Punca ima depro…
Spoštovani!
V bistvu ne vem, kje naj začnem oz. kako – stvar je iz enega vidika dokaj enostavna, po drugi strani pa zelo komplicirana. Vsekakor pa bo kakršnkoli nasvet dobrodošel.
No, sam sem star 24 let, zaključujem faks, izviram iz urejene in dobro situirane družine. Skratka nobenih večjih problemov. Potem pa sem pred dobrim letom in nekaj mesecev spoznal sedanjo punco – lahko bi rekli usodna ljubezen, sicer je 2 leti starejša od mene, ampak tako pač je. Zaljubila sva se in ostalo je tista pravljica iz knjig… Takrat seveda nisem vedel za njene težave z depresijo – koneckonecev mi je delovala čisto “normalno”, edino, kar me je motilo (in me še vedno) je bilo kajenje. Ampak, optimist kot sem, sem si mislil bo že, enkrat jo bo minilo. Sploh, ko je čez noč presedlala na najlažje cigarete…
Zgodba se je začela zapletat, ker punca ni bila ravno po “standardu” mojih staršev, predvsem moje mame (ima zgolj srednjo šolo, pa dela v enem od hipermarketov). No, te stvari so se letos začele izboljševati.
In kdaj sem izvedel za njene težave z depresijo – čisto po naključju sem v njenih žepih našel tablete xanax. Seveda me je šokiralo. Povedala mi je za svoje težave – diagnoza: anksiozna depresija, ki pa naj bi se že pozdravila. No, vzrok so očitno neurejene družinske razmere pri njej doma – očeta bi lahko poimenovali za “alko-terorista” in vse, kar izvira iz zlorabe alkohola.
Poleti 2000 pa se je depresija vrnila. Takrat dejansko nisem vedel, kaj narediti. Rad bi pomagal pa ne veš kako. (Punca sicer hodi k psihiatrinji.) Ko so zdravila le prijela (po nekaj neuspelih poskusih z raznimi zdravili) se je stanje začelo izboljševati.
No, da ne bom predolg. Vse to seveda delno vpliva tudi na najin odnos. Punci se zdi, da jo bom zapustil (čeprav tega ne nameravam narediti – so bili sicer pomisleki, vendar bi bilo to v skrajnem primeru.) in je zelo ljubosumna na vse moje prijateljice, sodelavke, kolegice s faksa. In bolj ko ji zatrjujem, da jo imam rad (to jo imam tudi v resnici), ni kakšnega efekta.
O seksualnem življenju sploh ne bi zgubljal besed – mislim, da imajo upokojenci pestrejšega.
Ima tudi neko čudno fobijo pred neznanimi kraji – torej o kakšnih potovanjih lahko le sanjam (se sicer izboljšuje).
Verjetno se sprašujete, zakaj še vztrajam (to se tudi moja punca). Ne vem, po moje se bodo sčasoma zadeve le uredile – sem optimist.
Zanima me vaše mnenje, ali je sploh kakšna možnost, da se stanje znormalizira; ji lahko sam kako pomagam (čudno, da me ni njena psihiatrinja povabila na razgovor); ali bo celo življenje pod zdravili; itd.
Hvala & se opravičujem, če sem bil predolg.
P.S. Ironično, oče dela kot VMT v psihiatriji.
Spoštovani Blue Tooth,
vaši prijateljici primanjkuje samospoštovanja,”materiala”, ki ga imate vi na pretek in ste zato odločnejši in stabilnejši.Pomanjkanje samospoštovanja je teren, kamor se zlahka naseli depresivnost, še posebej ob življenjskih neuspehih, neuresničenih ambicijah ,po represivnem doživljanju v otroštvu pa še toliko bolj.Tudi klima v vaši družini ji ni prav naklonjena, zato je vaša opora nujno potrebna.Tudi če vas njena psihiatrinja sama ne povabi, bo smiselno, da se tam pojavita skupaj, saj bo, potem ko bo nehala jemati zdravila, vaša prijateljica še nadaljevala s psihoterapevtskim tretmajem, v katerem boste igrali tudi vi aktivno vlogo. Psihiatrinja vam bo razložila pri katerih ciljih morate na vsak način vztrajati in katere boste prepustili v odločanje prijateljici. Brez izkušenj v odločanju namreč sama ne bo zmogla okrepiti svojega samospoštovanja. Zoper depresijo vsekakor odlično deluje tudi spoštljiv odnos, ki ga morate do partnerke vzpostaviti v čim večji meri.
Spoštovana ga. dr.Rejec!
Hvala za vaš odgovor in mnenje. Punci sem že zadnjič omenil, da bi se rad “prikazal” pri njeni terapevtki. No, kot se že omenil v prvem pismu, se razmere pri meni doma urejajo – vendar nekaj škode je že narejene in tudi dvomim, da se bo punca kdaj v družbi mojih dobro počutila, čeprav bi jo oni lepo sprejeli. (Namreč nisem omenil, da je to moja prva bolj resna punca, jaz pa sem še prvorojenec, starši pa so kot vedno toliko bolj zaščitniški. Mlajši brat ima npr. dosti bolj ohlapno “zaščito”.) Vsekakor pa mi je jasno, da jo bo treba čim prej spraviti od doma v bolj “zdravo” okolje. Doma ima sicer “svoje nadstropje” v hiši, vendar so konflikti vedno prisotni. Upam, da se bo hotela odseliti. Namreč, lansko poletje je bila en teden pri meni (moji so bili v Dalmaciji na dopustu), pa smo vseeno vsak dan šli pogledat kakšna je “situacija” pri njej doma. Po moje je bil to zanjo kar šok, ko je iz hiše polne vpitja prišla v totalno tišino.
Edino, ni mi jasno, da kljub temu, kaj je njen oče “naredil” družini, se mi zdi, da ga še vedno brani oz. dostikrat imam občutek, da kadar se njena starša “prepirata” nekako potegne z mamo (po moje ji zameri, ker se ni ločila od očeta).
Verjetno si predstavljate, kako se sam počutim v tistem okolju – dejansko spoznaš, da imaš super starše in da si lahko srečen, da je tako.
Imam še eno vprašanje, namreč punca ima mlajšega brata (12 let), ki ima epilepsijo (jemlje Apilepsin) ter se težko koncentrira pri učenju – skratka zato hodi na posebno šolo, na Levca. Punco zelo skrbi zanj (po moje celo preveč) in je zelo navezana nanj. Tukaj se vedno sprašujem, kako bo, ko bova imela otroke – bojim se namreč, da bodo imeli “konkurenco” v njenem bratu. Pa tudi s finančnega vidika imam občutek da bo vedno šel del denarja za potrebe njene družine. Namreč že zdaj jih “sponzorira” (oče seveda večino svojega denarja zapije) v tolikšni meri, da ji potem nič ne ostane za njene potrebe. Tukaj nastopim potem jaz in jo malo “razvajam” ter finančno podpiram – mene itak sponzorirajo starši pa še honorarji od študentskega dela, pa vendar se mi zdi (gledam kot ekonomist) da to na dolgi rok nikamor ne pelje – če sem malce ironičen posredno sam “sponzoriram” pijančevanje njenega očeta.
Aja, pa še nekaj, mislite, da bo kdaj nehala kaditi. Če sem čisto odkrit sem ji postavil pogoj za najino skupno življenje pod isto streho in to je konec cigaret. Mislite, da imam prav? (Tisti, ki jih poznam, vključno z mojo osebno zdravnico – splošno, da ne bo pomote – se strinjajo z mano). Mislim namreč, da je v življenju mnogo lepših stvari, kot so to cigarete, za “sproščanje stresa”.
Upam, da nisem bil predolg.
Hvala in lep pozdrav!
PS. Mislim, da je tale forum na Internetu zelo dobra in koristna zadeva.
Spoštovani!
Epilepsija ima številne razloge, med njimi je lahko porodna travma, ki ni v ničemer genetsko pogojena. Pomembno bi bilo, če bi se boleze pojavljala v širšem družinskem deblu.
Kar zadeva vajino razumevanje z dekletom, se morate zavedati, da je to odnos dveh odraslih ljudi, ki imata ne samo pravico ampak tudi dolžnost odločati o sebi in svoji prihodnosti.
Še enkrat hvala za vaše nasvete. Vsekakor ste mi odprli še en vidik na zadeve.
Za začetek se bom oglasil pri terapevtki od punce – mislim, da bom tako dobil bolj čisto sliko situacije… ter, recimo temu usmeritve za naprej.
Potem pa “bomo videli je rekel ta slep”. Škoda, da ji ne morem dati vsaj kančka svojega optimizma in da se take stvari “zdravijo” tako dolgo.
Lep pozdrav!
B.
PIKA!
Hvala za lepe želje… Veš, po srcu sem bojevnik in se borim, dokler je možnost za zmago in zaenkrat jo še vedno vidim… žal pa je tudi nekje meja, ki pa je še daleč.
B.
PS. Škoda, da je tvoj fant obupal – žal nas je malo takih, ki upamo na bolje do zadnjega. Pri tem pa ti moram dodati, da nekdo, ki nima težav s psiho težko razume tiste, ki jih imajo – verjemi, veliko energije in živcev gre. Verjetno se tvoj fant ni čutil dovolj trdnega. Krivda pa ni tvoja, si pač, kakršna si…
Pa veliko sreče v življenju…