Pozdravljeni,
Moja punca ima depresivno osnovo, povrho ima pa še bolezen bulimije, anoreksije in prenajedanja. Ona se tega dobro zaveda in poskuša to tudi ozdraviti (obiskuje psihiatrinjo), o tem se tudi pogovarja z mano, ampak se mi zdi da mi ne more vsega povedat, ker nekako ne zastopim pravih vzrokov. Preprosto se mi zdi da nimam v sebi občutkov depresije, da bi razumel njeno kombinacijo.
Stara je 25 let jaz jih imam 28 in se imava lepo, živiva skupaj kakšnih 6 mesecev, vprašal pa bi vas za preprost nasvet, kako naj se obnašam v nenih kriznih trenutkih, ko se ji zapira svet in ko postane žalostna (takrat kar čutim njeno pomanjkanje volje do življenja, čeprav mislim, da si ni nevarna)?
Rad bi ji pomagal, da bi začela ziveti za danes in ne za jutri, ko bo vse tako…

V upanju na kak prijazen nasvet vas lepo pozdravljam,
Luka

Spoštovani Luka,
pri ljudeh, ki trpijo zaradi bulimije najdemo pogosto posamezne elemente depresije,zato pri zdravljenju obvezno vklučimo antidepresive.Ker pa stanje pomembno posega v medosebne odnose, mora psihoterapevtski proces zajeti tudi ožje svojce oziroma partnerja.Čudi me,da vas prijateljičina psihiatrinja še ni povabila na pogovor, bo pa zato toliko bolj smiselno, če se sami napoveste in oglasite pri njej, saj morda veste za dragocene podatke,ki bodo terapijo pospešili.Svoji prijeteljici boste medtem težave pomembno olajšali, če ji boste pomagali vzdrževati in krepiti samospoštovanje,to je namreč pri bulimiji po pravilu prešibko.

Spoštovana ga.Rejec,

zanima me, kako bi recimo zdravili moje depresije, v katere sem včasih zapadal
( verjetno ste si prečitali mojo temo Nasvet obupanim ) glede na to, da z nobenimi antidepresivi ni možno odpraviti vzroka mojih bivših depresij tj. recimo poškodovanega kolena ( v njem mi namreč pri vsakem koraku grozno poka in škriplje, ker imam po operaciji pogačico 1 cm nižje kot bi morala biti – torej tega ne morem odmisliti ), sedaj pa sem bil operiran še na ščitnici, ki so mi jo zaradi tumorja večidel odstranili in sedaj čakam, da mi zdravnik predpiše hormonske tablete.
Sem pa zaradi teh zdravstvenih težav praktično za 180 stopinj spremenil svoj način življenja, saj se kot športni duh ne morem več baviti s športom, vsaj ne s tistimi, ki sem jih imel najrajši in so mi pomenili največjo sprostitev.

Primož

Spoštovani Primož,
preden se psihiatri lotevamo zdravljenja deptresije, jo moramo najprej opredeliti.V splošnem pojmovanju marsikdo kot depresijo označi zagrenjenost, razočaranje,nazadovoljstvo nad lastnimi odločitvami in podobno.Depresija je patološki proces, simptomatika bodisi nastane brez zunanjega razloga, ali pa glede na neznaten zunanji razlog zavzema pretirane razsežnosti. Tako na primer žalost zaradi izgube bližnjega ni depresija, razen če traja več let in se še stopnjuje, Invalidnost kakršnekoli vrste je objektivna težava, oviranost zaradi nje pa tudi ni depresija sama po sebi.
V življenju ste imeli več neprijetnih situacij, in zaradi njihovih dejanskih posledic trpite, ste nezadovoljni ne pa depresivni.Optimizem, ki ga posredujete drugim trudi po tem mediju to potrjuje.
Zdaj pa še k zdravljenju depresije; praviloma zahteva vsaka v začetku psihoterapevtski suport, ki lahko pri nekaterih oblikah povsem zadošča, pri drugih, posebno pri tistih, kjer je odnos do realnosti razrahljan ali celo ukinjen, pa je poleg antidepresiva neizbežna še uporaba antipsihotika. Kadar obstaja samomorilna nevarnost, se takšno stanje v principu zdravi hospitalno na varovanem oddelku.

Mene pa zanima, kako je mogoče, da zdravila tudi ne pomagajo. V svojem ožjem krogu imam osebo, ki so ji diagnosticirali depresijo…in ji menjali že kar nekaj zdravil. Začela je s Prozacom.
Trenutno jemlje Ladiomil sedaj 50mg zvečer, prej 10mg,
potem Helex 2xdnevno pol tablete0,5 mg, potem Eglonil 50 mg samo zjutraj in Amizol z 10mg je prešla na 25 mg 2x dnevno.
Še veedno so nihanja, s tem, da dobro obdobje traja le kak teden.

Spoštovani(a) Saša,
posebno v psihiatriji je zelo pomembna izbira zdravila, saj je individualna odzivnost različna. Isto zdravilo pri enem uspešno pozitivno deluje, pri drugem je učinek šibkejši, pri tretjem pa so stranski pojavi tako neznosni, da je treba zdravljenje prekiniti.Kar zadeva vašo znano osebo, je povsem možno, da je dobila prava zdravila, ki bi pokazala svoj ugodni učinek ob dovolj dolgotrajnem jemanju. Za nekatere antidepresive je doba, ki mora ob rednem jemanju preteči, da se pokaže efekt tudi do pet tednov.Če tovrstna zdravila menjamo vsakih štirinajst dni učinka zagotovo ne bo.Svoje pomisleke povejte tudi lečečmu psihiatru, tega ne bo sprejel kot kritiko, temveč kot dobrodošlo objektivno informacijo o poteku zdravljenja.

Žal je tako, da so ji zdravila zamenjali po dolgem času, ko so izboljšanja bila le za 1 teden. Torej je zdravnica počakala več kot 6 mesecev.
Ali je mogoče, da starost vpliva na uspeh, učinkovitost zdravil-ima namreč 70 let.

Najlepša hvala za odgovor!

Se popolnoma strinjam z vami, kar se tiče moje situacije. Res me bolj kot depresije daje ta občutek nemoči, saj moram zase reči, da sem bil ali pa mogoče še vedno sem kar uspešen na veliko področjih od šole do službe in športu, le tukaj pri teh dveh mojih zdravstvenih problemih pa lahko delam kar hočem, pa se stvari ne morejo več kaj bistveno popraviti in to me resnično jezi. In ker ne najdem rešitve, postajam vedno bolj in bolj obremenjen.
Lahko vam zaupam, da sem pri rehabilitaciji kolena, ko sem opazil,da se stanje kaj bistveno z vajami, ki so jih opravljali drugi ne popravlja praktično 5-6 ur dnevno telovadil, pa še med opravljanjem službe z enim delom možganov non-stop kontroliral koleno in delal vaje in to cela 4 leta. Naredil sem si napravo, s katero sem se raztegoval ligament patele, ampak ta moja pogačica se ni premaknila niti za milimeter več proti normalnemu mestu.
Najbolj me je pa bolelo to, da mi kirurg, ki me je operiral, niti enkrat ni priznal, da je kaj narobe, čeprav sem takrat še vidno šepal. In take stvari začnejo človeka načenjati. Jaz pri sebi opažam, da res ne padam več v stanje depresij ( to sem morda po ločitvi – zaradi pogrešanja otroka ipd. ) ali nezadovoljstva, se mi pa pojavlja oziroma mi zaradi razmišljanja in obremenjenosti s tem mojim kolenom in sedaj še tumorjem močno peša spomin, predvsem o tistem, kar se mi dogaja sproti, da o koncentraciji ne govorim. Kot da bi mi to moje stanje brisalo spomin.
Ali je to možno?
Poleg tega pa je težko najti človeka, s katerim bi se res izčrpno lahko pogovarjal o tem, ker nekdo, ki je zdrav to težko ali pa sploh ne razume, ker ni soočen s tako situacijo.
Moram pa vseeno povdariti, da še vedno nisem izgubil volje in z veseljem zrem v prihodnost, sploh, ker imam za sabo dva čudovita otroka.

Spoštovani(a) Saša,
pri sedemdestih letih starosti,je depresivna simprotmatika lahko del starostnega razumskega pešanja ( demence),vendar menim, da je povsem možno, da gre zgolj za čustveno labilnost, to je hitro menjavanje razpoloženja, za kar zadoščajo že minimalni zunanji vzgibi.V terapiji poleg psihoterapevtskih ukrepov uporabljamo najmanj dvajset možnih antidepresivnih zdravil, nekatere priporočajo še posebej starostnikom na primer tianeptine, vendar je izbira odvisna od zdravnikovih izkušenj s posameznim zdravilom in od izključitvenih dejavnikov, kadar gre za dodatno telesno bolezen.