depresija
pozdravljeni
ze kar nekaj let trpim za depresijo,nekaj časa sem celo jemala antidepresive-zolof, drugače pa sem si pomagala z apaurini.
Zdaj pa sem pred kratkim rodila in se mi zdi da se je ta depresija še povečala.
Občutek strahu, brez volje sem , mislim da nikogar ne maram, ne občutim ne zalosti ne veselja, skratka na tleh sem. Stalno me tišči v prsih, občutek imam
da se mi bo zmešalo. Zdaj nameravam obiskati psihiatra, da se dogovoriva za zdravljenje.
Zanima me sledeče: To pri meni traja ze kar nekaj let, enkrat v hujši , drugič v lazji obliki,ALI SE BO KDAJ TO DOKONČNO POZDRAVILO in zakaj se ze ni.
Ali sem prehitro nehala jemati antidepresive, ali so bili napačni, ali je bolezen
že kronična, ker ni bila pravilno zdravljena, ali kaj drugega.?
Rada bi enkrat za vselej se znebila te depresije? Bo to mogoče?
Hvala za vaš odgovor.
Spoštovana Bojana, vsi ljudje nihamo v razpoloženju, vendar so pri nekaterih amplitude nihanja višje oziroma globje, kot pri drugih.Nezaželjene amplitude je možno zadovoljivo splitviti in kasneje trajno obvladovati s psihoterapevtsko ali farmakoterapevtsko PREVENTIVO, se pravi, možno je doseči stanje, v katerem težav ne bo več zaznati.Življenjske obremenitve, posebno nosečnost, ki predstavlja tudi izrazitejše hormonalno delovanje, lahko sprožijo prikito depresivnost,ki je dotlej mirovala.Poporodno depresivnost odkrivamo pri 20-40% otročnic,seveda je intenzivnost različna.Depresivnost je v populaciji razporejena takole:depresivnih moških je 1%,depresivnih žensk pa trikrat več.
Načelno je treba jemati antidepresive najmanj šest mesecev po začetku njihovega ugodnega učinkovanja( na katerega je treba včasih čakati tudi do pet tednov od prvega dne jemanja)
Lep pozdrav
Stara sem 20 let, imam fanta, študiram izredno tisto kar sem si od nekdaj želela (ker nimamo veliko denarja si prizadevam končati letnik v roku), zadnje čase pa se mi zdi, da je vse brez smisla. Sem brez volje cele dneve bi samo ležala že zvečer ko grem spat me je strah ker vem kaj me čaka zjutraj. Srce mi razbija ko noro v glavi mi šumi boli me želodec sem brez apetita in veliko jočem. Včasih pomislim tudi na samomor.
Mogoče je povod za moje težave stara mama ki ni sposobna skrbeti zase in živi pri nas. Ima parkinsonovo bolezen in z njo je nemogoče živeti. Starša se kar naprej prepirata zaradi nje. Zelo se mi smili vendar me skrbi kako bo z našo družino. Ti prepiri mi poberejo vso energijo. Čakamo tudi prosto mesto v domu vendar ne vem koliko časa bo to še trajalo ker se vleče že od junija in je iz dneva v dan slabše. Že po naravi sem dosti nervozna oseba in se za vsako stvar preveč obremenjujem, vendar pa me je ta zadeva spravila iz tira.
Kaj mi svetujete, da se vsaj malo pomirim???
Hvala za odgovor
Katarina