lep pozdrav pišem, ker nevem več kako naprej.prvi splav sem imela vletu 1999 na polovici nosečnosti, bila je željena in težko pričakovana. nato sem ponovno zanosila po sedmih mesecih (ginekologi so odsvetovali le 6 mesecev). druga nosečnost se je končela že v 9 tednu. po preiskavi so mi odstranili septum in oba s partnarjem sva bila na posvetu pri genetikih. tretja nosečnost pa se je spet končala malo pred polovico. meni se pa od žalosti in razočaranja že meša. noči so neprespane večino jih tudi prejokam. če grem v trgovino in grem mimo otroških oddelkov komaj zadržujem jok. tudi v službi kjer ima večina sodelavk majhne otroke se jih kar izogibam in se zapiram vase ( smo pe majhen kolektiv da je celo to težko). partnar je tudi prizadet že njegov značaj je zelo zaprt zdaj pa še bolj tako da se mi raje umakne , kot da bi se pogovarjalz menoj. svetujte mi kako naj se poberem in izbrišem iz pred oči dva otročka, ki sem ju videla skoraj vsak dan pa si zamišljam ju živa in kako velika bi zdaj že bila. k psihologu sem že šla na svojo pobudo pa ni nič pomagalo ,še partner je šel enkrat z menoj. mislim da je še slapše zdaj še partnersko zvezo gledam bolj kritično in sem še stem nezadovoljna , kar prej sploh nisem razmišljala.kar jezi pa me zdravstvo, ko hočem zvedeti vzroke me odpravijo da je pač to pogosto in da se ne raziskuje ali pa nekaj rečejo kar pa po mojem temelitem premisleku ne more biti ( vnetje brez kakeršnih koli znakov 10 tednov le grozeča krvavitev vzdrevenje z zdravili ,ko se to umiri pa odtekanje plodovnice na UZ pa 20 ur pred splavom še vse uredu).!saj vem da za nazaj nemorem nič spremeniti a želela bi da se vsaj naslednič lahko kaj prepreči. po glavi mi hodijo misli da je ŽIVLJENJE brez pomene bala sem se da si bom sama stregla po življenju če bi bil hormonski izvid dokončna odpoved jajčnikov) . hvala lep pozdrav

Spoštovana Tina,
po tako tragičnih izkušnjah je vaša zaskrbljenost povsem razumljiva, še posebno , ker načenja tudi vaš partnerski odnos.Menim, da bi morali poslej ob prizadevanjih za zanositev enako skrb posvečati tudi vajinemu medsebojnemu razumevanju, spoštovanju in ostalkim skupnim načrtom.Da boste lahko uspešno prenašali vse stiske, ki jih nosečnost ,posebno rizična, mimogrede prinaša s sabo, bo za vas nadvse pomembno, da se boste tudi notranje pomirili, kar pomeni da ne bo mirna le fasada, ampak se boste tako tudi počutili.Med povsem neškodljive metode gotovo sodi avtogeni trening ( o načinih vaje in literaturi,ki jo je treba preučiti sem že pisal na tem forumu), telesno področje pa zaupajte ginekologu, ki vam bo voljan stvari pojasniti in odgovoriti tudi na tista vprašanja, ki se vam bodo pojavila sproti.

Draga Tina!

Mogoče bom udarila čisto mimo, vendar se mi zdi, da vsaka stvar zahteva svoj čas in vsaka stvar na tem svetu imam pomen. Tvoje izkušnje so strašne in težko si predstavljam tvoje trpljenje, pa vendar se mi zdi, da te ti dogodki lahko nekaj naučijo: nujno je, da se umiriš, notranje sprostiš in si čimbolj “od zunaj” ogledaš odnos v katerem živiš. Zelo verjetno je, da bo ena odpravljena težava pripomogla k rešitvi druge. Pusti življenju naj ti prinese kar mora, ko bo čas za to.Zdi se mi, da si še mlada in ti še ne bije biološka ura, toraj imaš še precej let rodne dobe pred seboj.

Preberi knjigo Devet stopnic (stil je sicer malce “pocukran”, ampak bistvo boš lahko razbrala).

Želim ti, da bi se čimprej našla in srečno zaživela.

LP – Io

io kdor koli si naj ti povem da se pri svojih 34 letih sploh ne počutim več mlado , ne tako dolgo nazaj sem partnarju celo rekla da se počutim kar za odpis . upam da si razumela tali smisel besed tudi pri psihologu sem izjavila da se sploh več ne počutim kot ženska ampak kot nekaj ki bi bilo srednjega spola. ker me že tolažiš da imam morda še veliko časa na ti zaupam še tole breme moja mami in stara mama sta izgubili menstruacijo pred 40 letom, zato se počutim še slabše. pozdrav

Draga Tina

Za sabo imam štiri nosečnosti, od katerih se je ena uspešno zaključila in imamo zdravega otroka.Razumem tvojo bolečino in spraševanje o smislu. Vse to sem dala skozi.Notranja bolečina ima svoj smisel, vendar ji moraš dopustiti, da se izrazi s solzami, s pogovori, pa ne samo s partnerjem ampak tudi s prijateljicami, ki jih imaš zelo rada in jim zaupaš. V drugi fazi je pomembna telesna kondicija. Pojdi v naravo in hodi, lahko tudi tečeš. Tam se misli umirijo imajo svoj tok in prideš do neverjetnih spoznanj.Uglasiš se z naravo in počutiš se v redu. V naravi je vse usklajeno in težiti moraš, da bo tudi v tebi.
Tretja faza je razumevanje s partnerjem.Imam to srečo, da je moj mož izjemen človek, senzibilen in razumevajoč.
Četrta faza je izbira dobrega ginekologa, ki je hkrati tudi psiholog. Če ga vZadnji nosečnosti ne bi bilo zraven (otroka sem izgubila v petem mesecu nosečnosti), bi bilo še težje. To pa ne pomeni, da ti vse razloži, saj pol človek niti ne razume, ampak da te pelje skozi to grozoto tako, da so posledice čim bolj nežne.
Nazadnje je pa najvažnejše to, da so ti otročki, ki niso pri nas angeli in nas obkrožajo in vsak večer pobožajo prej kot gremo spat.