črne misli
Že tretje leto se borim sama s seboj. Obdajajo me same slabe misli.Če kaj slišim ali vidim slabega je tisto že v meni. Glavo imam vedno napeto. Občutek imam, da
se mi bo zmešalo. Ob tem se mi pojavlja še strah in panika.Ne morem se rešiti teh črnih misli, ki me vedno bolj ubijajo. Prišla sem čisto ob energijo in ob moralo.Čisto sem že zasvojena s tem. Misli, ki se mi porajajo so:,da se mi meša, bojim pa se ob tem, da ne naredim kakšne neumnosti, kot jo delajo tisti,ki se jim zavrti. Zadnje čase pa mi prihaja na misel,da ne morem več živeti v taki bolečini.Nikoli nisem dobre volje in nikoli sproščena. Ali je kakša možnost, da se spravim iz takega stanja. Čedalje bolj me je tudi strah. Postaja me strah raznovrstnih stvari.Ali mi kdo lahko pomaga oz. svetuje? Vem pa, da je vse odvisno
samo od mene. Toda rada bi si pridobila spet malo volje do živlljenja, saj imam doma dva mala otroka in moža, ki me potrbujejo zdravo!
HVALA!
Spoštovana Daša!
V opisani situaciji ni vse odvisno od vas, saj je to, kar ste omenili, resno depresivno stanje, ki zahteva zdravljenje z zdravili. Oglasite se pri najbližjem psihiatru. Čez čas boste spoznali, da so bili vaši strahovi le proizvod enega pogleda na življenje in da obstaja ob njem še vrsto pozitivnih in všečnih. Ne odlašajte!
Draga Daša,
jaz imam skoraj podobne težave, kot jih imaš ti. Stara sem 22 let, z mojim fantom sem skoraj 8 polnih let. Ljubim ga bolj kot vse na svetu, saj mi je dal vse: ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje; skratka vse. Spoznala sem ga, ko sem imela 14 let. Bilo je, kakor, da je Bog poslal angela z neba, ki me je rešil iz tedanjega življenja, ki ni imelo nobenega smisla. Pred tem sem namreč imela razmerje s fantom (trajalo je le dva tedna), ki me je nekajkrat izkoristil in me kar na lepem pustil. V tega fanta sem bila takrat verjetno zaljubljena, če sem dovolila, da se je zgodilo, kar se je zgodilo. Ko me je pustil, sem sicer nekoliko trpela, vendar je kar hitro minilo. Moje trpljenje ni trajalo niti en dober mesec dni. Pol leta za tem sem pa spoznala mojega sedanjega fanta, s katerim se bom čez dva tedna uselila v stanovanje, ki sva ga skupaj z velikim trudom kupila.Zadnja štiri leta sva vse najine prihranke dajala na stran. In uspelo nam je kupiti stanovanje najinih sanj.Tako sem bila srečna, najbolj srečna ženska na tem svetu, dokler si nekega dne nisem rekla, a kaj, če se meni odtrga, kot se mi je odtrgalo pred dobrimi štirimi leti? Takrat sem namreč doživljala zelo hude trenutke. Nekega dne so mi se kar zlepa porojile po glavi čudne misli: a kaj, če ga pustim, a res ljubim samo njega, a bi lahko brez njega živela, a čutim še kaj do tistega kretena, ki mi je vzel nekaj, kar bi lahko čuvala za pravo ljubezen mojega življenja. Ko sem si odgovorila na ta vprašanja, mi je za trenutek odleglo, saj sem čutila, da ljubim le mojega sedanjega fanta. Vendar so se te misli vedno znova ponavljale, slabo sem se počutila, grozne glavobole sem imela, tresla sem se, bruhalo se mi je; v glavnem nikoli konca. Vse misli, ki so mi rojile po glavi sem zaupala mojemu fantu. Čisto vse! Sprva je bil žalosten, in mi je rekel, da očitno bivšega nisem pozabila, zato se mi to dogaja.Najhujše je to, da se je vse, kar sem imela z bivšim fantom dogajalo na zelo čudnih krajih. Trajalo je le nekaj sekund, dokler ni on opravil svoje. Prvič, ko je prišlo do tega, sem rekla, da tega nočem, vendar on ni tega slišal. Ne vem, kaj mi je takrat bilo, da sem to počela. Res, da mi je bil ta fant všeč že od prej, vendar se nisem z njim preveč obremenjevala. Vse poletne počitnice sem preživela daleč stran od doma. Drugače pa je bil to moj sosed. Ko sem doživljala te hude trenutke, sem namreč živela še vedno živela pri mami (zdaj živim že eno leto sama s fantom kot podnajemnik), bilo me je strah, nisem si upala na balkon, da ga ne bi slučajno videla, ko sem hodila ven iz bloka, se nisem upala nikamor ozreti. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Pomišljala sem že na to, da bi si kaj naredila, vendar je vedno prevladal razum. Pomoč sem poizkala tudi pri psihologinji, vendar sem tam bila le enkrat.Rekla, mi je, da imam sedanjega fanta zelo rada, in se bojim, da mi ga bo moja preteklost vzela.Bivšega fanta sem potem samo še enkrat srečala, niti pozdravila ga nisem, kar mimo sem šla, nobenega efekta ni v meni pustil.Po enem letu teh mučnih misli, je en lep dan vse minilo. Še sama ne vem, kako.Ljubezen mi je pomagala odgnati vse te nesmiselne misli. Ko sem v zadnjih štirih letih pomislila na to, sem si rekla, ma kam si vrgla takrat eno leto? Kaj ti je bilo? Moj fant mi je pomagal najti službo, v kateri delam sedaj že skoraj tri leta, pri svojem delu sem zelo uspešna, delam tudi višjo šolo ob delu (letos sem kar vse izpite zelo uspešno naredila), bila sem najbolj srečen človek. Končno nam je uspelo kupiti stanovanje, in vidiš, te iste misli so se kar na lepem vrnile. Samo rekla sem si, kaj pa če se ti zdej, ko boš končno srečna, spet zmešalo, kot se ti je takrar? Ponovno moram doživljati iste stvari. Vem, da bom preživela tudi tokrat, ker ne bom dovolila, da vsi moji načrti z mojim dragim fantom zginejo zaradi nekoga, ki ni vreden niti trenutka mojih misli. Tudi otroka načrtujemo naslednje leto. Neprestano si ponavljam, vse bo v redu, vse bo minilo, vendar je težko. Ne vem, zakaj se mi to dogaja, vendar sem se odločila, da bom tokrat tej stvari prišla do konca, ne bom več sama to reševala. Poiskala bom pomoč pri psihologinji. Ker očitno se z nama nekaj dogaja, kar ni kar tako, ker ne mine zlahka. Misliti morava nase in na najine najbližje, zanje se morava pozdraviti, ker take kot smo, jim samo škodujemo, najbolj pa škodujemo sebi. Radi moramo imeti najprej svoje telo, in tako bomo lahko osrečili druge.
Srečno.
Mag.Vanja.F.Rejec dr.med. psih je pisal/pisala:
>
> Spoštovana Daša!
>
> V opisani situaciji ni vse odvisno od vas, saj je to, kar ste
> omenili, resno depresivno stanje, ki zahteva zdravljenje z
> zdravili. Oglasite se pri najbližjem psihiatru. Čez čas boste
> spoznali, da so bili vaši strahovi le proizvod enega pogleda
> na življenje in da obstaja ob njem še vrsto pozitivnih in
> všečnih. Ne odlašajte!