otrok
Spoštovana Mia!
Pojem “normalno” smo že večkrat opisovali in zanj žal ni enotne definicije. Otroka je potrebno že v samem začetku navajati na lastno ležišče, lahko v sobi staršev. Tu gre za čas spanja, seveda pa se “crkljanje” npr. ob nedeljah zjutraj mora dogajati v postelji staršev. Če bo otrok spal v isti sobi s starši ima tudi možnost do 5. letega zateči se k staršem, če ga je ponoči strah, vendar ga morate pomiriti v njegovi posteljici in biti ob njem, da tam tudi zaspi. Če imate prostor ga lahko po tem času preselite v lastno sobo, vendar to mora pomeniti privilegij in ne izgon od staršev. Takrat puščajte vrata svoje sobe odprta, da po potrebi lahko poveste kakšno pomirjajočo besedo, ne da bi sobo zapuščali.
Osebno mislim, da je to, kje bo otrok spal, pac stvar obicajev druzbe, v kateri zivimo. Pri Vzhodnjakih je povsem obicajno, da vsa druzina spi skupaj. Sem pa slisala tudi ze pediatrinjo, ki to svetuje materam, se vec, nam studentkam je svetovala, naj ze pri nakupu zakonske postelje mislimo na to, da bo otrok (vsaj v zacetku) spal kar pri nas, torej naj bo postelja dovolj velika. Tako ga lahko v polsnu podojis, ne da bi ti bilo treba vstajati. Kakor slisim, je otrok mirnejsi. Ste pa lahko ze na forumu Starsi starsem prebrali vse argumente za – bolj za skupno spanje kot pa proti. A sem tudi sama skepticna. Ce je spanje v zakonski postelji nekaj samoumevnega, si starsa tezko izborita v njej nekaj zasebnosti, tezko iz nje prezeneta nekoliko vecje otroke, saj bi se jim kaj takega zdelo kot kazen. Poskusite najti kompromis, ki bo ustrezal vam in otroku.