Stara stara sem 35 let, v zakonu (na koruzi) 18 let z enim otrokom, z možen se zelo dobro ujemava, drugače kot človek sem zelo vase zaprta, težko navezujem kontakte z ljudmi, ne mika me družba, na kratko rečeno, sem bolj domač človek, ki ga bolj zanima knjiga, samota, kot družabno življenje. Taka sem bila že kot otrok. Starši so mi zgodaj umrli v razmaku treh mesecev, mati zaradi srca, oče zaradi raka, ko sem mela 17 let. Po tistem sem tudi sama imela probleme z zanositvijo, spontani splav, 2 izvenmaternični nosečnosti in na srečo en otrok. Pred 9 leti smo se preselili iz mojega roj. kraja v možev, iz enega na drugi konec Slovenije v manjšo vas, kjer nimam nobene prijateljice, prav tako sem v službi sama, tako da razen z možem skoraj ne kontaktiram z nobenim. Kot rečeno, nisem družabna, čeprav pogrešam vsaj eno prijateljsko osebo poleg moža, kar pa je v tem kraju nemogoče. Grem občasno v družbo z možem, vendar so vsi zaprti v svojih krogih, pa tudi se počutim kot autsajder. Na splošno sem tudi zelo pesimistična, cinična, ljudem ne zaupam, v vsaki stvari takoj vidim temnejšo plat in kaj vse se lahko zgodi narobe. Pred dvema letoma so mi na ginek.pregledu pri PAP brisu ugotovili nepravilnost in sem morala na operacijo – konizacijo. Takoj naslednji dan, ko mi je ginekolog sporočil, da bom morala na operacijo sem imela napad: povečanje tlaka, srce skakalo, očutek vrtoglavice, slabosti, ter kot da bom padla v nezavest. Zdravnica mi je predpisala xanax za en mesec. Naj povem, da tako kot sem črnogleda, sem takoj pričakovala vse najslabše, še posebej zaradi staršev, in raka v družini. Poleg tega mam občutek kot da je vse preveč lepo, da bi lahko tako ostalo, srečna sem z možem, dobila sva otroka, dokončala hišo in sedaj kot da pričakujem, da se bo nekaj slabega zgodilo, ne morem se sprostiti in uživati v vsem tem. Ko sem opravila to operacijo in še par mesecev kasneje je bilo vse v redu, potem pa se je napad ponovil. Taki napadi so se vrstili vedno pogosteje. Prvi napad je bil v službi in od takrat naprej so se tudi nadaljevali dnevno. Delam z ljudmi, in čim sem mela več kot eno stranko, da so v prostoru bili dva ali trije ljudje, sem dobila napad, tako da sem se komaj kontrolirala. Ti napadi so se mi začeli pojavljati nato še v trgovinah, včasih celo na cesti, če je bilo dosti ljudi. Tako da sem celo lansko leto jemala Xanax, brez njih nisem mogla delat, pa kljub njim sem imela zelo slabo počutje. Pred dvemi meseci mi je zdravnica rekla, da mi mora ukiniti Xanax, kar je pri meni povročilo še večji strah, kako naj hodim v službo brez njih, tega da ne grem v trgovino sem se lahko izognila, ne pa tega, da ne grem v službo.
Hkrati, ko mi je to rekla mi je tudi predpisala nova zdravila Zoloff, Xanax pa naj zmanjšujem. Sicer sem že prej Xanax jemala bolj po potrebi, samo v službi, ne pa med vikendi ali med dopustom. Navadno eno do dve na dan, razen če sem vedla da moram popoldne kam it sem vzela še tretjo. Odkar jemljem Zoloff se mi je počutje spremenilo, nekako se ne obremenjujem več z vsako stvarjo in sem bolj flegma, kar prej nisem bla, lahko že grem v trgovino in v družbo, vendar v službi še vedno ne upam brez Xanaxa, sicer vzamem samo eno tableto, ko začnem čutiti nervozo in pritisk, da ne bi prišlo do napada in vidim da pomagajo, kar prej ravno niso. Navadno so mi bili posebno težki sestanki, že prej jih nisem marala, vendar sem to povezovala s svojo debelostjo in tremo in s tem da pač nimam samozavesti. Takrat sem Xanax vzela uro pred sestankom in po dveh urah še enega, pa kljub temu nisem bla sproščena, ampak sem samo čakala da odidem, počutje je blo na psu, in več ali manj sem samo mislila na to ali mi je slabo al ne, in tisti občutek da moram ven od tam. Če pomislim, se mi je to vedno dogajalo v situacijah kjer sem se počutla kot zaprta, v trgovinah se je to pojavlo v čakanju v vrsti za plačat, ko ne moreš ven, isto na sestankih, ali pri delu ko veš da moraš naredit delo in se stranki ne moreš izognit. Isto je pri zdravniku, tam se tudi začnem trest in mi je slabo, tlak naraste, nemir, slabost. Sam ta strah pred zdravniki sem imela že pred tem.
No sedaj se mi je zboljšalo s temi novimi tabletami z Zoloff in uspe mi včasih bit tudi v službi brez da vzamem Xanax, vendar se počutim bolje, če vem da jih mam v bližini, ker tisti napadi so me v zadnjem letu čisto izčrpali.
Nekako si čist ne zaupam še, da bi prebila cel dan v službi brez da vzamem vsaj eno tableto, čeprav vem da jih moram nehat jemat.
Zanima me, če se mi bo počasi stanje popravlo s temi novimi tabletami. Odkar jih jemljem nisem imela še nobenga napada. In kot rečeno, sedaj vzamem Xanax bolj preventivno in upam da jih bom počasi nehala jemat.
Prav tako me zanima če je to depresija ali že kaka fobija. Na enih net straneh sem prečitala da moji simptomi ustrezajo paničnim napadom in da se teh ne moreš rešiti. Ali je to res?
Prav tako me zanima, kolko debelost in samokritičnost ter zaradi tega nesamozavest vpliva na vse to.
Hvala za odgovor.

Spoštovana Jasna,
vaše težave imajo tako elemente depresivnosti kot fobije oziroma tesnobnosti.Vaša zdravnica se je ustrezno odločila,ko vam je odsvetovala sicer učinkoviti anksiolitik Xanax za daljšo dobo, saj bi se lahko pojavila odvisnost.Zoloft sodi med antidepresive zadnje generacije in stabilitzira samospoštovanje v enaki meri .kot deluje na strah in obup.Zdravilo je potrebno jemnati dovolj dolgo ( več mesecev ali celo let)za dosego potrebne odpornosti na zunanje obremenitve in notranjo čustveno stabilnost.Prognoza je ugodna!

Kadar imate do kogarkoli negativna custva , zivite v iluziji. Nekaj je mocno narobe z vami. Nekaj znotraj vas se mora spremeniti. Ne vidite realnosti. Toda kaj navadno naredimo, kadar imamo negativna custva ? Ona , on , oni so krivi . Oni se morajo spremeniti. Ne, ne in ne……Svet je ze uredu.
Tisti , ki se mora spremeniti ste vi. Na vasem mestu , bi jaz raziskala svoje otrostvo , kajti strah je ponavadi korenina psihgicnega ali fizicnega nasilja. Kaksni so bili starsi do vas :So vas kritizirali,
ali so vas spodbujali.Kolikokrat ste bili kaznovani za prazen nic , kdaj so vam rekli da vas imajo
radi in da ste uredu? Starsi velikokrat otoke vzgajajo ( ne bom rekla narobe – ta beseda je relativna) , tako kot mislijo da je prav , pri tem pa pripomore se druzba in vse se kasneje , ko clovek odraste zaplete. Ljudje ne znamo zaupati vec drug drugemu – clovek postane pesimisticen
in in vidi eno samo zlo na tem svetu. Veste zivljenje je skrivnost , kar pomeni da ga nasa racionalna misel ne more osmisliti. Morate se prebuditi in potem boste doumeli , da ni problem
resnicnost , ampak vi. Ko se boste vi sprenenili se bo spremenil tudi svet. Vsi ljudje gledamo
druge skozi sebe , zato imamo tezave. Kar vidite v sebi , vidite v drugih. Nihce nima moci nad vami . Vsak je odgovoren za svoja custva . In vsak uoravlja sam s svojim umom. Spremenite se lahko tako, da nehate obtozevati druge , se ne razburjajte za malenkosti – vse to nic ne pomaga.
Tudi skrbi nic ne pomagajo. Ugotovite najprej negativna custva v sebi. Nato razumite , da so v vas , ne v svetu, niso torej zunaj resnicnosti. Ne glejte nanje kot na bisveni del ” jaza” , take stvari
pridejo in grejo. Razumite , da se vse spremeni , ko se vi spremenite. Ah ja …. pa se nekaj .
Ne trudite se na vse sile spreminjati – neka stopnja pasivnosti je popolnoma uredu. Ce se sovrazniku prepustimo , ga premagamo. Kako je mogoce opraviti z zlom? Ne tako , da se proti njemu borimo, marvec z razumevanjem. Ko ga umevamo izginja. Kako se spoprimemo s temo?
Ne s pestjo , marvec tako da prizgemo luc. Cim bolj se proti temi borimo , tem bolj resnicna postaja. Prebudite se . Dokler se ne boste zaceli zavedatisamo sebe se nimate pravice vtikati v druge , ali vmesavati v svet. . Pustite druge . naj govorijo in mislijo kar hocejo – vsak ima pravico , da je tak kot je. Tako tudi vi . Imejte se brezpogojno radi taki kot ste . Nekdo mi je nbekoc
rekel: Sele takrat , ko ti je ze cisto vseeno ali zivis ali umres, sele takrat zacnes ziveti. Sele takrat zivite , ko ste pripravljeni svoje zivljenje izgubiti. Ce pa svoje zivljenje samo varujete – ste mrvi. Koliko ljudi na svetu samo ohranja svoje telo pri zivlenju? Zivljenje je za hazarderje prav zares. Res pa je tudi sele takrat ko se navelicas svoje bolezni , takrat se je znebis. Strah ni nic drugega kot zascita. Rad bi vas zacitil. Ne posvecajte mu prevec pozornosti , naj se briga sam zase. Veliko uspeha vam zelim.
GLAVO POKONCI IN POGUMNO NAPREJ !

jasna je pisal/pisala:
>
> Stara stara sem 35 let, v zakonu (na koruzi) 18 let z enim
> otrokom, z možen se zelo dobro ujemava, drugače kot človek
> sem zelo vase zaprta, težko navezujem kontakte z ljudmi, ne
> mika me družba, na kratko rečeno, sem bolj domač človek, ki
> ga bolj zanima knjiga, samota, kot družabno življenje. Taka
> sem bila že kot otrok. Starši so mi zgodaj umrli v razmaku
> treh mesecev, mati zaradi srca, oče zaradi raka, ko sem mela
> 17 let. Po tistem sem tudi sama imela probleme z zanositvijo,
> spontani splav, 2 izvenmaternični nosečnosti in na srečo en
> otrok. Pred 9 leti smo se preselili iz mojega roj. kraja v
> možev, iz enega na drugi konec Slovenije v manjšo vas, kjer
> nimam nobene prijateljice, prav tako sem v službi sama, tako
> da razen z možem skoraj ne kontaktiram z nobenim. Kot rečeno,
> nisem družabna, čeprav pogrešam vsaj eno prijateljsko osebo
> poleg moža, kar pa je v tem kraju nemogoče. Grem občasno v
> družbo z možem, vendar so vsi zaprti v svojih krogih, pa tudi
> se počutim kot autsajder. Na splošno sem tudi zelo
> pesimistična, cinična, ljudem ne zaupam, v vsaki stvari takoj
> vidim temnejšo plat in kaj vse se lahko zgodi narobe. Pred
> dvema letoma so mi na ginek.pregledu pri PAP brisu ugotovili
> nepravilnost in sem morala na operacijo – konizacijo. Takoj
> naslednji dan, ko mi je ginekolog sporočil, da bom morala na
> operacijo sem imela napad: povečanje tlaka, srce skakalo,
> očutek vrtoglavice, slabosti, ter kot da bom padla v
> nezavest. Zdravnica mi je predpisala xanax za en mesec. Naj
> povem, da tako kot sem črnogleda, sem takoj pričakovala vse
> najslabše, še posebej zaradi staršev, in raka v družini.
> Poleg tega mam občutek kot da je vse preveč lepo, da bi lahko
> tako ostalo, srečna sem z možem, dobila sva otroka, dokončala
> hišo in sedaj kot da pričakujem, da se bo nekaj slabega
> zgodilo, ne morem se sprostiti in uživati v vsem tem. Ko sem
> opravila to operacijo in še par mesecev kasneje je bilo vse v
> redu, potem pa se je napad ponovil. Taki napadi so se vrstili
> vedno pogosteje. Prvi napad je bil v službi in od takrat
> naprej so se tudi nadaljevali dnevno. Delam z ljudmi, in čim
> sem mela več kot eno stranko, da so v prostoru bili dva ali
> trije ljudje, sem dobila napad, tako da sem se komaj
> kontrolirala. Ti napadi so se mi začeli pojavljati nato še v
> trgovinah, včasih celo na cesti, če je bilo dosti ljudi.
> Tako da sem celo lansko leto jemala Xanax, brez njih nisem
> mogla delat, pa kljub njim sem imela zelo slabo počutje. Pred
> dvemi meseci mi je zdravnica rekla, da mi mora ukiniti Xanax,
> kar je pri meni povročilo še večji strah, kako naj hodim v
> službo brez njih, tega da ne grem v trgovino sem se lahko
> izognila, ne pa tega, da ne grem v službo.
> Hkrati, ko mi je to rekla mi je tudi predpisala nova zdravila
> Zoloff, Xanax pa naj zmanjšujem. Sicer sem že prej Xanax
> jemala bolj po potrebi, samo v službi, ne pa med vikendi ali
> med dopustom. Navadno eno do dve na dan, razen če sem vedla
> da moram popoldne kam it sem vzela še tretjo. Odkar jemljem
> Zoloff se mi je počutje spremenilo, nekako se ne obremenjujem
> več z vsako stvarjo in sem bolj flegma, kar prej nisem bla,
> lahko že grem v trgovino in v družbo, vendar v službi še
> vedno ne upam brez Xanaxa, sicer vzamem samo eno tableto, ko
> začnem čutiti nervozo in pritisk, da ne bi prišlo do napada
> in vidim da pomagajo, kar prej ravno niso. Navadno so mi bili
> posebno težki sestanki, že prej jih nisem marala, vendar sem
> to povezovala s svojo debelostjo in tremo in s tem da pač
> nimam samozavesti. Takrat sem Xanax vzela uro pred sestankom
> in po dveh urah še enega, pa kljub temu nisem bla sproščena,
> ampak sem samo čakala da odidem, počutje je blo na psu, in
> več ali manj sem samo mislila na to ali mi je slabo al ne, in
> tisti občutek da moram ven od tam. Če pomislim, se mi je to
> vedno dogajalo v situacijah kjer sem se počutla kot zaprta, v
> trgovinah se je to pojavlo v čakanju v vrsti za plačat, ko ne
> moreš ven, isto na sestankih, ali pri delu ko veš da moraš
> naredit delo in se stranki ne moreš izognit. Isto je pri
> zdravniku, tam se tudi začnem trest in mi je slabo, tlak
> naraste, nemir, slabost. Sam ta strah pred zdravniki sem
> imela že pred tem.
> No sedaj se mi je zboljšalo s temi novimi tabletami z Zoloff
> in uspe mi včasih bit tudi v službi brez da vzamem Xanax,
> vendar se počutim bolje, če vem da jih mam v bližini, ker
> tisti napadi so me v zadnjem letu čisto izčrpali.
> Nekako si čist ne zaupam še, da bi prebila cel dan v službi
> brez da vzamem vsaj eno tableto, čeprav vem da jih moram
> nehat jemat.
> Zanima me, če se mi bo počasi stanje popravlo s temi novimi
> tabletami. Odkar jih jemljem nisem imela še nobenga napada.
> In kot rečeno, sedaj vzamem Xanax bolj preventivno in upam da
> jih bom počasi nehala jemat.
> Prav tako me zanima če je to depresija ali že kaka fobija. Na
> enih net straneh sem prečitala da moji simptomi ustrezajo
> paničnim napadom in da se teh ne moreš rešiti. Ali je to res?
> Prav tako me zanima, kolko debelost in samokritičnost ter
> zaradi tega nesamozavest vpliva na vse to.
> Hvala za odgovor.

Spoštovana Chiara,
vaš komentar se mi je sprva zdel kar malo defetističen; posebno me je zbodel stavek:šele takrat,ko ti je čisto vseeno ali živiš ali umreš,šele takrat začneš živeti in: šele taktrat živite, ko ste pripravljeni svoje življenje izgubiti…, vendar sem si ob koncu vašega pisanja le oddahnil,saj premorete tudi spodbudne besede.Pričakujmo še Jasnin oziv in sporočilo o napredovanju zdravja!

Ponovno se javljam, tokrat bolj optimistično.
Chiara s tistim, da vidim v drugih tisto, kar vidim v sebi ne drži ravno. Do napak drugih sem izredno tolerantna, vedno se postavim v njihovo kožo, in najdem opravičilo za njihove rekacije, nikoli pa te popustljivosti nisem bila zmožna do sebe. To da je treba raziskati otroštvo se pa strinjam, od staršev ravno nisem imela neke spodbude, prej duševno potlačenje. Oče težek alkoholik in mati tudi čustveno zelo zavrta in nesposobna kazati ljubezen do bilo koga. Kasneje je imela probleme s srcem in bila operirana ter skoraj leto dni hodila po bolnicah. To je bilo v času moje pubertete pri 13 letih. Zaradi teh razmer doma sem dobila očutek krivde in sem se že v otroških letih distancirala od drugih otrok, saj se nisem smatrala za enakovredno njim. Še vedno imam občutek manjvrednosti in zelo malo samozavesti. Starša sta imela velike probleme drug z drugim, čustvene posledice pa sva čutili s sestro. Kakšnega družinskega izleta ali počitnic naša družina ni poznala, prav tako ne objema, ali kakega poljuba. Do drugih sorodnikov so se distancirali in se nikoli obiskovali. Končno sta se ločila (imela sem 15 let, in kljub temu, da sem si želela, da se to zgodi sem bila prizadeta), nakar je čez dva meseca po ločitvi oče zbolel za rakom in bil operiran in obsevan. Edina sem bila, ki sem ga hodila v bolnico obiskovat, saj ne mati ne sestra nista zaradi slabih spominov hotela k njemu. To je bilo zame kar mučno, ker nevajena sploh kam iti, je zame sami pomenil velik problem to potovanje do klinike v Ljubljani, sploh pri moji sramežljivosti in nevajenosti kontaktov in dajati moralno podporo očetu med operacijo in obsevanji. Oče je ozdravel, sicer shujšal za 50 kg in bil okostnjak, vendar je raka premagal. Z njim sem takrat vzpostavila zelo dober odnos. Z materjo je bilo težje, ni prenesla, da sem se takrat preselila k očetu, vendar mi je on nudil skrb in kolikor toliko starševke ljubezni. Čez pol leta, ko sem imela 17 let sta v razmaku 3 mesecev umrla, najprej oče zaradi nenadne smrti (ki ni bila v povezavi z rakom, kar me je šokiralo, še posebej ker je raka premagal in umrl tako rekoč brez razloga, kot je rekel zdravnik, bi se to lahko zgodilo vsakemu), sama sem ga našla, ko sem prišla domov iz šole, morala organizirati pogreb in vse, kar spada zraven, ker mati s tem ni hotela imeti opravka, potem je pa umrla še mati zaradi srca, s tem da mi je zdravnik, ko sem šla po osmrtnico mirno rekel, da so to pričakovali, čeprav so jo iz 4 urnega prestavili na 8 urni delovnik, par mesecev prej (kljub temu, da se je potožla, da ne zmore). V času teh treh mesecev mi je končno uspelo najti kolkor tolko stika z materjo, da me je spet sprejemela brez cinizma, pa še to sem imela občutek, da ne zaradi mene ampak zaradi fanta (današnjega moža). Takrat sem definitivno zgubila naivnost glede pogleda na zdravnike in razumela, da so za njih pacienti skoraj isto kot za nekoga drugega papir v pisarni. Da se sicer trudijo, vendar imajo ravno tako svoje zasebne probleme in napake kot vsak drugi in da se zmotijo kot vsi drugi, sam posledice so težje. Prav tako sem zgubila zaupanje v sorodnike in s tem v ljudi (izhajajoč pač iz tega, da če te sorodniki ne marajo, kaj lahko šele pričakuješ od drugih), ker sem videla strah v njihovih očeh, da jih ja ne bi kaj vprašala za kako pomoč, ker sem se še šolala in bila brez denarja. Na penzijo sem morala počakati kar nekaj mesecev, v tem času pa živela od testenin in paradižnikove mezge. Moja reakcija na smrt staršev je bil hlad. Šele čez kako leto sem se zaradi čisto navadnih malenkosti začela jokati. Še danes ne prenesem filmov o boleznih, ne gledam nobenih dram, ker sem jih mela sama zadosti. Še danes nisem sposobna pojamrati nekomu ali koga prositi za pomoč.
S tem opisom sem hotela sam povedati od kod moj pesimizem in strah, da se bo zgodilo nekaj narobe in mislim, da se mi je panika pojavila ravno zaradi teh strahov v povezavi s tem, kar sem videla, kar se je dogajalo s starši, s tem da mi gre preveč lepo in zaradi tega pretirana reakcija na konizacijo in stanje brisa, kot “predhodnico” raka. (Sreča, da lahko na forumu ginekologija marsikaj prečitam glede tega in da ni to neki bau bau).
Danes jih ne obtožujem in ne krivim, razumela sem, kar je Dr. Rejec nekje napisal, da se moraš spopasti s problemi, ki so sedaj prisotni, ne pa s tistim, kar je bilo in je minilo.
Danes razumem mater, zakaj je imela tak karakter in dostikrat sem jo pogrešala posebno po rojstvu otroka. Takrat sem jo začela bolje razumevati, zakaj so bile neke reakcije take kot so bile. Žal mi je tudi, da ni bilo več očeta, da bi videl da mam sina, ker si je izredno želel vnuka. Žal mi je, da nisem imela možnosti, da bi dokraja razčistili naše more, da sta tako hitro umrla potem, ko sta se končno rešila iz zanke v katero sta zašla in ostajala skupaj samo zaradi otrok. Verjamem, da bi se, potem ko sta končno našla svoj mir po ločitvi, razumela z obemi. Kar pa je preprečla njuna smrt. Pogrešam ju.
Dejstvo pa je, da so tista leta, pijača, bolezni, ločitev in smrti, vse odigrano v tako kratkem času 3-4 let, pustile posledice na meni. Čustveno že tako obremenjena s puberteto, srednjo šolo in vsem kar spada zraven, kot so vsi kompleksi, nesamozavest, trud da bi me vrstniki sprejeli, nisem mogla vsega “predelati”, kar mi je pustilo v podzavesti posledice. In te so sedaj, s tisto novico,da moram na operacijo, udarile na dan.

Na srečo sem naletela na ta forum, ogromno mi je pomagal. Ne samo zato, ker sem se lahko obrnila sem po nasvet, ampak sem prečitala vse, kar so drugi napisali, spoznala, da nisem edina s tem problemom, ker pošteno povedano sem bila že v strahu, da sem “nora”. Ko sem prečitala vsa tista pisma od drugih, pa odgovore na njih in izkušnje tistih, ki so to premagali, mi je začelo it na bolje. Nakako sem razumela, zakaj je prišlo do tistega prvega napada in da je bil povod v tem, da sem svojo operacijo povezala s tako nenadno in hitro smrtjo obeh staršev in pričakovala, da bom tudi sama umrla, ker se pač bližam njihovim letom v katerih so umrli. Prenehala sem s pomirjevali, jemljem samo še antidepresiv Zoloff, ker ga ne želim prehitro nehat jemat. Že celi mesec in pol nisem imela nobenega “napada”. Ponosna sem nase, da lahko grem spet v trgovino, pa da grem z možem spet lahko ven na kako teraso sedet. Tudi mož je prijetno presenečen nad mano, kar mi tudi pove. Občasno, vendar zmeraj manjkrat, me še prešini misel, da se ja ne bi ponovilo s temi napadi in vztrajno delam sprostitveni trening in si miljonkrat na dan rečem da sem mirna in sproščena. Začela sem z dieto in telovadbo. Čaka me še preizkus, ko bom imela kontrolo pri zdravniku (tam mi je bilo navadno vedno zelo slabo in so mi pomirjevala komaj pomagala), vendar upam na najbolje. Ne mislim se siliti, če bo potrebno bom vzela pomirjevalo ampak šele če bo potrebno, ko bom tam in ko res ne bom zmogla več. Stvari gledam sedaj bolj s humorjem in na lahko. Bolj sem postala flegmatična. Prenehala sem se tudi gledati skozi oči matere. To je bila moja velika napaka, da sem vse ocenjevala skozi komentar svoje matere oz. kaj bi rekla, če bi bila še živa. Verjetno zaradi občutka krivde, ker se nisva uspele zbližati.

Spoštovani g. Rejec, oprostite mi, ker sem se tako na dolgo razpisala, vendar mi to pomaga, ker bom na ta način dala še preostanek ven iz sebe. Hvala vam za pomoč. Moja psihoanaliza je sicer bolj amaterska, vendar razmišljanje in pisanje o tem, mi pomaga videti napake in si urediti misli.
Hkrati pa bi vas prosila za nasvet na kaj naj bom pozorna, da ne pride do ponovitve. Ali zadostuje samo sprostitveni in avtogeni trening in pozitivne misli, da tudi v bodoče te napade preprečim?
Škoda, ker naslova tega neta ne dajo v ambulante.

Spoštovana Jasna, kar dobro se počutim zaradi točne napovedi, da pričakujmo poročilo o vašem izboljšanju počutja.Prestali ste številne neprijetnosti in dosegli kvalieten uvid (tudi psihodinamski) v svojo situacijo in soliden življenjski optimizem.Avtogeni trening je odlično nadomestilo za pomirjevala, sedanji antidepresiv pa vam za vzdrževanje zdravja priporočam vsaj še do konca leta, v tem času boste zase gotovo storili marsikaj koristnega in si nabrali zalogo samospoštovanja in stabilnosti.