S fantom sva skupaj slabe 3 leta in sedaj sva dober mesec porocenaOdkar sva porocena, sem opazila, da sem zelo lastniska do njega. Ceprav mislim, da je to deloma tudi njegova krivda, kajti z menoj je na zacetku hotel biti vsak dan. Jaz osebno nisem bila navajena tega, ker sem za seboj imela bolj svobodne veze ( ne po svoji krivdi ). Kasneje pa so se zacele razne obveznosti in seveda pijacke s prijatelji. Vse je bilo uredu in nisem cisto nic komplicirala. Dokler mi ni zacel dan za dnevom omenjati neko Barby, kako je ona dobra, ima dobro postavo, kako je pametna… Ko sem ga vprasala ce bi imel rajsi njo kot mene, mi je rekel da ne. Kasneje so Barby zamenjale druga dekleta. Danes pa sem noseca 7 mesecev, vsa debela in okorna… on pa sanja o tangicah, vitkih postavah… In sedaj nastopi tezava, zacela sem komplicirati ko odhaja sam na pijaco, na razne sportne dejavnosti… Posajam ljubosumna. Naj povem se to da sem stara 27 let, on pa 21. Vem, da je malo otrocji in da me ne bi prevaral, vem tudi, da me je z vsemi temi puncami zelel narediti ljubosumno in uspelo mu je.
Ne vem kam je izginila moja samozavest, ker ne morem reci da sem grda, neumna. Dalec od tega sem normalno dekle in preden sva prisla skupaj, je on vedno mislil, da je nemogoce, da bi se jaz sploh lahko zanima zanj. Nosecnost mi je vzela vso samozavest!
Rada bi da ne bi bila ljubosumna, da ne bi komplicirala. Prosim pomgajte, kajti kar tezko mi je ob misli, da bi mu stalno samo tezila.

darja

Spoštovana Darja,

ne zdi se mi teženje, če pričakujete, da bi šel mož z vami npr. na sprehod (zakaj pa ne tudi na pijačo?), da bi vas peljal v družbo svojih vrstnikov in njihovih žena! Nosečnost res spreminja žensko postavo, vendar zato nudi tudi razlog za krepitev samozavesti, biti mati je namreč bistveno višja kategorija kot biti “neka Barby v tangicah”. Morda vaš mož težko sprejema dejstvo, da bo sam postal oče, ga misel na to podzavestno plaši in jo zato izriva na načine, ki jih sicer ne bi uporabljal. Prihod novega družinskega člana bo marsikaj spremenil, predvsem prinesel nove obveznosti in opravila, katerih del boste morali odstopiti tudi njemu in ga seveda za vsako pomoč izdatno pohvaliti. Tudi on potrebuje malce samozavesti. Po porodu se predvsem ne smete osebno zanemariti, ne samo pravico ampak tudi dolžnost (predvsem do sebe) imate, da ste urejeni tako, da boste sami s svojim videzom zadovoljni, seveda pa tudi vaš partner.

Spoštovana Darja,

opisali ste primer, ki sem ga sama nehala doživljati pred nekaj dnevi, ko sem se noseča odselila od moža po 9 mesecih zakona.
Pričelo se je popolnoma enako; najprej me je oboževal in nosil po rokah ter mi večkrat priznal, da si ni drznil upati, da se bom sploh kdaj zmenila zanj. Že po nekaj mesecih zakona (ko sem postala nekakšna “njegova lastnina”) so se zadeve pričele spreminjati, postal je precej samozavestnejši, ko pa sem zanosila, nisem več spoznala lastnega moža; pivo sem, pivo tja, pohajkovanje s prijatelji, ko je pozvonil mobitel, je odjadral z njim iz stanovanja, da nisem slišala, kaj in s kom se pogovarja, vpričo mene se je obračal za ženskami na cesti, jim dajal komplimente in jih glasno komentiral, velikokrat sem se takega vedenja vpričo mene tako bala, da sem raje ostajala doma in grizla stene ter jokala. Vsi so me tolažili, da so to prvi šoki, ki jih doživlja zaradi prihajajočega otroka (?) in naj bom potrpežljiva, vendar so se zadeve stopnjevale do te mere, da mi je vsakodnevno razlagal, kako sem neprivlačna, po drugi strani, ko je izvedel, da imam rizično nosečnost, je hotel vsa dan divji nekajurni seks in mi grozil, da si bo sicer poiskal nadomestilo…
Ne dovoli in ne čakaj polna razumevanja, da bo minilo. Svetujem ti miren trezen pogovor, kjer mu pojasni, da potrebuješ predvsem ti veliko topline in razumevanja, sicer boš odšla, saj boš tako ranjena in zlomljena težko kakovostno skrbela za otroka.
Želim ti, da ti uspe!

Draga Rebeka,

hvala ti za nasvet in res mi je zal, da moramo zenske to prenasati, pa ceprav nosimo v sebi tudi nekaj njegovega. Najbolj hecno pri vsem tem je to, da si najprej zelijo otroka in tudi tecnarijo v tej smeri, potem pa se ustrasijo.

Z mozem sem se pogovorila in upam, da bo sedaj vsaj malo bolje.

Hvala za nasvet!

Darja