Nočno delo
Spoštovani!
Moj mož že pet let dela vsak dan v nočni izmeni. Prva leta je še kar šlo, zdaj pa je iz dneva v dan težje. Zaradi spremenjenega bioritma ima težave v prehranjevanju (ob 13h, ko se zbudi ne more jesti kosila…, kot vsi ostali..), potrebuje vsaj dve uri, da pride k sebi, dve uri je normalen, potem spet zaspi do 19h, spije kavo in gre v službo.Samo spi in hodi v službo. Stvar je še bolj zapletena, ker mislim, da njegova utrujenost ni le problem nočnih, ampak je depresija, zaradi katere se zateče v spanje. Ima tudi zelo malo stikov z prijatelji, ker gre takrat ko gredo drugi ven, on delat. V življenju ga muči neuspešnost, saj zaradi nekaj manjkajočih izpitov ni dokončal fakultete in zdaj nima dobre službe. Njegovo razpoloženje zelo niha. Depresiven je dva, tri dni, potem sledi dan navdušenja (kakšen telefonski klic, akcija, organizira on kakšno pomoč drugim), sledi dan, ko se trudi biti dober očka, odpelje otroke ven, nato pa spet tri dni spanja in obupavanja).Neštetokrat se je že odločil, odšel na fakulteto, se odločil, da bo doštudiral, si nabavil vse zapiske, ko pa je bilo treba sesti in študirati, je odpovedal.Njegov moto je : bom, bom, saj moram – in pri tem ostane, stori pa ne nič. Ker, da se ne more skoncetrirati, da je v družbi primitivcev v službi čisto miselno zakrnel, da se mu spi in nešteto izgovorov… Seveda je na izpit vseeno šel, nepripravljen, in padel. Vse to mu spet vzame moralo in spet ga cele dneve poslušamo, kako je ubogi. Zaradi finačne situacije (krediti) si ne more privoščiti, da bi pustil službo in samo študiral. Doma samo sedi za mizo, se tečno drži in nerga. Živcira me, ker tudi otrok (dva predšolska) ne opazi in sem za vse sama. Pravi, da jih sploh ne registria, da mu je težko početi več stvari naenkrat (npr. kaditi in videti, da otrok poliva sok). Svojih psihičnih problemov, oziroma nezmožnosti reševanja problemov ne priznava in trdi, da rešitve ni. Rešitev bi sicer bila druga služba dopoldan, to dobiti,pa je kot gimn. maturant skoraj nemogoče. PRavi, da tako ne bo več zdržal, svetovala sem mu, da bi obiskal bioenergetika, ker je čisto brez življenjske energije in volje do življenja, a mu je vse brez veze. V življenju ga čisto nič ne zanima, nima nobenega hobija, le včasih čez vikend gre z veseljem na pijačo s kolegom ali mi ga uspe zvabiti na kak enodneven izlet z družino. Menim, da imam z njim ogromno mero potrpljenja, on pa trdi, da ne vem, kaj so to nočne, da imam super službo (sem prof.), da ne vem kako je, če v življenju ne uspeš.
Prosim vas za nasvet, kako mu lahko pomagam oziroma svetujem, saj se sam na pomoč k psihiatru noče obrniti, čeprav mislim da jo že potrebuje.
Hvala.
Spoštovana Mimi,
žal mi je, vendar se v imenu odraslega človeka in namesto njega vi ne motere odločiti za kakršnokoli zdravljenje, čeprav ga je najbrž res potreben.Lahko mu pomagate obvladati strah pred psihiatrom tudi tako, da se prvič tja odpravita skupaj, kasneje pa si bo tega sam aktivno želel.
Po vsej verjetnosti gre pri vašem možu tudi za pomanjkljivo samospoštovanje, ki izvira deloma iz nedokončanega študija. Začasna menjava dela v dnevno izmeno, pa čeprav z nižjimi prejemki, bi verjetno le deloma izboljšala njegovo počutje, vendar s tem dodatno obremenila samospoštovanje. Začetna naloga torej ostaja stabilizacija njegovega počutja, ki jo bo omogočil strokovnjak, potem pa smiselno in ciljano dodatno izobraževanje, ki mu bo po eni stran razširilo možnosti zaposlitve s potencialno višjimi prejemki, hkrati pa okrepilo samozavest.
Draga Mimi!
Res, nenavadno veliko razumevanja kazete za moskega, ki medtem ko kadi, ne more posredovati, ko otrok poliva sok. Pravzaprav ta moski “nic ne more” in vi “morate vse”. Star slovenski pregovor pravi, da je vsak sam svoje srece kovac in to velja tako za vasega moskega, ki zda zdaj kar uziva v obdobju “nesposobnosti” kot za vas, ki to mirno prenasate, ga pomilujete. Saj je prav, da kazete razumevanje za partnerjeve tezave, toda mislim, da niste opazili, da so presegle doloceno mejo. Ne vraca vam nobene ljubezni, skupaj z vami ne prezivlja prostega casa in vse v zivljenju mu je izgovor za njegovo obnasanje. Lastne odgovornosti ne vidi. Ce se ze kam odpravi, se med pivske prijatelje. Ti ga navadno poucijo, da je zivljenje pac tako – zajebano in sam nic ne mores narediti. Seveda, ob kozarcku jim pac ni toliko hudega, da bi kaj ukrenili.
Res je, da bi vasemu mozu terapija dobro dela, zlasti zdravljenje depresije, toda “aktivnosti” in zelje po boljsem zivljenju vanj nihce ne more priklicati, zdi pa se mi, da vase “razumevanje” vpliva pac tako, da on s svojim pocetjem nadaljuje. Morda ga boste zdramili, ce mu predstavite polozaj kot neznosen za vas in mu postavite ultimat. Mislim, da polozaj za vas dejansko JE neznosen. Ce vam bo zabrusil, kako ste imeli vse na pladnju prineseno, on pa je revez, mu lepo razlozite, da ste tudi vi trdo delali za svoj uspeh. Nenazadnje, ce ste profesorica, ste tudi vi opravili stevilne izpite in to uspesno! No, kot uspesna zenska si nenazadnje ob sebi zasluzite “uspesnega moskega”. Pa salo na stran: takega namrec, ki bo vsaj kaj odreagiral, se zanimal ne le za otroke, ampak tudi za vas in si bosta imela skupaj kaj povedati. Izmensko delo je zaenkrat bolj prosojni izgovor, ki sluzi vasemu mozu za kuliso.
Zanimivo! Tole se pa bere kot življenjska zgodba mojih staršev. Poročena 20 let, on le s poklicno šolo, ona prof. S tem, da mu je ravno ona non stop dajala manjvrednostni kompleks, kako da on ni nič, ker nima izobrazbe, kako pa je ona vendar profesorica. On se je potem pač znašal nad otrokom (that would be me). Je pa svojo poklicno izobrazbo malo popravil z srednješolsko. Učil se je skupaj s “primitivci” (kot ste sodelavce imenovali vi, pa tudi moja mama) in tudi uspešno naredil izpite. Ampak sicer ni prav dosti naredil doma, tudi dostikrat je tolkel nočne.
Potem so bila še tu razna varanja z obeh strani (najprej z mamine), po 20 letih je pa šlo vse skupaj k hudiču (v mojih najstniških letih!!!).
Ampak zdaj je vse drugače: prej mu je ONA morila, kako ima majhno plačo, da ne more nič doprinesti k gospodinjstvu, mu jemala plačo in upravljala z njo, zdaj ima pa ON večjo plačo. Pa še v vsej svoji “primitivnosti” je srečnejši človek z urejeno družino.
Kaj hočem povedati? Ne vem. Moja izkušnja pač. Upam le, da se vi ne postavljate s svojo izobrazbo pred njim, da mu ne dajete sami občutka manjvrednosti. Že tele “primitivci” iz vaših ust znajo biti malo odveč.
Sicer pa, saj veste, tako ali drugače bodo ta krajši konec potegnili otroci. Žal.
PS Jaz ga ne bi pošiljala k psihiatru. Poberite otroke in se za nekaj tednov preselite spet domov (če imate možnost). Vaš mož potrebuje radikalno spremembo. Poleg tega mu tudi lahko pomagate zrihtati kakšno boljšo službo. Saj če ste profesor, imate dobre veze, kajne? Kakšen ultimat tudi ne bi bil odveč.
Upam, da se vaš zakon ne bo končal tako, kot zakon mojih staršev. Predvsem zaradi otrok!
LP
Mojca
Noč je narejena za spanje in ljudje, ki (žal) morajo delati v teh urah zelo obremenjujejo svoj energetski sistem in slej ali prej zbolijo.Od 23 ure zvečer pa do nekje 3 ure zjutraj je čas, ki je namenjen spanju. V tem času se telo napolni z ustrezno energijo, ki jo ne moremo nadomestiti z dopoldanskim ali popoldanskim spanjem. Popolnoma razumem vašega moža. Res je sicer, da veliko ljudi raje igra vlogo “ubogi jaz”, kot, da bi rešil svoj položaj, vendar pa je za rešitev njegove situacije v prvi meri potrebno najti službo z normalnim delovnim časom. Poleg tega so pri njemu, očitno zaradi neustreznega delovnega časa moteni stiki s prijatelji, očitno nima hobija, človek pa vse to potrebuje za dobro počutje, za osmišljanje življenja.
Pa še nekaj. Če resnično želi spremembo službe, ni potrebno že vnaprej določiti “dobrih služb za njegovo izobrazbo ni.” Kajti dobre službe so in so namenjene vsem, ne samo tistim z visoko izobrazbo. Sama imam tudi SAMO srednjo šolo pa imam dobro službo z dobro plačo. Zato, ker sem tako službo hotela. Nisem razmišljala, da si je ne zaslužim. Enostavno sem si določila: “hočem službo, zanimivo, z novimi izivi, z dobro plačo.” In sem jo dobila. Tudi zato, ker rada delam in so mi nove stvari iziv, ne obremenitev.
Življenje je namenjeno razvoju. Razvoj pa je gibanje naprej.
Želim vam in vašemu možu vse najboljše v življenju.
Darja