Veste, kaj me zanima, doktor? Poglejte? Pred nekaj časa,kar dolgo nazaj, mi je bil en moški zelo všeč, zaradi njega sem tudi šla iz delavnega mesta, kajti on si je izbral drugo žensko, katera je pač postala tudi njegova žena. Sem tudi sama poročena in za vse na svetu nebi prizadela svojega moža in mu to povedala. A vseeno se mi je dogajalo, da ker je ona lepa, suha, študirana, pametna, ambicijozna, tako kot on, sem začela dobivati komplekse. Pa vem, da on ne ona ne nosita nikakršne krivde glede tega, in da po vsej verjetnosti splih ne vesta, a jaz sem imela občutek, da se mi bere iz oči in obraza. In ker sem zaupala eni ženski na delavnem mestu, se mi zdi da se je norčevala iz mene in da je po vsej verjetnosti njemu tudi povedala, tako, da se je lahko norčeval tudi on. Ponižali so me javno, pred celo dvorano, kajti zaradi tega je moja produkcija močno padala, a si nisem znala pomagati, ali si ga izbiti iz glave. Pa ne vem, zakaj. Sedaj, ko sem šla, mi je bolje, a še vseeno me bolijo določene stvari. Iz tega ven je nastal kompleks, da sem predebela, da sem grda, očitno, ker me ne mara, morda se vam zdi otročje, a tako je. Pojavil se je kompleks manjvrednosti, ker je ona študirana in on, jaz pa ne in da si zato niti ne zaslužim, da bi me sploh lahko tak človek, kot je on cenil in spoštoval, ker sem preglupa, debela, nesposobna in tako naprej. Na račun tega sem kar precej shujšala v tistem času, ker sem bila živčna in napeta, a sem kmalu prišla ob energijo, kajti očitno sem svoje telo stradala. Sedaj sem se kar popravila, a vseeno ostaja telo okroglo in to me žre. Pa vem, da sploh pravice nimam, če sem poročena, da bi skrivaj imela rada drugega, ker je nefer do mojega moža, a vseeno se mi je to dogajalo in zato sem tudi odšla iz delavnega mesta brez pozdrava in pojasnila. Tako sem občutljiv človek, na vsako besedo in to sem takrat tudi ugotovila, se mi zdi, da če nekaj nosiš v srcu skrivaj, da je še huje, kajti nehote te ljudje prizadenejo in ti sprožijo bolečino, ker ne vedo, sam pa zelo dobro veš in trpiš. Tako dobiš občutek,kot da vejo, na kateri gumb lahko pritisnejo in ko postane bolečina nevzdržna in te prične dušiti, vzame človek v roke svinčnik in papir in piše na list, ker se boji da ga bodo izdali, če bo zupal komerkoli.Bala sem se, da me bo izdala kolegica, bala sem pa se zato, ker vem, da veliko descev tako novico iskoristi in potem je šele težko, kajti tak človek kot je on ima vsega dovolj in deklet lahko napretek, je zelo bogat, in enostavno nebi dovolila sebi, da bi me osramotil, še po tej plati.Tako sem šla, a bolečina ostaja, je vedno manjša, a je še vedno prisotna. Kako naj se tega spomina znebim, kako naj pozabim, da so me izdali in javno osramotili. Vedeli so in to je bila tudi njegova direktiva, v to sem sigurna, kajti takrat so bile samo ženske na sestanku, moški pa so šli drugam, in ženska me je tudi javno ponižala, posmehljivo mi je dejala, da sem zelo neresna, kar je bilo delno tudi res, a nehote in izjavila pričo vseh, da ona nikoli ni bila zaljubljena v šefa. Res pa je, da je za to v dvorani vedelo samo par oseb, a za mene dovolj. Jaz sem bolečino skrila, tako da je bilo njej nerodno in je zardela, ker ni bilo reakcije. Potem sem prišla še dvakrat ali trikrat na delavno mesto, nakar pa sem se poslovila za vedno. Dve osebi sta me še klicali, on in pa še ena ženska. Z njim sem se tudi sestala, in mu rekla da to ni zame, a mi je rekel samo, če je res bilo tako hudo in da bo spoštoval mojo odločitev. Ženska pa me je klicala in rekla, da ne morem kar tako odita, pa sem samo postavila vprašanje Zakaj in dobila odgovor, da odločam sama. Zame so to izredo grenki in boleči spomini, prizadeli so moj ponos to je dejstvo, izredno upam, da bodo en dan prizadeti tudi sami, da občutijo posmeh in ponižanje na svoji koži. Vedno pravijo, Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.

Spoštovana Anita,

sanjarjenje ni obdavčeno in to lahko počnemo brez slabe vesti, le če imamo čas. Nekaj povsem drugega je vaša občutljivost, ki ji v stroki pravimo nanašalnost. Človek nanaša nase dogodke in odnose, bodisi take, ki se jih boji, pa se v resnici sploh ne zgodijo, bodisi realne, vendar njihov pomen doživljajo izkrivljeno. Če imate takšno lastnost seveda hudo trpite, saj vam še tako logična razlaga ne spremeni prepričanja, še več, tudi poskus, da bi vas kdo pomiril, bi utegnili razumeti kot posmeh. Brez skrbi obiščite psihiatra, poiskala bosta tiste oporne točke, v katerih ste močni in jih skušala okrepiti, pa četudi s pomočjo začasne uporabe zdravil. Če boste premišljali le v sebi in sami s seboj, se vrtite v krogu, vi pa morate spoznati še drugo plat medalje, to pa brez strokovnega mnenja ne gre.