Spoštovani !
Imam sodelovko,mlado dekle 23 let, katera se mi zdi čustveno zelo razrahljana,ali kako bi temu rekel…npr.ko nekomu vošči rojstni dan,se ji pokažejo solze v očeh….in komaj zadržuje jok….ona tudi sicer nikoli ne joka,vedno vse nekako zadrži v sebi….ali pa ko smo ji rekli,da bo šla za 14 dni v London na tečaj tujega jezika in ji je kolega omenil (je že bil tam) kako se bo imela lepo in ogled Londona in okolice in sploh in oh,so ji zopet prišle solze v oči in se je na hitro umaknila,da ne bi kdo videl,da ji gre na jok…..kar poznam njene razmere doma,živi v urejeni družini,premožni družini,je edinka…..ni samozavestna…nekoč sem se pogovarjal z njeno mamo in je pogovor nanesel na njo in je mama med drugim omenila,da že ko je bila čisto majhna 2-3 leta stara in tudi kasneje,nikoli ni znala jokat,pa če je bilo še tako hudo,je vse nekako v sebi zadrževala……
skrbi me za njo in me zanima kako ji jaz kot sodelavec lahko pomagam,oz kaj bi vi rekli za takšnega človeka in kaj bi svetovali…..

Spoštovani Jože!

Sposobnost za jok je žlahtna sposobnost, ki je ne kaže spreminjati, saj je jok le naravni odziv na čustveno angažiranje ne pa izraz slabosti. Očitno ste bili vzgojeni v duhu, da je treba vsa čustva zadrževati, prikriti, jih ne deliti z drugimi, saj to v nekaterih okoljih velja kot vrlina, v bistvu pa je človek, ki čustev ne zna pokazati, invalid. Glede vaše sodelavke pa morate odločitev, ali jo jok moti ali ne, prepustiti njej, saj bo v primeru, da bi se počutila zaradi tega neprijetno, tudi sama poiskala nasvet ali celo sama poiskala strokovnjaka. Vsekakr pripombe v smislu : “Zberi se!, ne bodi jokica!, To počno majhni otroci!” niso ne le nekoristne, ampak tudi žaljive, zato se skušajte takšnih ali podobnih izrazov čim bolj izogibati.

zahvaljujem se za odgovor….moram povedati,da jaz osebno lahko jočem in tudi jočem,kadar je “potrebno”…ravno TO “kadar je potrebno” me bega pri mlajši kolegici…..glede na Vaš cenjeni odgovor bi lahko površno sklepal,da smo vsi ostali,ko voščimo rojstni dan in ne jokamo,oz.nas to ne gane “nekakšni ivalidi”….
strinjam se z vami,da je jok naravni odziv,ampak ali je to v redu,če se jokamo oz.smo tako zelo čustveno ganjeni,kadar nekomu voščimo rojstni dan,oz.smo tako ganjeni,ne glede komu voščimo roj.dan…..
seveda se strinjam z Vami,da so besede( Zberi se!, ne bodi jokica!, To počno majhni otroci!” )niso ne le nekoristne, ampak tudi žaljive in mi ne pride na misel,da bi jih uporabljal….

Z gospodom Rejcem se v celoti strinjam.

Sodelavka ima pač drugačen (pristnejši) odnos do stvari, kot Jože in njegovi sodelavci. Če je zavrt Jože, potem ni razloga, da bi bila zavrta sodelavka.
Takšni sodelavci, kot je Jože, mislim, da prej škodujejo, kot pomagajo.

Lep dan,

Pika

Pozdravljeni, tudi jaz menim, da je z vašo kolegico vse v najlepšem redu. Jaz imam podoben primer, saj se mi orosijo oči, ko vidim male otroke.

Lep pozdrav!

g. Jože

Vi verjetno že veste, kaj vas pri sodelavki bega. Vsekakor se ne strinjam s Pikico, ker vaš odziv ne pomeni kar avtomatsko neke “zavrtosti” – daleč od tega.

Vsak človek ima svoj lasten sistem vrednot in prioritet, pa tudi miselnih vzorcev v podzavesti, ki usmerjajo njegov odziv. Preprosto – vaši vzorci pač NISO taki, kot pri vaši sodelavki, isto pa velja za vaš sistem vrednot.

Vaši odgovori na vprašanje: Kdaj smem (bom) zajokal so pač drugačni, kot pri njej. Naj vas to ne moti več. Spoštujte vrednote drugih in oni bodo spoštovali vaše.

Različnost v odzivih pa je prednost ljudi. Prav iz različnosti črpa človeštvo svojo moč.