Stara sem 23 let, v mladosti sem bila anksiozna (vsega sem se bala, še pogovarjati se nisem upala) sedaj pa sem že 4 leta depresivna. Najprej sem bila razočarana nad sabo in preteklostjo, se čutila krivo in se obtoževala. Nato sem bila hudo razočarana nad kolegico, ki sem ji zaupala (bila je namreč edina) in nad prvim moškim, ki me je imel namesto lutke, mi plačeval večerje, da se ni čutil krivega zaradi seksa, me kazal ženi in govoril o vseh svojih ljubicah in se norčeval iz mojih napak. Od takrat jih sovražim. Po tem sem se večkrat skušala ubiti z rezanjem žil, tabletami, alkoholom, strupom itd. a mi je kot po čudežu uspelo preživeti. Najprej sem dobila tablete Lexaurin a mi niso pomagali, nato Zoloft a jih sprva nisem hotela jemati, ko pa je bilo stanje tako hudo mi drugega ni preostalo, vendar sem že po parih dnevih dobila vrtoglavico, glavobol, slabost in bolečine v trebuhu in splošno ohromljenost, tako, da sem jih nehala jemati.
Ko pa skušam navezati stik ugotovim, da ga ne znam, oziroma ga nočem. Zdi se mi, da živim v peklu, toda ko dobim priložnost, da bi se rešila se nočem, ker drugega ne poznam, ne znam. Nisem družabna, nimam prijateljev niti fanta, faks bom morala pustiti – mi ne gre, s starši se pogovarjam samo kar je nujno. Nimam nobene volje do življenje sploh ne, če pomislim, da imam izobrazbo, ki me ne veseli in se bom v kratkem morala zaposliti. Sprašujem se v čem je smisel a ga nikjer ne vidim, vse je črno, nesmiselno. A zame obstaja sploh kakšna rešitev? Bila sem tudi že pri psihologu in psihiatru, a mi ni nič pomagalo, kajti pristop se mi je zdel tako uraden, odmaknjen. Prebrala sem tudi že ogromno duhovnih knjig in knjig o samopomoči a uspeh je bil le začasen. Enostavno ne vem več, kaj naj storim. Imam tudi povečano ščitnico (a mi jo ne zdravijo). Problem je tudi v temu, da sem brez energije, volje in koncentracije. Za nasvet se vam že vnaprej zahvaljujem.

Spoštovana Nina,
hudo nepotrpežljivi ste.morda pa tudi nepoučeni.Oglasili ste se pri strokovnjakih, pa se z njima niste ujeli, zakaj niste poiskali takšnih,ki bi z njimi našli skupni jezik in ki bi vam tudi uspeli dopovedati, da nobeno antidepresivno zdravilo ne deluje čez noč ampak največkret šele po nekajtedenskem jemanju, njihovi nezaželjeni stranski učinki pa minejo v desetih do enajstih dneh?Glede knjig zdravljenja depresije z branjem pa tole: lahko si preberete goro knjig o urarstvu. potem pa poskušajte razstaviti, očistiti in spet sestaviti svojo ročno uro…..Je že tako, nekatere stvari motate prepustiti strokovnjakom, glejte le, da boste izbrali ustreznega.Prepričan se, da bosta s skupnimi močmi med zdravili izbrala takšno, ki vam ne bo delalo prehudih težav in bosta tudi terapevtski pakt zaključila brez konfliktov hkrati pa uredila tudi vaše težave v stikih z ljudmi.

Zdravo!!
Tudi jaz sem večkrat v depresiji in ne vidim smisla v življenje – skratka komaj čakam da umrem, vendar si jaz ne upam napraviti samomora – vsak večer ko ležem v posteljo le upam, da se zjutraj ne bom zbudila.
Svetujem ti da si najdeš kak hobby, začneš hodit in tečt po naravi, jej bolj zdrave stvari – kot so soja, banane, jabolke.., ki pomagajo k boljšemu razpoloženju…
razpoloženje se ti bo gotovo izboljšalo, vsaj deloma -za kaj več pa ne vem, pojdi k psihiatru – jaz tam še nisem bila, čeprav premišljujem..
Lepo se imej!!

zivijo!

mislim, da sem bil pred leti tudi jaz kar precej depresivna oseba sploh po tem, ko sem nekako opravil maturo in prisel na faks… vse je bilo novo, drugacno, nisem nasel prijateljev, pa se tisti, ki sem jih imel za “prijatelje” so bili samo tako – da sem s kom lahko kako besedo rekel, drugace pa sem samo bezal proc od njih, domov v sobo v posteljo in se tolkel po glavi in spraseval kak smisel ima to cudno zivljenje. tisto prvo leto sem prezivel v strahotnih mukah. seveda nisem naredil letnika, ker se mi je takrat zdel pretezak in o izpitih sem presojal se predenj sem se jim sploh posvetil. rekel sem si – tega zagotovo ne bom naredil. nisem se ucil, nisem sel na izpit… zraven pa sem se tolazil, da bo ze, ceprav sem vedel, da se nikoli ne bom resil iz te zacarane zanke.
mogoce me je tisto poletje streznilo. ponovno sem se vpisal v prvi letnik, dobil nove prijatelje, ki so mi koncno nekako prirasli k srcu. take je sel tudi faks laze, z domacimi se bolje razumem, vse je laze. in to samo zato, ker nisem obupal in sem odsel seenkrat v prvi letnik, zbral sem voljo, povohal izpite in kar slo je. vsaj do sedaj. depresija pa je izginila. vse skupaj sem vzel bolj tako – ne se sekirat. ce kak izpit padem ga pa pac padem, ga bom pa kasneje opravil. poisci kako svelo stran zivljenja in se ji posveti… mogoce gres rada na morje? pojdi tja, sprosti se in ne misli vedno samo na tisto, kar te moti, kar ti ni usec. najdi si nekaj, kar rada pocnes, kar bi rada pocela ali pa kar si nekoc rada pocela. pocni to. najdi si hobi, prepusti se mu. ko sem bil se nekako depresiven, mi je kar precej pomagal kaksen nocen sprehod, ter “pogovor” s sveltleco se luno nad mano, nad pokrajino, in cesto po kateri sem drobil korake, sam brez zive duse okoli mene, ker sem si take prehode privoscil ponoci ob kaksni drugi uri. tako sem laze zaspal in nisem premisljeval o tezavah in o stvareh, ki bi lahko bile tezava. resil sem se. in sedaj sem vesel, da je tako kot je. in tudi sem vesel, da je bilo tako kot je bilo ker brez tistega ne bi imel tega, kar imam sedaj.

pa kaj napisi, ce si nasla vsaj besedo v tem sporocilu, ki se ti je zdela kakorkoli uporabna.

lepo se imej in ne razmislaj samo negativno. drzim pesti, da ti bo uspelo…

Tudi jaz imam rada luno in dolge sprehode po naravi – takrat sem sama in srečna – ampak si tudi takrat, ko mi je lepo, želim, da me ne bi bilo…Ne vem, preveč sem občutljiva, in me boli za vse krivice in za vse kar se grdega dogaja…čeprav je dosti lepih trenutkov, je grdih še več…:) Vem, da tako se ne gleda na življenje, ampak taka sem.
Lepo se imej in bodi tako srečen še naprej!!

Nekdo čestitam ti, tudi jaz sem imela podobne probleme ampak jaz pravim da prva stvar ki ti resnično pomaga je to da razšistiš pri sebi v svoji glavi, šele potem se lahko posvetiš ostalemu…drugo je da se probaš čim bolj zaposliti ampak NE S SVOJIMI MISLIMI ampak fizično.!!!Nekdo če si zato mi lahko pišeš in še bi lahko o čem podebatirala….folk get real življenje je kratko zato se ni vredno obremenjevati s svojimi mislimi negativnimi….čeprav je za to da se nehaš s tem obremenjevati potrebno veliko volje in še več trpljenja da ti uspe ampak na koncu si srečen za to ker ti je uspelo premagati strahove v sebi…

vso srečo čao!