Imam sina starega 9 let. Je izrazito intelektualen tip. V šoli dosega maksimalno dobre rezultate. Ker kot mama menim, da je za zdrav razvoj potrebno tudi gibanje smo ga vpisali v šolo plavanja. Tu pa je dosegel prvo kritiko in se nato kmalu odločil da s plavanjem preneha. Ker sem menila, da s silo ne bom kaj dosti dosegla sem seveda popustila. Naj povem, da je sin edinec in seveda vedno v
družini na 1. mestu. Njegovi argumenti zakaj ne bo več plaval (plavanje oz. voda) je sicer njegov najljubši šport
– vedno sem zadnji
– učitelj mi je rekel da plavam samo za 3.
Z možem sva oba športnika in sin je hitro osvojih plavanje, smučanje, rolanj, tenis… Vendar ni športen tip, šport ga ne veseli. Kako z njim ravnati, da ga ne bomo prizadeli, pa vendar da bi razvil zdrav odnos do športa zaradi samega zdravega načina življenja.

Spoštovana Petra,
Iz vašega pisanja je jasno razvidno, da v vaši hierarhiji vrednot zaseda šport visoko mesto, pri sinu pa so v ospredju imtelektualne vrednote.Osebnostni razvoj ne poteka na vseh področjih hkrati, ampak se vrstni red zanimanja za posamezno dejavnost lahko obrne: nekdo prej razvije motorične interese,drugi pa intelektualne, vedno pa se pojavijo vsi.Zgodnje urejenje je pogoj le pri “ustvarjanju” vrhuskih športnikov, pri njih pa žal kasneje najdemo vse več invalidov, zato dvomim, da bi sinu to želeli.Zdravo življenje mu boste omogočili, če ga boste obvarovali škodljivih razvad in ga spodbujali za druženje z urejenimi vrstniki, tam pa se bo prav kmalu “nalezel” tudi športnih navad.
Mogoče sinovo odklanjanje plavanja pomeni neke vrste upor oziroma nebesedno izražanje nestrinjanja z dejavniki v družini, kjer besedno nestrinjanje ni dovoljeno.Lahko je tudi apel na pohvalo tam,kjer jo po svojih pričakovanjih pogreša (šolski uspeh) Pohvalite ga torej!