Ker ne vem na koga se obrniti pišem vam. Imam fanta katerega imam zelo rada in s katerim načrtujeva skupno življenje ter si močno želiva otroka. Pred kratkim mi je zaupal, da je že nekajkrat v življenju razmišljal o samomoru in da ga samo misel na to kako bi mene in svoje starše s tem prizadel odvrača od tega. Pravi, da ne najde nobenega pravega razloga za to, da ga enostavno prime da bi si kaj naredil (se obesli, zapeljal s kolesom pod avto,…). Edino kar sem opazila sama je to, da je nesamozavestan, da se boji velikih sprememb in da rad omenja da ga imajo ljudje za manjvrednega. Vem tudi, da ga je prejšnja punca zelo poniževala ker je imela višjo izobrazbo. Tudi oče ga stalno ponižuje (npr. Če fanta prosi naj mu pomaga se v naslednjem trenutku premisli in mu reče, da bo raje naredil kar sam ker on tega tako ali tako ne zna. Pa naj bo to samo preprosto zabijanje žeblja ali košenje trave.). Nikoli nisem opazila da bi bil depresiven ali razdražljiv. Prosim svetujte mi kako mu lahko sama pomagam, da si res ne bo kdaj kaj naredil! Ne bi mu rada rekla da naj gre k psihijatru, če sam ne vidi da potrebuje strokovno pomoč. Če jo sploh potrebuje.Ali je mogoče, da ima fant kakšne podzavestne travme iz otroštva in to vpliva na njegove pomiselke o samomoru?

Najlepša hvala za pomoč in odgovor

Tina

Spoštovana Tina,
ukvarjanje s fantovo mislijo na samomor je preveč resna stvar, da bi jo brez tveganja prevzeli zgolj na lastna pleča. zato ga pospremite do psihiatra( za prvi nujni obisk ne potrebuje napotnice).Obema bo vaše sodelovanje v veliko pomoč, pa tudi sami si boste pddahnili.Ne oklevajte!

Drag Tina, s spoštovanjem,

Morda ni prav, da Vam pišem, morda pa. Mislim, da sva nekje istih let. Tudi sama sem doživljala to kar doživlja Vaš fant. Tako kot Vam svetuje dr. Rejec, včasih si človek lahko sam pomaga, če to ne gre, je dobro, če pomaga psihiater ali psiholog, morda sociolog. Jaz sem imela pedopsihiatrinjo (ko sem začela s samomori, sem bila še mladoletna!, sedaj jih imam 23), obenem sem si našla se sociologinjo. Za to pot sem se odločila, ker je bilo to edino, kar mi je ostalo. Rekla sem si: ‘dovolj mi je, naj mi pomagajo, ali pa končam’. Razumem Vašega fanta, kako sem se tudi jaz počutila manjvredno, skrivala sem se pred ljudmi, še danes imam večkrat obdobja, ko bi samo jokala, češ ‘saj nisem nihče, saj so vsi lepši, nihče me ne mara, kaj še delam tukaj,..’. Pa vendar. Ob pomoči sem se naučila verjeti vase, zavedati se svoje lastne vrednosti, poskusite po tej plati pomagati fantu, ne vsiljivo, tako iz ljubezni, recite mu, ko bo na tleh’, ‘ljubim te, moram te pohvaliti za to kar si naredil, lahko si ponosen nase, zavedaj se, da si enkraten, čudovit,..’, v njm se morajo prebuditi čustva, da je čudovit in enkraten in, da svet brez njega ni popoln, tako kot ni brez Vas in ne brez mene. Mora se naučiti ljubiti samega sebe, se sprejeti takega kot je, se ljubiti in si biti všeč. Gotovo ima kakšne dosežke, dobre lastnosti, ki so samo njegove in na katere je lahko ponosen, spomnite ga na to, dajte mu vedeti, da Vam to veliko pomeni. Mora se naučiti boriti proti zunanjemu svetu, ki ga skuša streti, to lahko doseže, le če bo notranje močan. Prvo kar je, pa je zavedanje samega sebe in svoje vrednosti, mora spoznati, da je cudovit in nepogrešljiv za sebe (pa tudi za Vas) in to mu bo dalo samozavesti. Tako sem se jaz pobirala, učila sem se, dopovedovala sem si, da sem Nekdo, ki Nekaj pomeni. Bodite pa toliko previdni, da mu ne vsiljujete svojih mnenj, edina pot je, da sam to spozna, da sam pride do misli, da potrebuje pomoč, sicer se lahko začne upirat, kar je zadnja stvar, ki bi jo potrebovali. Meni je uspelo (že pred dvema letoma), čeprav še kdaj padem in sem lansko jesen v ordinaciji dr. Rejca iskala pomoč, hotel me je naročiti, vendar sem pomoč odklonila, ker sem vedela, da sem dovolj močna, da lahko premagam ‘zunanji’ svet in tude sem ga. Če bi se dalo, bi pol tega kar sem se naučila, dala Vašemu fantu in Vam, kajti šele sedaj vidim, da bi z odhodom pred leti zamudila enkratne in prečudovite trenutke, ki jih spoznavam šele sedaj. Sedaj vem, da sem srečna, sem srečen človek, ki svojo srečo gradi na sebi, skrbim, da sem notranje trdna, kar pa sedaj ni težko. Zavedam se svoje lepote, vrednosti in to mi pomaga znova in znova premostiti težave (ki pa jih sploh nimam več, ne dopustim, da pridejo problemi, že prej se jim postavim po robu). Z mislimi sem z Vami in Vašim ljubljenim fantom, pomagajte mu z oporo in ljubeznijo, spodbujajte ga, in upam, da bosta tudi Vidva kmalu zaživela brez te preteče sence. Z ljubeznijo.

Najleše se zahvaljujem za odgovor. V njem sem našla veliko nasvetov, ki mi bodo v pomoč. Pred kratkim se je fant odločil, da bo šel na pogovor k psihijatru, če se mu še kdaj zgodi, da bi pomisli na samomor. Upam, da ne bo prepozno. Sama ga ne silim in tudi ne omenjam, da bi verjetno bilo potrebno to storiti že sedaj. Še enkrat najlepša hvala.

Najlepša hvala za odgvor. V njem sem našla veliko nasvetov, ki mi bodo v pomoč. Pred kratkim se je fant odločil, da bo šel na pogovor k psihijatru, če bo še kdaj pomislil na smmomor. Upam, da ne bo prepozno. Sama ga ne silim in tudi ne omenjam, da bi verjetno bilo bolje, če bi se odločil za obisk že sedaj. Še enkrat najlepša hvala.