Strah v morju
Pozdravljeni,
Imam mogoče čisto nezanimiv problem, ampak ker se bliža čas dopusta in odhoda na morje, se v upanju na pomoč obračam na vas.
Zelo rada plavam, ampak v morju (sploh ni potrebno da sem daleč od obale) ker ne vidim, kaj je pod in okoli mene, me zgrabi panika in ne morem uživat, ampak vsa nervozna naredim par zamahov in odbrzim nazaj na kopno. To se mi dogaja ne glede na to, če plavam sama ali v družbi. Zdaj in na obali se mi zdi, da sem paranoična, se prepričujem, koliko ljudi je v vodi in nikomur nič ni, pri nas ni morskih psov in podobno, amapk v vodi je mojega prepričevanja kmalu konec. To me spravlja v slabo voljo in od uživanja tako nimam nič. Ali se naj morju odpovem in se zadovoljim z bazeni, ali pa morda le obstaja kakšen način, da se tega strahu rešim?
Hvala za morebitne dobre nasvete in lep pozdrav
Suzi
Spoštovana Suzi,
obstaja velika možnost, da prenašate strah s področja, kjer ste dejansko ogroženi, na področje, kjer na vas ne prežijo nobene realne nevarnosti. Postopek odpravljanja tovrstnih bojazni, ki jim pravimo fobije, je dokaj dolgotrajen in poleg uvodne terapije s psihofarmaki zahteva še dolgotrajno psihoterapevtsko delo, ki ga lahko opravlja usposobljen psihoterapevt. Ker so počitnice blizu za vse to ne bo dovolj časa, zato se prepuščajte morju kot doslej, v jesenskem roku pa načrtujte obravnavo in obiščite psihiatra.
Draga Suzi, moram reči, da imaš popolnoma enake težave kot jaz, le da je pri meni ta problem še toliko bolj pereč, ker sem na morju vsak vikend in sva z možem “srečna” lastnika jadrnice. Mislim, on je srečen, jaz pa totalna paranoja.
Se mi pa zdi, da moj strah izhaja iz tega, da so mi pred kakimi desetimi leti naredili totalni natalni horoskop in v njem je bilo iz položaja treh različnih planetov videti, da mi preti smrt v vodi ali/in od ugriza živali. Po mojem mnenju, je pri meni krivo to, a vseeno ne vem kako bi se tega strahu znebila, ker tudi sama vem, da je neutemeljen.
Misliš, da bo res treba k psihiatru?
Uh, nas je več takih. Že od majhnega ne grem dlje v vodo, kakor do tam, ko še jasno razločim dno. Morda mi to ostaja iz otroških let (nekako pri 9-10 letih), ko sem se med kopanjem zapletla v podrast. V paničnem strahu (občutek sem imela, da me neke nevidne sile vlečejo na dno) sem se komaj izvlekla iz groznega rastlinskega objema, šla iz vode in tisto poletje nisen šla več v vodo. Morda pa še to, da ko so me pri res rosnih letih učili plavati, sem ob potopitvi vedno od strahu zaprla oči in je bila seveda okoli mene tema. Morda to “temo” povezujem v podzavesti s “temo”, ki je vidna v/zaradi večjih globinah.
Morda pa imete tudi vi kakšne slabe izkušnje iz otroštva, pa se tega niti več ne spominjate, strah je pa ostal.
Kot potapljač, ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da se precej ljudi boji morja. Predvsem tam, kjer ni videti dna ali pa je morje “črno”.
Izkušnje pa tudi kažejo, da se velika večina ljudi znebi tega strahu, ko spozna, da pod vodo ni nič bolj nevarno kot na kopnem. Osebno sem se vedno kot otrok bal, da me bodo meduze ožgale, šele ko sem se začel potapljati ter spoznavati podvodni svet sem prišel do zaključka, da nas ne meduze opečejo, ampak jih mi “pohodimo”. Pa morje ni “črno” ker nima dna, ampak ker voda vpije svetlobo.
Skratka v večini primerov je šlo za to, da so ljudje imeli napačne predstave o tem, kaj je pod vodo. So pa tudi primeri, ko so nekateri imeli kot otroci negativne izkušnje z vodo. To pa je bistveno težje odpravit.
Sicer pa je z večino strahov tako, da se bojimo tistih stvari, ki jih ne poznamo.