Pozdravljeni!

Ima cel kup problemov, ki sploh ne bi bili problemi, če to ne bi bila jaz, ki preveč razmišlja in se poglablja v vsako malenkost. Ampak ne morem si pomagat, to sem jaz in imam rada vse karte na mizi, se prvi nobenih dvomov in ugibanj, ker mi to jemlje energijo. Naj vam povem se to, da sem se v srednji soli, nameravam pa studirati psihologijo in sicer za klinicnega psihologa. Po moje mi je bodoči poklic že vnaprej zadal t.i. poklicno deformacijo, saj zelo preučujem ljudi in še najbolj pa samo sebe. Iz tega se veliko naučim. Mogoče je dobro da veste, da tudi veliko berem in se že za naprej “učim” (bolj iz radovednosti in lastnega zadovoljstva) o psihologiji in psihoterapiji.
No, včeraj sem se pogovarjala z mojim fantom, ker sem bila resnično na tleh in čustveno popolnoma izčrpana in sem potrebovala pogovor. Rekla sem mu, da bi bilo najbolje, da bi se pogovorila s psihologom ali psihiatrom, ki bi mi pomagal odkriti najgloblje korenine mojih težav. (o svojih težavah vam bom razložila sproti, ker drugače, bi se ponavljala) V trenutku, ko sem mu to rekla, sem začela sama premišljevati o izvoru mojih težav ter frustracij. Ker sem mnenja, da ne bom rešila problemov, dokler ne vem, iz kje izhajajo.
Rada bi vam povedala moje ugotovitve in se posvetovala z vami o tem, kako naj se tega lotim, oziroma ali sem se tega pravilno lotila… Saj mogoče sploh nisem našla tistega kar sem iskala, ampak ob ugotovitvah sem se res nekako oddahnila.
Moji starši si že od nekdaj pred mano in sestro ne kažejo ljubezni (se ne poljubljata, dotikata…) , tudi nasploh v družini ni navada si kazati čustev. Moja starša mi še nikoli nista rekla da me imata rada…Tako, naravnost. Sej pokažeta, ampak naravnost mi še nista povedala. Obe s sestro imave probleme v zvezah s fanti. Ona ne vem kakšne ima, ker si ne povemo takih stvari, samo vem, da jih ima, ker je enkrat ful jokala in je prišla k meni po tolažbo, kar me je zelo presenetlo. No, jaz pa vem, da jih imam. S fantom sem že 2 leti in dolgo časa sem rabila, da sem se sploh sprijaznila z moškim telesom (doma se nikoli nismo “slačili” en pred drugim, ali umivali…) in spolnostjo (ta je po vsem tem času še vedno velik problem, počutim se zavrto, po domače povedano “frigidno”, vse to je zatrto v meni). No mislim da je družina izvor problemov, saj sem veliko bolj odprt človek kot moji starši in potrebujem veliko čustev in izkazovanja ljubezni (verjemite, to se vse prenaša na mojega fanta – rabim fuuul pozornosti od njega). To se vse kaže v hrani, k hrani se zatekam. Hvala bogu, da sem še vedno dokaj vitke postave, ker jem same packarije. Ampak čokolada in podobne pregrehe me za nekaj trenutkov pomirijo. Hrani se ne morem upreti, čeprav bi se ji rada in sem to že tisočkrat sklenila.
… No lahko bi nakladala še dolgo, ampak verjamem, da ste zelo zaposlena in zato bom hvaležna za vsak še tako skromen odgovor.
Zanima pa me, kako naj se lotim popravljanja vse te škode, ki je storjena mojim čustvom. Zelo sem postala občutljiva za vse, ranljiva…
Prosim pomagajte mi, sem zelo na tleh ker ne vem, kaj naj naredim!
Hvala!

Spoštovana Pika, nimate še prave depresije, ampak nekaj elementov se pa že kaže.Ker vam čokolada pomaga, lecitin v njej pa je sredstvo ki dviga raven serotonina( nekateri mu pravijo hormon sreče) se kar uspešno “kemično” zdravite.Želite se ukvarjati s psihoterapijo in seveda najprej razvozljati lastne zavrtosti.Tu je bolj kot iskanje krivca za nazaj, pomembno, da se zdaj začnete prizadevati za pridobivanje pozitivnih izkušenj v stikih z ljudmi. Najverjetneje že vtoku študija psihologije( če se boste res tega lotili) najkasneje pa v toku specializacije, boste deležni posebne oblike seznanjanja z okoljem ki se ji pravi senzitivni trening.Tega med drugim sestavljajo tudi vaje zaupanja,prav te pa bi trenutno najbolj potrebovali.Poskusite se s sestro kaj več pogovoriti, morda boste potem posamezne dogodke iz vašega otroštva drugače vrednotili

Pika…….kar ne morem verjeti, kot bi sama to napisala………tud pri nas doma je tako……no lahko recem, da se huje, moji mi nikoli niso izkazovali ljubezni, prisotno je bilo nasilje, ponizanje itd…….imela sem hude probleme sama s seboj, s svojimi custvi, fanti….prebrala sem ogromno psiholoskih knjig na temo ljubezen, poskusala odkriti, kaj je narobe z mano in si urediti duso…….nato je prisel fant, ki mi je zmesal glavo……skupaj sva dobrih 15 mesecev in ze od zacetka najine zveze ima tezave, vzrok sem seveda jaz,komaj odpraviva eno tezavo, takoj pride druga, kot da se vrtim v krogu…..vedno sem imela hude probleme s spoznavanjem novih ljudi, samozavestjo, zdaj so se pojavila se negativna custva, ki jih ne znam kontrolirati kot so:ljubosumje, napadi besa, prevelika obcutljivost na vse, hitro se vznemirim, hitro sem uzaljena, tudi sama potrebujem nenehno pozornost fanta,drugace mu ne verjamem, da me ljubi, ni mi vec toliko do sexa in zaradi tega se fulllll obremenjujem, ker vem, da sem bila vcasih cisto nasprotje….sploh ne vem, kaj se z amno dogaja……
tudi jaz sem zelala studirati psihologijo, nato mi je fant rekel, da gre veliko ljudi studirat psiho., ker imajo probleme sami s seboj, imel je prav, saj sem mislila, da si bom s tem resila tezave, nato sem si premislila, po eni strani zato, ker nisem dovolj dobra v soli, ker je studij in ostale zadeve trajajo prevec casa in sem se nazadnje odlocila, da grem na pravno fakulteto, gospa psihologinja, prosim, da konkretno odgovorite na vprasanja……sama ze hodim k psihologu, vendar imam zmeraj obcutek, da mi ne bi znal neposredno pomagati…..
zanima me, zakaj nimam vec zelje po sexu, cerav fanta zelo ljubim, sprva sem imela obcutek, da mi ni vec do spolnosti, ker mi ni bil tako predan,pozoren, ker mu nisem verjela, da me ljubi, ker nisem imela obcutka, da mu lahko zaupam(tezko se znebim dvomov),ceprav ni storil nic taksnega, samo ljubezni mi ni izkazoval v pravi meri,zdaj se trudi in upam, da bo oblje……kaj menite vi?……
zdaj je z mano veliko bolje kot je bilo med solo, dozivljala sem zelo hude depresije in nenadne napade joka,zivcnosti, ne znam se sprostiti in uzivati v zivljenje, vedno mislim na najslabse in najhuje mi je, da ne morem imeti normalnega spolnega zivljenja……pomagajte prosim……stara sem 18,5….

s spostovanjem

Spoštovana Estelle,

vaše pismo kaže na razdvojenost, za katero pa niste navedli dovolj razlogov, da bi jo lahko vzročno opredelili. Deloma je vaša napetost razumljiva zaradi teže študija, ki ste ga izbrali, saj ste se gotovo pozanimali za pogoje. Težava z obiskovanjem psihologa se lahko začne tam, kjer bi bilo za učinkovito zdravljenje potrebno predpisati zdravila, psiholog pa tega ne more in ne sme, saj ni zdravnik, obiskati boste pač morali psihiatra, še posebno če bi upad želje po spolnosti, stanja besa in vzkipljivosti napredovali.

Draga Estelle, ne bom se spuščala v tvoje psihične težave, ker ti je na to že odgovoril psihiater. Spotaknila sem se le ob tvojo izbiro študija.

Pišeš: “ker nisem dovolj dobra v soli, ker je studij in ostale zadeve trajajo prevec casa in sem se nazadnje odlocila, da grem na pravno fakulteto…”

Glede na to, da sem sama pravnica, bi ti rada povedala le to, da pravna fakulteta zahteva OGROMNO študija in res ne vem v čem bi bil ta študij lažji (in krajši) od študija psihologije. Malo se pogovori s kom, ki že študira pravo, pa se boš potem lažje odločila. Definitivno pa se v primeru vpisa na pravo, pripravi, da bo treba kar pošteno zagrabiti.

Veliko sreče, ne le pri študiju, ampak tudi pri reševanju osebnih težav, ti želim!

Zelo se vam zahvaljujem za odgovor in se oproscam zaradi napake v naslovu…….gospod psiholog:)

Poskusala bom konkretneje razloziti moje tezave……..kot sem ze napisala, je nasa druzina en velik problem…oce je alkoholik, ceprav si tega nihce ne upa priznati, mama si zatiska oci in ga zagovarja(jaz temu pravim podpiranje), ocetu pa je tako vseeno, saj se sploh ne zaveda koliko gorja je povzrocila pijaca.
V druzini ni nikakrsnega odnosa, ko pridemo domov se ne pozdravimo, z ocetom se nikoli ne pogovarjam, ker se vedno samo znasa nad mano, vedno provocira in isce tezave kot bi mu bilo prepiranje vsec, zato se raje drzim zase, sicer pa ga tako ne maram, dovolj hudega mi je ze storil, me psihicno unicil in pretepal zaradi malenkosti, tudi da sem vlacuga mi je ze rekel, pa ne ve za nobenega fanta, nikoli me se ni videl z njim,ampak to je pac v njegovi navadi, in jaz se na zalost s tem ne mislim sprijazniti, v celem mojem zivljenju mi ni rekel niti ene lepe besede, nikoli me ni pohvalil, niti potolazil, se se mi je kaj zgodilo, sem bila se povrh tepena…imam grozne spomine na preteklost, ce mi kdo to omeni takoj spremenim temo….najhuje je bilo to, da nisem imela nobenega zaveznika, mama je postajala vse bolj podobna ocetu,menim da zato, ker bi drugace tudi sama nastradala…grozno je bilo gledati,kako se je oce napil, prisel domov in iskal probleme, ker mu je mama ugovarjala, jih je dobila, vedno sem jokala, nisem vedela,kaj naj naredim…ko sem prisla v puberteto, se se zacele kazati moje tezave, nisem imela prave prijateljice, nikomur nisem mogla zaupati, ko me oce “terorizira”…dobila sem strah pred njim, mislim, da je ravno to hotel, ko pridem domov, si samo zelim, da ga ne bi bilo…
Imela sem veliko fantov(nikoli zaradi sexa in do tega tudi ni prislo), hotela sem samo imela nekoga ob sebi, ki bi me imel rad, pa ceprav samo za en vecer…in potem razocaranja…zelela sem vedno vedno vec…imeti fanta za dlje casa-resnega fanta.
Velikokrat sem jokala, vsaj 5x na teden…ali zaradi starsev, ali zaradi sole, ali zaradi fantov…ali pa samo zato, da sem izlila tisto bolecina, ki se je nevede nalagala…najboj sem uzivala v samoti, premisljevala, jokala, si tudi kdaj zelela umreti ali pa samo se ne roditi…
pred 15 meseci sem spoznala fanta, zelo inteligentnega, takoj sem ga vzljubila, vendar ne zaljubila, sele takrat sem spoznala, da nikoli nisem znala ljubiti(bilo mi je 17 let), fantu je bilo hudo, saj mu nisem vracala ljubezni, nato sem se le po enem mesecu zaljubila in takrat so zacela vreti na dan moja potlacena custva…postala sem ljubosumna, posesivna, hotel sem ga imeti le zase, jezna sem bila, ker se je posvecal prijateljem, ker mu nisem pomenila vse na svetu(tako kot on meni), ker ga nisem mogla drzati na vrvici…nato sem premisljevala, zakaj sem taksna, mar vidim v njem oceta? Si zato zelim, da bi se ukvarjal samo z mano, da bi mi podarjal svoj cas, da bi me imel rad, ker me mora(tako kot oce),ne, tega ni dolzan, ampak kako priti iz svoje koze, nisem si znala pomagati, nato se zacetek pouka, odsla sem na drugo gimnazijo, prisla v novo okolje, med nove ljudi, nisem se znasla,niti znala prilagoditi, nikomur nisem zaupala,nikomur odprla, sedela sem sama zase, tako mi je bilo vsec, nihce me ni moril, lahko sem na veliko premisljevala, si zlagala dvome v glavi in negativne misli, nisem vec zdrala, postala sem depresivna, sploh ce sva se s fantom skregala, takrat me ni zanimalo nic druga, samo kako bi se pobotala, v soli sem manjkala vec kot polovico ur, raje sem sla v knjiznico in se tam ucila kot pa sedela v soli med sami tujci…bilo mi je grozno tezko, nato je se fant studiral v ljubljani in spet nisem imela nikogar…ko je prisel studirat v maribor, sem zapustila svoje zivljenje, kar nehala sem ga ziveti, saj sem hotela, da bi bila s fantom cim vec skupaj, prevzela sem njegovo druzbo, hodila ven samo z njimi, ce nisem imela njegove podpore se nisem znala uciti…naenkrat je bilo prevec…ko sem prisla iz sole domov, sem se samo vsedla za mizo in se zacela tresti od zivcnosti, jokati…frustracije in stres so samo narascali, postala sem cunja…moje razpolozenje je nihalo kot ura….nekaj casa sem bila vesela, nato na enkrat tema….v jok so me spravljale ciste bedarije….odsla sem do solske psihologinje in jo prosila, da bi predlaga kaksnega psihologa, poslala me je k psihoterapevtu…bil je prijazen, vedno nasmejan, znal me je spraviti v dobro voljo, nisem pa odkrila konkretnega razloga, veliko je on govoril in to me je malo motilo…in ko sem nasla neko sproscujoco dejavnost, me je takoj odslovil, saj vem, da je imel guzvo, in pomembnejse paciente, saj se je ukvarjal z dusevno prizadetimi otroci in jaz sem se pocutila kot kapljica sredi oceana, ki lahko poje svoje tezave v primerjavi z ostalimi…osebna zdravnica mi je priporocala pedopsihologa, odsla sem v zdravstveni dom, vendar je bila pedopsihologinja prevec zaposlena,zato so me dali k psihologu, je zelo tih in zelo malo govori, vsec mi je, da zna poslusati, da si sproti zapisuje in da me ves cas opominja, da sem najpomembnejsa jaz…ne glede na preteklost….
Ne vem, zakaj ampak imam obcutek, da premalo sodeluje, vedno mi rece, da naj pridem k njemu,in premislim o cem bi se rada pogovarjala, jaz pa sem si zmeraj psihologa predstavljala drugace…pac kot sem videla na TV…da te on sprasuje, odkriva,kaj je narobe, kaksni simptomi so prisotni in da ti zna tudi povedati, kako si pomagati-konkretno…
Sem zelo nestabilna oseba, nimam samodiscipline, samozavesti, ne znam se imeti rada, prevec se obremenjujem z malenkostmi, ves cas se sekiram, ne znam sprostiti jeze, z nicemer nisem zadovoljna, ne znam uzivati v zivljenju, sovrazim starse, ker me nista znala imeti rada, ker mislita, da je otrok kot domaca zival, ker me nikoli nista znala razumeti……
Tudi mama je imela hudo otrostvo, oce kronik, nato je se mama zacela piti, starsa sta se tepla, bilo je osem otrok, seveda je kdaj zmanjkalo hrane, vedno mi tozi, kako je bilo hudo, ko pa ji jaz recem, kaj sta mi naredila, pa rece:”eh,kaj ti, jaz sem trpela, ko je oce pil, zakaj bi pa ti?”…to me najbolj razjezi, nobenega socutja….
Tudi zdravnica mi je ze rekla, da ce se bo poslabsalo, da lahko dobim tablete, vi ste mi priporocala psihiatra, morda koga konkretno(sem iz maribora)?…
Dodala bom se to, morda ima kaksen vzrok…kaksni 2 leti nazaj, sem imela obcutek kot da sem nekaj posebnega, kot da imam nek poseben daar, ki ga se nisme odkrila…s tem mislim nekaj nadnaravnega…da vidim,kdo bo umrl, da znam kaznovati ljudi, ki mi skodujejo..ta obcutek je bil izredno mocan…
…veckrat se mi tudi zgodi, ko sem ze zelo na dnu, zjokana,raztresena, da dozivim neko blazenost, zdi se mi, da lebdim, vse je bolj megleno in obcutek je izjemno prijeten in takrat vedno pomislim na samomor…kot da bi ga v tem stanju lazje izvrsila….

najlepsa hvala za odgovor

s spostovanjem

Brala sem psiholoski problem povezan z vrtenjem las…in sem se spomnila, da ga imam tudi sama…..jaz pa se ne morem odvaditi stiskanja mozoljev po hrbtu in obrazu…sicer jih po obrazu nimam toliko, po hrbtu pa kar precej, ko sem zivcna jih vedno stiskam, ze kar nezavedno mi potuje roka tja….zaradi stiskanja imam madeze, kar ze zelo moti, nekaj casa sem se zelo obremenjevala s tem, ravno zato, me je zdravnica poslala k psihlogu….zraven tega se imam na zg.delu rok kozno plesen, ki je zelo trdovratna in noce izginiti, ko mi je zdravnica rekla, da bom vedno imela tako kozo(neenakomerno porjaveno,madezi-beli in rjavi),sem zacela jokati, zakaj imam izmed tisocih zensk ravno jaz tako obcutljivo kozo….

lep pozdrav

Spoštovana Estelle,

pri vas je najhuje to, da ste še vedno preveč zazrti v preteklost in v neugodne življenske razmere, ki ste jih prestajali kot otrok, vse manj pa se ukvarjate s sedanjostjo in z realnimi odnosi, ki vas vežejo z vašim sedanjim okoljem. Sem spada predvsem druženje z vrstniki, klepet s prijateljicami in kar še sem sodi. V družini ne pomeni osamosvojitev tega, da se odselite ampak to, da ima vaša beseda ustrezno veljavo. Ker ste polnoletni bi si morali želeti predvsem tega. Res je, kot pravite, da imate premalo samospoštovanja in da ste pri psihologu preizkusili že vse načine za njegovo izboljšanje, očitno pa je, da se psihiatrov bojite, saj bi ga sicer v tako velikem mestu, kot je Maribor, tudi med zasebniki zlahka našli. Psihiater bi vam poleg psihiaterapevtskega vodenja pomagal lahko še s psihofarmaki, vendar si ob tem ne smete obetati, da bodo “zdravila” namesto vas študirala, ampak se boste morali sami potruditi.

Mojca,
smesno…tudi meni je tako ime:)….ali pa je samo psevdonim….kakorkoli…verjemi, da sem se zelo pozanimala o enem in drugem studiju….in sama vem, da sem zelela studirati psihologijo samo zaradi tega, da bi odkrila stvari, ki mi povzrocajo bolecino, da bom tam nasla odgovore na vsa moja skrita vprasanja….zelela sem postati psihiater nevedoc, da ne resuje samo ljubezenskih tezav…saj sem sama imela v mislih eno fletno sobo, kjer bi delala, udoben stol zame in za pacienta…nic realnega ni bilo v tem, to obstaja vec ali manj v Ameriki, ko ima vsak prebivalec svojega psihologa in je to cisto normalno, pri nas seveda ni tako, vecina jih ima predsodke glede psihologa, jaz ne vem zakaj, ali niso pouceni o tem ali pa raje zivijo z neresenimi problemi…raje trpijo kot pa vidijo, da jih ima nekdo za butce,ker obiskujejo psihologa, to je pri nas problem. Ko sem povedala mami, ne, ko je mama stikala po mojih stvarih in pomotoma odkrila, da hodim k psihoterapevtu, mi je zacudeno rekla in ze malce ponizujoce rekla:”Kaj pa potrebujes ti psihologa?”…samo zato, ker nima pojma, ker je navajena, da jo nekdo zmerja, pretepa, ima za manjvredno in to se ji sploh ne zdi nic taksnega…ampak jaz ne mislim ziveti tako, ce je psiholog zadnja moznost, potem bom to izkoristila, ne mislim postati zafrustrirana tecna mama, ki ne zna vzgajati otroka, ki tarna na stara leta, kako se ji je slabo godilo, v bistvu pa je sama kriva za vse, ker to dopuscala, ker se ji ni dalo spremeniti zivljenja, ampak je raje pojedla, kar so drugi skuhali, to je zame samamor!
Aha, sola…imam prijateljico in njen oce je psiholog, morda kaj vec, ukvarja se s hipnozo in vem, kako dolgotrajen je lahko studij, nato se specializacija, pa baje moras se sam hoditi k psihlogu, da se naucis potrebnih stvari, pa nato nadzorovanje,kako gre tebi od rok in to se lahko zavlece…nisem vztrajna, in vem, da taksen studij ni zame, nekako se ze vidim v pravu in sem se tudi o tem pozanimala, imam prijateljico, ki je zdaj 2.letnik, vse mi je pokazala,razlozila in mi je vsec, pa tudi v Mariboru bi rada ostala, ker filozofske se trenutno ni tukaj…
hvala vsem za pomoc, se posebej gospodu psihologu

s spostovanjem

Draga Pika in Estelle

Stara sem 35 let in tudi sama sem imela podobno življenje kot vidve. V odrasli dobi so se travme iz otroštva manifestirale v obliki zelo naporne bolezni. Ker sem našla ustrezno rešitev vama mogoče lahko pomagam. Če vaju zanima mi pišita na moj e-mail. [email protected]

Lep pozdrav.

Draga Estelle!
Moja prijateljica studira pravo in verjemi – to te bo sele gnalo k psihiatru. Za ta studij moras ime tako mocno voljo, tako samozavestev in vase preprican moras biti, da si niti predstavljati ne mores. Upam, da si dovolj trdna oseba, da ti bo uspelo.
Jaz sem pa trdno odlocena, da bom sla na psihologijo in to ne zato, da bi pomagala sama sebi, predvsem bi rada pomagala drugim. Vse to, kar sem dala skozi do zdaj, me je po eni strani unicilo, po drugi strani pa utrdijo in mi dalo moci in prepricanja, da bom lahko v tezkih trenutkih pomagala mladim oz. vsem pomoci potrebnim.
Draga Darja, zelo rada bi vam pisala, ampak nimam urejene e-poste. Ko si bom uredila en naslov, vam bom zagotovo pisala. In zelo bom vesela vasega odgovora.
Estelle, upam da bova obe nasli nacin, kako bi uredili s svojimi tezavami. Sama sem prepricana, da lahko vsak najde nacin kako poiskati svoj notranji mir. Glede studija pa: ce si zelis studirati psihologijo, jo daj. Ne oziraj se na mamo, tudi mene ne podpirajo starsi v tej odlocitvi. In verjemi, psihologe bodo rabili vedno bolj – poglej, kam gre ta svet…
Lep pozdrav vsem!
Pika

Živjo Pika, Estelle,..
Sama študiram psihologijo in vama lahko povem, da je zelo naporen študij. Nočem podcenjevat prava, ampak če primerjam obveznosti prijateljice na pravu in pa moje, lahko rečem, da je psi. napornejša..vseskozi moraš delat poročila, projekte, seminarske, hodit na vaje, skratka biti prisoten kar maksimalno na faksu, potem te pa čakajo še izpiti..Resnično moraš biti odločen, da si to želiš in hočeš naredit. Tudi sama sem verjetno izbrala študij zato, ker sem imela/imam psihične težave (katerih še nisem zaupala strokovnjaku) in o katerih sem razmišljala, se poglabljala vanje ter se na koncu odločila za študij psi. ker so me te teme zanimale. Vendar tako ne moreš rešit svojih težav; dogaja se, da se najdeš v različnih teorijah, zveš vzroke za probleme, a se še vedno vrtiš v začaranem krogu (morda ke si premalo samoaktiven ali pa ker sam tega ne moreš rešiti). Tako da to izbiro študija kot rešitev lastnih težav ne bi priporočala, razen če želiš pomagati tudi drugemu (čeprav pa lahko to počneš tudi v vsakdanjem življenju na različnih področjih). Ah, nič ..
Želim vama, da se pravilno odločita glede študija ter da rešita probleme, ki vama onemogočajo veselo življenje..
Lep pozdrav!
Lejla1