Lep pozdrav!

Brezvoljno sem se spravila k brskanju po internetu, kot mnogim, tudi meni predstavlja uspešno prebijanje dolgčasa, usmerjanje misli stran od problemov in tegob, ki mi uničujejo življenje, in našla tale forum. Zatopila sem se v branje in dan je bil v hipu mimo.

Sprva sem vam vsem želela zastaviti mnogo vprašanj, z grozo pa sem ugotovila, da se lahko projiciram v skoraj vsako osebo, ki se je s svojimi problemi zatekla k vam. Moja življenjska zgodba je le ena od možnih inačic, ki se odvijajo ne le v Sloveniji, ampak po celem svetu. Od travm iz otroštva, težav s starši, težav s partnerjem, težav s seboj, svojo samopodobo, depresijo, nenehnim jokom (nisem vedela, da toliko žensk in deklet tako pogosto joka, kot jaz), tesnobo, …pa to je naravnost zastrašujoče!!! Kako si naj potem sploh predstavljam svojo prihodnost, ko pa pri 24-ih ne vidim smisla v ničemer (saj očitno nisem edina s takimi težavami, ampak so postale že dobesedno NORMALNE za današnjo družbo)???

Na začetku sem pri branju posameznih pisem jokala in se predajala samopomilovanju, potem sem kmalu videla, da moj primer mogoče ni najhujši na svetu (kot si misli vsak) in namesto, da bi na koncu potegnila kakšen pozitiven zaključek v stilu: »Na svetu se dogaja marsikaj, bodi srečna s tem, kar imaš!« sem padla v še hujšo depresijo. Zakaj? Vidim, da vsi upamo, da bo kdaj bolje, smo nevoščljivi, ker je »drugim lepše« in se pač tolažimo, da bo enkrat tudi nam. Pa očitno to sploh ni res! Nikomur ne moreš biti nevoščljiv in nič ne moremo upati, ker smo vsi na istem!

Če pogledamo samo partnerske odnose: Kako naj kot dekle sanjarim o čudovitem, izpopolnjujočem zakonskem življenju, ko pa kamorkoli se obrnem, vidim, da moški in ženske sploh nismo za skupaj (očitno)! Starša, sosedi, zgodbe, ki prihajajo na uho iz raznih koncev, TV, mediji, vsi nam dajejo ves čas vedeti, da je družinsko življenje eno samo trpljenje in poraba energije, varanje, ljubosumje, psihično (ali celo fizično) mučenje, psihično »pohabljanje« lastnih otrok, … Sanje izginejo v hipu. Stojim celo na preveč realnih tleh in se zavedam vseh možnosti zakona (ločitve, rojstva prizadetega otroka, varanja, neskladja v interesnih aktivnostih med partnerjema, osebnostne spremembe, ki pridejo z leti, alkoholizem – nikoli ne veš, finančne težave, nezmožnost imeti otroke… in še bi lahko naštevala). Kam vse to pelje?

Res da sem v tem trenutku tudi zaradi lastnih težav tako črnogleda, poleg tega sem rahel hipohonder (moja ocena), tako da vidim svoje težave (tudi izključno zdravstvene) v vsem, kar preberem, a vendar, kako to, da toliko ljudi potrebuje zdravniško (psihiatrično) pomoč, da ne omenjam vseh možnih antidepresivov in uspaval, ki jih tlačijo-mo vase? Informacijska, materialistična družba in hiter način življenja ne sprejmem kot odgovor. Primer so že starejše generacije, upokojenci, …moji starši…

Pa se vam, gospod Rejec ne zdi grozljivo, da je na svetu toliko ljudi s tako hudimi težavami? Kaj pa ostali, ki vse to berete, se počutite potolažene, ali vam, tako kot meni, vzbuja občutek strahu in nemoči? Kje so srečni ljudje, ljudje brez krute preteklosti, brez strašnih življenjskih izkušenj, ki bi nam bili za zgled? Jaz namreč ne poznam niti enega. S sklicevanjem na ta forum se upam trditi, da so taki ljudje »ogrožena vrsta«, na robu izumrtja.

Kako si lahko potem sploh pomagam z avtogenim treningom, fizično aktivnostjo, če z vsemi čutili zaznavam in spoznavam, da bo to Sizifovo delo oz. da NIMA SMISLA, ker še nikomur ni uspelo? Rekli boste, kaj pa tisti, ki iz lastnih izkušenj svetujejo in so »napredovali«? Ne, mislim, da so se samo naučili presneto dobro slepiti same sebe in si metati pesek v oči.

Hvala za branje, hvala vam g. Rejec, ki žrtvujete toliko svojega časa in pozitivne energije za svetovanje ljudem! Če boste namenili tudi meni kakšno vzpodbudno besedo, bom zelo vesela!

Spoštovana Črnogleda,
žal še ne morete z mano podoživljati občutkov nekoga, ki se je rešil bremena depresije,ali tistega, ki je izgubil preganjavico, da ne govorim o tistemu, ki nima več grozečih prisluhov.Podatek o obrem počutju klienta zdravniku namreč ne pomeni le poklicne potrditve, ampak tudi osebno zadovoljstvo.Nekako defetistično se izražate o upokojencih. Iz dolgoletnih izkušenj pri delu z njimi (petnajst let vodim psihoterapevtsko skupino v enem izmend ljubljanjskih domov s povprečno starostjo članov 74 let,) vam lahko zagotovim da znajo bolje, kot marsikatera druga populacija ceniti prijetne strani življenja in v njih uživati.Znajo se veseliti veselja drugih in se sproščujoče prepirati ne da bi pri tem izgubili medsebojno empatijo.
Ker trdite, da so srečni ljudje tako maloštevilni, da so že ogrožena vrsta, oziroma. da se tisti ki so pri sebi dosegli nspredek v zdravju le slepijo, pozivam s tega mesta zares srečne ljudi,da se oglasijo, štela jih bova oba!

Kaj pa sploh pomeni biti srečen? A pomeni biti srečen to, da si poln denarja, maš velik pa drag avto, si zdrav kot riba, maš idilično družinsko življene skratka vse je ah in oh? Če je to definicija sreče, potem res ni verjetno srečnega človeka na tej naši modri kugli.

Življenje nam naprti precej hudih preizkušenj, trik je samo v tem, s katerega zornega kota gledamo na te preizkušnja. Primer:

Oseba A in oseba B se odpravlajo na morje. Oseba A ve, da se mu lahko marsikaj zgodi na poti, poči guma, izgubi denar, je lahko lačen ipd. Zato se pripravi na morebitne težave – rezervna guma, skrije dodatenm denar, vzame hrano pijačo. Oseba B pa je prepričana, da bo teklo vse idealno in se ne mora nič zgoditi. Odpravita se na morje in obema poči guma, ukradejo ima denar.

Oseba B se grozno sekira, se prepričuje, kako lahko ima samo on tako smolo, kako je bogi, vsi so proti njemu in vse najgrše, skratka pokvarjen dopust.

Oseba A pa to sprejme kot dogodek ki ga je predvidel in se ne obremenjuje več kot toliko s tem.

Mogoče zgodbica ni najboljša ampak tak je moj moto življenja. Pripraviti se na najslabšo možno situacijo ali po angleško – In worst case. Vse kar se od slabega ne bo zgodilo, bo kvečemu pozitivna izkušnja. Mogoče ni vedno pametno iti v najbolj skrajne primere. Ampak tudi pričakovati, da nam bo vse z rožicami postlano je malo naivno. V vsaki stvari lahko najdeš kaj lepega, pa naj bo še tako grda. Važno je, da lepe stvari opaziš jih neguješ, grdim pa se izogibaš če pa se že z njimi srečaš, se z njimi spopadeš, ne obupaš in zmagaš.

Kar pa mediji poročajo pa je itak lari far. Saj se ve, kaj ljudje naraje gledajo. nesrečo drugih! Ob gledanju takih dogodkov sicer sočustvujemo, v dnu duše pa si še vedno mislimo raje oni kot pa jaz.

Mislim, da so srečni ljudje, tisti, ki znajo sprejemati in ceniti to, kar imajo kar je v njihovem dometu.

Lep pozdrav, pa ne obupuj preveč. Vsi imamo težave verjemi, ni ga človeka brez težav. Tako da nisi edina s težavami in kot vsi ostali si lahko tudi ti srečna le poiskati moraš stvari ki te osrečujejo, ne pa tiste ki te žalostijo.

Čisto majcen glasek od mene – sem napol srečna.
S partnerskim in zasebnim življenjem zelo.
Imam pa razne strahove glede študija in prihajajoče prve zaposlitve – sem izbrala prav, sem dovolj socialno prilagojena, da se bom vklopila v delovno okolje (sama sebi se zdim malo “drugačna”, za kramljanje mi ni, rajši nič ne rečem, kot da bi čebljala v tri dni..). Bojim se višine, kar že kaže, da je nekaj narobe, a vendar.. redno hodim v hribe in strah znam -vsaj delno- premagati.. Preteklost – spet napol dobra – par slabih izkušenj v šoli, ena slaba izkušnja s starši, a mislim, da je to za menoj in me ne obremenjuje. Imam slabe dneve, a imam tudi dobre. Kaj pa vem, še veliko je pred menoj, s sedanjostjo sem zadovoljna, prihodnosti se pa malo bojim – zlasti “kariere”, najraje bi bila gospodinja s številnimi hobiji, a finančno to ni mogoče. Kaj pa vem, sem srečna??

P.S. Najbolj mi pomaga misel, da bom uspela, če bom “danes” opravila svoje delo najbolje, kar znam – potem tudi “jutri” ne bi smel biti tak problem.

Spoštovana go. Črnogleda, spoštovani g.Rejec,

Najprej oba lepo pozdravljam. Sem ženska v letih, ko je mladost za mano in starost pred mano.
Najprej nekaj misli g.Črnogledi: poskusite najprej storiti kaj za svoje zadovoljstvo in manj iščite same negativne stvari v svoji ožji in širši okolici. Ugotovite, kaj Vas veseli in izpolnjuje ter temu namenite čimveč svojega časa (prijatelji, knjige, rekreacija, izobraževanje..) Postavite si čisto majhne uresničljive cilje in jih postopoma uresničujte, splača se, verjemite. Za svojo srečo se morate potruditi sami. Glede partnerskih odnosov pa Vam bi rekla tole: veliko vložite v partnerstvo in ravno toliko od njega pričakujte. Če pa stvari nikakor ne grejo pa je bolje biti srečen sam kot nesrečen v dvoje.
Želim Vam, da bi na življenje gledali bolj optimistično, bolj pozitivno, veliko uspeha.

Spoštovani g. Rejec, Vam pa se oglašam, ker ste pozvali naj se oglasijo srečni ljudje. Zase mislim, da sem srečen človek. Zakaj? Preprosto zato, ker se v svoji koži dobro počutim. Imam 42 let in ko se ozrem nazaj si rečem, dobro je bilo. Nisem materialist in ne idealist, vem, da življenje ni romantična limonada, vendar je lepo in srečna sem, da živim.
Lep pozdrav in veliko uspeha pri Vašem poklicnem delu.

Res, g. Rejec žal ne morem podoživljati občutkov človeka, ki se je rešil depresije, pa bi po vseh “pravilih” morala prej kot kdorkoli drug. Kljub temu, da se je moj oče (ko sem bila stara približno 10 let) dvakrat zdravil v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani, po tem, ko sva bili z mamo priča napadom depresije in samomorilskih teženj, še sedaj, po 15 letih ni vse OK. Lahko bi rekla, da je v redu, razen tega, da se enkrat tedensko preda alkoholu, je popolnoma nedružaben, o vseh ljudeh ima negativno mnenje, ga preganjajo strahovi – da ga vsi ljudje hočejo poslovno (in drugače) uničiti, da so vsi hudobni, … Z mamo prenašava alkohol, saj se je izkazal kot ventil, ki ga uporablja v stresnih situacijah in misliva, da tu nimava kaj. Tudi psihoterapevt se je (v času terapij) tako izrazil, oče pa itak nikakor ne priznava, da je nagnjen k alkoholizmu.
Mogoče se vam zdi čudno, da o zdravljenju govorim tako površno, a če verjamete, je to v naši hiši tabu tema in niti ne vem točno, kakšno diagnozo je imel (vem samo, da neke vrste depresija). V zvezi s tem me zanima, koliko so načini soočanja s problemi in stresom dedni oz. kakšna je verjetnost, da bom imela tudi sama težave (oče je prvič zbolel pri 37 letih)? Sem edinka in fant me ves cas opominja, da sem osebnostno izredno podobna očetu, mami je čisto nasprotje.

Me veseli, da ste z mojim pismom odprli temo “Srečnosti”, se zahvaljujem za odgovor vam, Tinkari, posebej gospe Sončni srednjih let in Mateju.

Aha, Matej, sama spadam v kategorijo A osebe, pred “potovanjem” kompliciram in si predstavljam najhuje, se nanj posebej pripravim in nisem niti slučajno idealist, a vseeno mi vsak neljubi dogodek le potrdi mišljenje, da je življenje kruto in dostikrat grdo, nepravično. Dobim občutek, da sem z vnaprejšnjim predvidevanjem celo priklicala smolo in si mislim: No, pa smo spet tam. Misliš, da ljudem, ki živijo iz dneva v dan in ne razmišljajo o tem, kaj bi lahko bilo, ni lepše? Vsaj uživajo v sedanjosti, ki si jo sama ves čas kvarim s strahovi: kaj če…, uf, pripravimo se…!

Še enkrat hvala vsem!

Spoštovana Črnogleda,
po statistiki je pri potomcih za psihozo obolelega starša 16-odstotna verjetnost, da se bo tudi pri njih pojavilo psihotično stanje, če sta bolna oba starša je verjetnost že 42- odstotna.Včasih se bolezen v celoti sploh ne razvije in se motenost navzven kaže le v čudaštvu, ranljivosti, socialnem umiku in nedosezanju postavljenih življenjskih ciljev, ali pa zgolj v eni naštetih komponent.

Mislim da ljudje, ki živijo iz dneva v dan živijo bistveno slabše kot taki, ki vidijo malce naprej. Taki ljudje so po mojem mnenju pasivni ljudje ter enostavno čakajo, kaj se bo zgodil… V bistvu so fatalisti, ker poizkušajo živeti vsak dan, kot da bo zadnji. Pa še tako vedenje je po mojem zelo egoistično.

Jaz še vedno trdim, da usoda je, ni pa točno določena, to bo pa tako. Usodo si lahko tudi sami malo prikrojimo. Če bomo samo čakali kaj bo, pa živeli iz dneva v dan potem o.k. – bomo kakršni bomo. Počena guma nam bo pokvarila dopust ipd.

Če pa vidimo dlje v naše življenje, imamo cilje ter želje. Nam tudi počena guma ne bo pokvarila dopusta, ker smo bili pripravljeni na to – s tem živet.

Tudi sam sem imel mnogokrat občutek, da je z nekaterimi življenje kruto, ene res neprestalno tepe in nimajo “sreče”. Mogoče bo tudi meni usoda začela nagajat. mogoče pa tudi ne. Ne bom pa mojega življenja usmeril v to smer, da bom jutri umru, pa da bo življenje jutri kruto z menoj. Tako bom avtomatsko izgubil vse cilje, ki sem si jih zastavil… Moje življenje bo lepo! Pa naj se še ne vem kaj zgodi, moje življenje je lepo in trudil se bom, da bo lepo tudi ostalo!

Ravno včeraj je bilo pri TV tedniku lepo povedano. Danes, da imaš srečo, moraš res imeti srečo…

Draga gospodična, ne morete si misliti, kako sva si podobni. Ker sem se sama srečevala z istimi vprašanji, s katerimi se srečujete, lahko na kratko rečem le “Welcome to the real world”. Ker sem se pred nedavnim vprašala po zdravju (tistem, duhovnem), sem zbrala pogum in napisala g. Rejcu vprašanje. Nato sem podrobno opisala svoj razvoj. Od rojstva do sedaj. To bi priporočala tudi vam in ugotovili boste, kakšno je vaše življenje v resnici. Sama sem bila prepričana, da bom napisala točno to, kar ste pisali vi, vendar je z vsakim dnem pismo postajalo drugačno. Bolj opitmistično. Ugotovila sem, da ne znam objektivno ocenjevati svojega življenja, da sem preveč kritična do sebe in dejanj v pretekosti, da po nepotrebnem krivim starše. Predvsem pa sem spoznala naslednje. Do tistega trenutka nisem znala ceniti in spoštovati sedanjosti. Verjemite mi, da sem po novem srečna. Predvsem pa se veselim in uživam v vsemu sedaj in takoj in me dovolim več, da se obremenjujem s preteklostjo. Potrebno jo je pustiti tam, kjer je in takšno, kakršna je. Tudi preteklost je bila šola zase in verjemite mi, da sem se veliko naučila. Vse probleme, črnoglede poglede na svet pa jemljem kot življenjske preizkušnje, ki jih moram premagati, in me bodo naredile še bolj močno za nove dogodivščine in preizkušnje. Vedite, da po dežju vedno posije sonce. In tako je tudi v življenju. Velika doza optimizma pa je vedno dobrodošla.

Draga punca, ker tistga grdega pridevnika ne bom uporabila!
Nemorem verjeti da negdo, ki še ni začel živeti misli, da je življenja že konec.
Vem, da ti moje pismo ne bo pomagalo, ker si sama neželiš pomagati.
Nobeden specijalist ali tisoč mnenj drugih ljudi te ne bo rešilo stanja v katerem se nahajaš,če tega ne želiš sama.Prebrala sem veliko knjig na to temo in vem, da si lahko pomagaš. Lahko preživiš srečno in polno vredno življenje,če spremeniš način razmišljanja.Nekoč sem prebrala misel “Živiš kot misliš” moje mnenje je, da popolnoma drži.Praviš, da je škoda energije za vse kaj je normalno (družino, delo…)ali si gdaj pomislila kako jo je škoda, da je nucaš zato da se ubijaš.
Namesto, da iščeš rešitev svojoih težav na internetu z sedenjem v zaprtem prostoru odpravi se ven in zauži življenje.Tako kot si si naredila črno podobo življenja, lahko jo spremeniš in si začneš delati drugo lepšo.Praviš, da si imela težko otroštvo, da je tvoj oče bil alkoholik,ker nesme biti razlog, da tako živiš.Tvoj oče je res kriv za tvoje otroštvo, za tvojo sedanjost in prihodnost si sama odgovorna.Nehaj delati iz sebe ubogo žrtev, ampak se zbudi in naredi nekaj za sebe. Iz tvojega pisma je vidno, da si zelo inteligentna punca, ki ji je svinjarija zastrla pogled,vstani se in popucaj to nesnago pretekloti in pred teboj se bo pokazala svetla prihodnost.
Želim ti veliko uspeha pri tem, ker vem, da to lahko narediš.

Zakaj gledaš same črne stvari okrog sebe,
zakaj ne pogledaš jutranjega vzhoda,
zakaj ne poslušaš ptičjega petja,
zakaj ne opazuješ mame muce,ki se igra z svojimi mladiči,
zakaj ne poslušaš gozda,ki poje,morja ki šumi,
zakaj ne vidiš ljudi,ki so srečni(zaljubljenci,mlade starše,ki se
ponosno sprehajajo z svojimi otroci, starejše pare,ki se sprehajajo z roko v roki…)

Zgleduj se po naravi,bodi naravna,živi z naravo ,
pa boš tudi srečna.
Jaz sem.

V življenju vsakega navadnega smrtnika so vzponi in padci. Zmagovalec ni
tisti , ki je najmanjkrat padel ampak tisti, ki se je največkrat pobral.
Nesreča je bolj boleča in očitna tako, da je prej opazimo in potem mislimo da
je vsepovsod okrog nas. Sreča je tiha, skromna spremljevalka, ki skozi
majhna zadovoljstva lepša naš vsakdan ( lepe rože, lepa glazba, prijeten izlet ali
le naključna prijaznost na cesti!). Tisti , ki ni spoznal žalostnih in težkih trenutkov
se ne more naučiti prepoznati sreče .
Lep pozdrav

Tidi jaz sem cisto slucajno padla v ta forum. Jaz nimam nikakršnih težav, ne psihičnih, ne družinskih, ne kakršnih koli drugačnih. Pa se nimam za nekaj posebnega. Mogoče je res, da sem imela sreco in sem imela otrostvo brez posebnih pretresov, sola je šla, faks tudi. Imela sem fanta, s katerim sem bila skupaj 7 let, pa sem ga pustila, ker sem ugotovil,da s človekom ki ima 100 in 1 kompleks in se usaja nad mano ne morem ziveti. Tako sem imela očitno spet srečo spoznala drugega fanta, imava hči, in sva srečna skupaj. Težave rešujeva s pogovorom. Seveda pride tudi do prepirov, vendar se po pameti, da vse rešit. Tudi službo imam samo za določen čas, vendar sem se trudila in veliko učila, da so me drugi opazili, in sedaj ko se mi ta služba izteka ,dobivam ponudbe za druge službe.
Vse to vam ne pišem za to ker bi se rada hvalila, temveč za to da vam povem da s tem ko se smilite sami seb ne boste nič dosegli.
Za kakršen koli uspeh v življenju je potrebno garaško delo, pa naj bo to služba, partnerstvo, vzgoja otrok ali prijateljstvo.
To je moj recept za srečno življenje. Je naporno ampak te osrečuje in to je največ vredno.
Pa še nekaj, naj postane točnost in zanesljivost vaše vodilo v življenju.

Veliko sreče!!!

sonja,

al si odvisna od dela (work addicted) al si pa ena velka materjalistka.
kako mores reci: ” temveč za to da vam povem da s tem ko se smilite sami seb ne boste nič dosegli.”
@!#$ off !! nikol nis mela tezav s psiho pravis, pol tut ne ves kako se clovek v depresiji pocuti.
to kar si povedala u citiranem stavku, vem tud js sam in usi drugi.

hvala za nc.

Spoštovani dr. Rejc!
Jaz sem oseba z toliko težav, da jih ne morem spraviti v ta prostor. Odraščala sem v družini, ker je vladalo nasilje, alkoholizam,teror inpd…Po končani srednji šoli sem zapustila to družino in upala,da sem komaj začela živeti, da je še celo življenje pred menoj. Sanjala sem o svoji družini o svojem otroku, ki bo živeo srečno živlenje brez vseh tistih faktorjev, ki so ga meni grenili.Noro sem se zaljubila v fanta, ki je takrat imel punco z njo je hodil šest let. Med nama se je začelo prvo samo nedolžno prijateljstvo, ki je preraslo v ljubezensko razmerje. Sčasom je pustil punco in ostala sem samo ja vsa srečna, kajti v njemu sem videla vse, kaj sem si želela. Poročila sva se in imava 11letno punčko. Pred poroko so se že začeli poblemi, kajti njegovi starši so bili proti temu zakonu iz verskih razlogov. Kljub temu sva se poročila in preselila v hišo njegovih staršev.
Leta so koristili vsako priložnost, da me ponižajo, delali so se večkrat kot, da me ni.Recimo, če so z menoj govorili so govorili o moževi sobi za njih to ni bila najina soba.To me je iz leta v leto vse bolj jezilo.Večkrat sem se poskušala potožiti možu, da je to za mene zelo boleče tudi zjokala sem se neštetokrat. Njegov odgovor je bil, da se ne obremenjujem z njimi saj mi dva imava svoje življenje. Naj ga ne morim kar naprej.Njegova mati mi je v pričo njega rekla, da v njeni hiši moram spoštovati njihove običaje ni ji rekel niti besede.Takrat sem ji jaz rekla , da se bom z njo ločevala takrat, ko bom z njo poročena. Nisem bila jezna na njo ampak na njega, nisem dojemala, da mu toliko malo pomenim. Va ta leta sem poslušala, da sem preveč zapravila, da se preglasno smejim, da neham jesti, da sem predebela. Ko sva kam šla sem spila pivo če sem hotela še enega je rekel, da imam dosti.Zadnjih nekaj let , ko mi reče, da imam dosti od muke začnem zlivari vase, dokler ne začnem bruhati. Potem me zmerja z kravo prasico, pravi da mu delam sramoto. Tega ne prenesem več, da sem skoz nekje v ozadju, da je vsak pomembnejši od mene.Nikoli mu ni bilo pomembno kaj hočem jaz kaj jaz čutim.Ker sem zelo pridna in delovna ženska zelo dobra mati, ne prenesem več tega da me negdo ponižuje.Ne prenesem, da negdo odloča kaj bom govorila, koliko bom jedla in pila. Rekla sem mu, da mi nemore ukazovati kaj naj. Da tako malokrat greva ven, vse kar si želim je, da se bi zabavala.Zakaj me ne obravna kot odraslega človeka, ki ve kaj se spodobi in kaj ne. On je edini moški s katerim sem gdaj spala, ko grem ven rada bi samo malo zabave a ne pritisk, ki me sprovocira da res več nevem koliko mi je dosti . Ko moj oblasniški mož gre nekam z kolegico na pijačo in ta že komaj sedi za mizo ji še zmeraj nosi pijačo koliko to ona želi in ko se nemore odpeljati domov jo on odpelje.Nikoli nisem slišala, da bi za kero rekel prokleta krava. Iz tega sklepam, da je moj mož zelo spoštljiv človek do celega sveta razen do mene. Poskušam mu to dopovedati ampak on pravi da njega ni briga kaj počnejo druge, ki niso njegove žene. Povejte mi ali obstajaa izhod iz tega začaranega kroga v katerem se vrtim že od rojstva.
hvala

Odgovor Pesjanu

Nisem deloholik, niti nsem popolnoma brez osebnih težav. Samo naučila sem se jih obračati sebi v korist. To da sem materialistka pa ne bom vzela kot negativen kompliment, ker se mi zdi da v današnjem svetu tudi moraš biti. Seveda je pa tudi vprašanje kaj si ti predstavljaš pod tem pridevnikom. Jaz si to, da bom nekoč imela urejeno eksistenco: stanovanje ali hišo, soliden avto… potem bo pa že kar dovolj. Toliko je lahko pa vsak materialist a-ne.
Ti pa popolnoma verjamem, da ko zadeva postane huda, te lahko psihično popolnoma potre in je potrebno poiskati pomoč. Verjetno sem preveč posplošila in se zato opravičujem.
Na živce mi pa grejo tisti, ki posdajo okoli in se smilijo sami sebi za sebe pa niso pripravljeni nič storiti. Jaz če ugotovim da nekaj ne teče v smeri kot si želim, pač poskušam všlivati na situacijo. Navedla ti bom primer: ko sem po porodu ugotovila da mi je ostalo nekaj kg, sem se zadeve lotila tako, da sem shujšala, ker je še vedno ostalo nekaj kg, sem na forumu o hujšanju povprašala za nasvet..
Tako si jaz predstavljam življenje!
Sicer je pa res da znam tudi full zatežiti.

Spoštovana Mila,poskusite biti malo manj naivni, ali pa bolj odločni, vendar vas oboje lahko hudo prizadene, tako da je morda najbolje, da ne storite ničesar, pretiranega pitja pa se le vzdržite, saj je, če nič drugega, poleg okvare zdravja še razlog za upravičene očitke.

sonja,

zakaj ti grejo taki na zivce, ko pa vam nic nocejo? sploh pa jih tudi ne razumete ker niste v njihovi kozi!

zakaj ne storijo nic zase in samo posedajo okoli? zato ker nimajo neke energije, volje, da bi to spremenili. enostavno jim je ze vseeno..

kaksen odnos imate sele potem do tistih ki napravijo samomor… pomoje jih sovrazite iz dna srca.

moja opredelitev materjalista? ima ze dovolj denarja, pa vseeno hoce se vec in pri tem zapostavlja stvari kot so: zdravje, druzba, druzina.
to so tisti ki jih zasuznji denar.

je pa res, da je dandanes tezko biti nematerjalist, ker so skoraj vsi materjalisti.
denar je pac sveta vladar.

peace

pesjan!
Res bolano, da misliš da je denar sveta vladar, kajti zdravja in sreče se neda kupiti. Enkrat ko boš prišel, do tam boš ugotovil, da si revež. Veliko sreče na poti k ozaveščanju.

To, da je denar sveta vladar ni bolano, ampak dejstvo! Sreče se res ne da kupiti, direktno zdravja tudi ne, pač pa zdravljenje, pa pripomočke, pa organe….