Sem v depresiji glede službe oziroma mojega poklica, ki je bil napačno izbran. To se mi vleče že precej let, pa se kar nekako ne morem rešiti iz tega. Opravljam tako delo, kjer nisem kaj dosti v stiku z ljudmi, delam za računalnikom. Delo mi ne daje pravega zadovoljstva oziroma mi ne daje sploh nobenega zadovoljstva. Tudi odnosi v službi niso bogve kaj. Nisem pa tudi preveč družabna, da bi recimo z družabnostjo te težave omilila. Rada bi opravljala poklic, ki bi mi bilo v zadovoljstvo in kjer bi bila več v stiku z ljudmi. Sedaj se počutim kot v zaporu. Ali imate kakšen nasvet?
Lepo pozdravljeni.

Spoštovana Karmen, nedavno sem pisal na tem mestu, da nezadovoljstvo ni nujno depresija,odpravlja pa se tudi na drugačen način.Ničesar niste napisali o smeri in stopnji svoje izobrazbe, niti o tem kakšen poklic bi vam bil v zadovoljstvo ob stalnem stiku z ljudmo. Možnosti je mnogo, lažje bo svetovati, ko boste vsaj okvirno navedli nekatera interesna področja, ki glede na vaša življenjsjka pričakovanja pridejo v poštev.

Karmen

Glede na vaše navedbe ste verjetno še vedno zelo mlada. Zato je pred vami še veliko možnosti (in priložnosti) za drugačen poklic ali če hočete, službo. Namesto pasti samopomilovanja si boste lahko pomagala malce drugače.

Zapišite si, kaj želite doseči v naslednjih treh, petih letih (neodvisno od sedanjega dela).

Zapišite si, kaj želite početi v življenju.

Zapišite si, kaj vas veseli v življenju.

Na koncu si zapišite še kaj potrebujete, da si izpolnite želje.

Potem si skicirajte na papir okvirni načrt – kaj morate narediti, da izpolnite vaše cilje, s časovnimi roki.

Zapisani cilji na papirju so eno najmočnejših gonil in orodij uspeha vsakega človeka – a le majhen odstotek ljudi si jih v resnici zapisuje. Postanite ena od njih.

Če želite bolj podrobne informacije, mi lahko pišete na email.

Karmen tudi jaz imam podoben pravzaprav isti problem! Tudi za računalnikom, in me to ubija. Vsako jutro vstanem brez volje, ker ko pomislim, da bom morala 8 ur presedeti za računalnikom me kar zvija. Strah pa me je menjati, ker je le redna služba in ne vem kako bo v naprej. Lahko se kaj slišiva pa si bove pomagale!

Karmen,
mogoče bo se slišalo malo grdo oziroma ni v zvezi s tvojim vprašanjem, ampak bom vseeno odgovoril na ta način. Ne vem, če si iz Maribora, ampak moram ti povedati,koliko ljudi je tukaj v depresiji zaradi tega, ker sploh nimajo službe. Pa tudi večina tistih, ki je v službah se počuti tako kot ti.
S svojimi izkušnjami ti svetujem, vloži čimveč v znanje, kajti le tako boš lahko izbirala službe, čeprav je dandanes v naši Sloveniji to že domala nemogoče za večino populacije.
Vidiš, mene pa pri nas moti to, da je ogromno d.o.o.-jev in s.p.-jev, kjer lastniki bogatijo nenormalno, medtem ko zaposleni delajo za 70-80.000 sit mesečno, pa še to z krepkimi nadurami.

Naj navedem še nekaj podatkov, po katerih ste spraševali.
Imam narejen višješolski študij računalništva. Če bi šla še enkrat študirat bi se verjetno odločila za študij psihologije ali socialno delo, ker me pritegnejo življenske zgodbe, bolj so zapletene, bolj me pritegnejo. Pa tudi zanimivo mi je to kaj recimo nekoga pripelje, da postane klošar, prestopnik,…Veseli me tudi oblikovanje, vendar s tem se mi pa zdi, da se ukvarjajo samo privat firme, pri katerih si lahko takoj “na cesti”.
Ne vem ali je mogoče delati na področju psihologije ali socialnega dela, če imaš čisto drug poklic ali je potrebno opraviti kar cel študij? Če mi lahko še kaj svetujete,
lepo pozdravljeni.

Hvala tudi ostalim za odgovore. Z Zoranom se strinjam glede zapisovanja ciljev na papir. To delam že sedaj, ko si v bistvu kar male stvari ali pa tudi večje, ki jih moram naredit zapišem v beležko. S Primožem se tudi strinjam, zgleda, da je tudi od kraja do kraja malo drugače.
Z Meli pa ne vem kako se čva zmenit. Javi se. Jaz svojih podatkov ne bi tukaj rada dajala.

Spoštovana Karmen,
s svojo izobrazbo žal niste usposobljeni za neposredno delo na področju sociologije ali psihologije, ker pa si timskega dela ,predvsem v raziskovalni dejavnosti ni mogoče zamišljati brez sodelovanja strokovnjakov za informatiko, boste v takšnem timu dobrodošla sodelavka, treba je le povprašati.

Spoštovana Karmen

Predlagam, da mi pišete na email, da se dogovorimo o možnem sodelovanju.

Osnovni šolski profil ne pomeni, da ne morete zamenjati vaših usmeritev ali pa izkoristiti in nadgraditi vaših sedanjih znanj z vedenji iz drugega področja.

Ker se tudi naša ekipa oblikuje iz različnih profilov, vem, da je vse stvar odločitve in volje. Zato pišite. Morda se bomo uspeli kaj dogovoriti.

P.S. Izbira poklica ni nujno napačna, kot vam je že povedal dr. Rejec, ima vsak poklic več razsežnosti – morda do sedaj niste odkrila tistih pravih, ki bi vam najbolj ustrezale.

Žal je tako, da se za bodoči poklic odločamo v starosti, ko za takšne odločitve še daleč nismo kompetentni. Zato je na svetu toliko ljudi z “napačno” izobrazbo in s težavami na delovnem mestu.
Iz lastne izkušnje ti lahko povem, da sem študij izbrala glede na želje mojega očeta, ker sama nisem niti dobro vedela kaj bi, pa sem upala, da on ve zame. Ves čas študija sem vedela, da to ni to, a sem vseeno rinila dalje. Ko sem se zaposlila, je bilo še slabše. Imela sem zelo odgovorno in obenem “nehvaležno” delovno mesto, na katerem sem bila zelo nesrečna. Sicer sem v nasprotju s teboj zelo družabna in lahko se pohvalim s krasnimi sodelavci, vendar pa je bilo z leti vedno slabše. Bilo je že tako hudo, da sem razmišljala o kakšni poškodbi, ki bi se mi “zgodila”, samo da kakšen dan ne bi bilo treba v službo. Sovražila sem pisarno in mizo in papirje in …Osem dolgih let.

Tako mi je življenje spremenil en pobček osemnajstih let, ki so mi ga porinili v pisarno med počitnicami – delal je preko Študentskega servisa. Po kakšnem mesecu skupnega dela, mi je rekel: “Ne razumem kaj tako nadpovprečna ženska kot si ti dela tukaj, kjer se išče samo povprečje!” Tak mulc, pa taka izjava! Začela sem razmišljati in kar na lepem mi je postalo jasno, da s tem, da imam diplomo še ni rešen moj problem zaposlitve za naslednjih cca 30 let do penzije. Da moram ukrepati, če ne želim celega življenja zapraviti z jadikovanjem kako je v službi hudo. Začela sem hoditi na vse mogoče računalniške tečaje – tisto kar me je zanimalo (oblikovanje, arhitektura), opravila sem izpit za aktivno znanje angleškega jezika in začela honorarno učiti na srednji šoli, in za povrhu: vpisala sem se na fakulteto, ki se mi je zdela zanimiva (res, da mi je bilo olajšano toliko, da sem se zaradi že končane fakultete, lahko vpisala neposredno v 3. letnik z nekaterimi diferencialnimi izpiti), in končno v službi dala odpoved. Ne morem ti povedati kako čudovito sem se počutila, ko sem direktorju odnesla odpoved in kot razlog navedla, da enostavno hočem več in se nikakor ne želim utopiti v povprečju sedanje službe.
Res pa je, da sem imela kam iti. Mož ima že od prej d.o.o., vendar ne ravno take, da bi z njo bajno obogatel, kot je nekdo omenjal. V bistvu tako v kateri je bil zaposlen le on in je bilo dvomljivo ali bo zmogla še stroške za mojo plačo. Tudi glede na to, da sem imela prej lepo plačo, je bilo tudi vprašanje, če jo lahko pogrešim. Vsi so nama odsvetovali, vsi so bili pametni, pa so se vsi zmotili.
Septembra bo tri leta od takrat. Študirat sem se spravila pri enaintridesetih, v dobrih dveh letih sem opravila vseh 22 izpitov na fakulteti in pravkar končujem s pisanjem diplomskega dela. Sam študij me je izredno veselil in zanimal, zato je šlo vse z lahkoto – tudi pri delu mi bo znanje prišlo prav. V podjetju pa sva s skupnim delom lahko prevzela nekaj večjih poslov in čeprav o kakšnem bogastvu ni mogoče govoriti, lahko rečeva, da smo solidno preskrbljeni.

S svojim primerom sem ti hotela povedati, da nikoli ni prepozno in da če si nečesa močno želiš, boš to tudi dosegla, da pa je vendarle treba v to tudi nekaj vložiti. Samo z neba nič ne pade. Zato razmisli ali je bolj udobno sedeti v varni službici, z ziher plačko, pa zraven jamrati in nič narediti, ali pa nekaj žrtvovati in v življenju nekaj doseči.

Glede na tvojo izobrazbo, pa menim, da s kakšnim oblikovalskim poslom ne bi smelo biti težav, če le obvladaš ustrezne računalniške programe in si se pripravljena v smeri oblikovanja še kaj izobraževati. Prav tako pa te lepo prosim, da ne razmišljaš v tem smislu, da so d.o.o. in s.p. vsi po vrsti nezanesljivi in se boš kar na lepem znašla na cesti. Ne rečem, da se takšne stvari ne dogajajo, a se dogajajo tudi v družbenih, državnih ali kakršnih že firmah. Poleg tega pa nisi navadna delavka, niti natakarica (ne da bi koga hotela žaliti, jasno) – ti prodajaš svoje znanje, svojo uposobljenost in podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo znanja (tako kot recimo najina) le redko propadejo. In v končni fazi, tudi če se ti to zgodi, je na tvoji strani še vedno delovna zakonodaja, ki ti v takšnem primeru omogoča preživetje dokler ne najdeš druge zaposlitve.

In še to: res, da je trenutno pri nas kriza in je težko dobiti službo, vendar tisti, ki želi delati, lahko dela, še posebno če ima kaj več kot srednješolsko izobrazbo.

Želim ti dobro in premišljeno odločitev ter veliko uspeha.

Prekrasen odgovor, za marsikoga, tudi zame.

Hvala Mojci za izčrpen odgovor. Zanima me katera fakulteta je bila prva, katera druga in na kašnem delovnem mestu si delala?
Lep pozdrav.

Hvala Mici, in če bo vsaj eden na tem forumu zaradi mojega odgovora nekaj naredil zase, je moj cilj dosežen.

Svojemu prvotnemu pisanju, bi dodala le še to, da če se odločite za študij, izpopolnjevanje, tečaje, samozaposlitev ali kar koli že, vedno imejte pred očmi dejstvo, da gre za najpomembnejšo naložbo v vašem življenju. Vsak sam ve koliko let ga še loči do penzije, kolikokrat po osem ur bo do takrat treba v službo… Kadar vam bo težko, ko se bo treba spraviti v šolo ali h knjigam, pomislite na to in vam bo takoj lažje.

Veliko uspeha želim vsem vam, ki se odločate kaj spremeniti, da bo vaše življenje v službi prijetnejše.

Najprej Pravna fakulteta, zdaj FDV – sociologija. Delala pa sem (to je najboljše od vsega!) na Ministrstvu za finance, Davčna uprava – reševanje pritožb, predlogi sodniku za prekrške in druge pravne zadeve.
Če potrebuješ kakšen davčni nasvet… :)))

Mojca,
še dve vprašanji.
Ali imaš že kaj otrok in s čim se boš sedaj ukvarjala po zaključeni fakulteti?
Pa lep pozdrav.

P.S.: Davčnih nasvetov pa zaenkrat ne rabim, hvala.

Draga Karmen, ne, nimam otrok – vsaj svojih ne. Če bi kaj brala na forumu Srednja leta… bi pod zadevo Nočem otroka!, lahko prebrala moje mnenje o tem in moje razloge.

Kar se tiče mojih dejavnosti po diplomi, sem pravkar razmišljala s čim bi se spopadla, ker me zanima še tako veliko stvari. Kot sem že rekla imam v svojem podjetju veliko dela, ki mi pogosto jemlje čas tudi popoldne in zvečer. Sicer razmišljam o prostovoljnem delu na kakšnem telefonu za ljudi v stiski, vendar se moram pozanimati, če za to delo obstajajo kakšni tečaji, ker samo diploma iz sociologije verjetno ni dovolj. Poleg tega pa si moram v podjetju delo razporediti tako, da bi bilo kakšno takšno dodatno delo sploh mogoče.

Sicer pa sem si pred kratkim omislila vse potrebne rekvizite, da spet začnem slikati, kar je bilo slikarstvo od nekdaj moja ljubezen (nisem imela korjaže it poskusit na sprejemne izpite na likovno akademijo). Zdaj me vse to strašno vzpodbuja, ker sem se zaklela, da dokler diplome ne dam v vezavo, ne bom risala. Strašno hitim, čisto res.