Stara sem 34 let, mož 36 in najin sin 8 let. Že 4 leta si želim otroka, moj mož pa ne. Njegov razlog – po porodu sem ga zanemarjala. To bi se mu lahko zopet ponovilo, pa še njegovemu sinu. Jaz pa menim da je preobčutljiv in da to izvira iz njegove primarne družine – mati ga je po rojstvu drugega otroka postavila na stranski tir.. Drugače je mož zelo družinski človek, sina ima rad in se z njim tudi veliko ukvarja. Zadnje čase svoja čustva čedalje težje obvladujem, saj se mi moja biološka ura vse hitreje izteka. Postala sem depresivna in se čedalje pogosteje umikam v svoj svet. Možu zamerim, da naju je s sinom za nekaj prikrajšal. Ponoči sanjam o porodnišnicah in da rojevam otroke drugim ženskam. 4 leta sem čakala, da bo mož sprevidel kako si otroka resnično želim, a očitno zaman. Zavedam se da mora biti spočetje otroka zrela odločitev dveh odraslih oseb. Kaj storiti, da s svojo depresivnostjo oziroma bolj slabo voljo
ne bom uničila sicer dobrega odnosa?
Včasih žalujem kot da bi mi ta otrok, ki si ga želim 4 leta umrl.

Spoštovana Laura!

Pišete, da se z možem sicer dobro razumete, vendar pa hkrati opisujete tako izrazita nasprotja v pogledu na družino, na lastno vlogo v njej in trmasto vztrajanje tako moža kot vas v lastni odločitvi, pri tem pa oba pričakujeta, da bo druga stran popustila in bo s tem še zadovoljna. Ali se z možem sploh kdaj pogovarjate, kaj si pravzaprav želi od vas? Kaj pomeni zapostavljanje v vašem primeru in na katerem področju? Odločitev za življenje v družini pomeni sposobnost prilagajanja drugim, tudi sposobnost odreči se nekaterim lagodnostim v korist skupnosti, sprejeti dodatne obremenitve, ki bi jih moral vaš mož sprejeti že davno prej. Ker problem načenjate šele sedaj sklepam, da gre pri vas za globji zakonski konflikt in osnovni nesporazum, pri čemer je otrok le “poligon”. Menim, da potrebujete obisk pri zakonskem svetovalcu, ne toliko zaradi odločitve, ali imeti še enega otroka ali ne, marveč zaradi ohranitve vajinega zakona in kvalitetnejšega življenja v njem.

Laura,ne nek način ga prepričaj,da bi imel otroka,lahko ga tudi “prelisičiš”,ne ješ kontracepcije,skratka zanosiš……zakaj ti to govorim,jaz sem bil tak kot tvoj mož,danes pa mi je žal,da nimam še enega otroka,zelo mi je žal,danes bi bil star kakšnih 16 let…..zelo mi je žal…..

Zapostavljanje v najinem primeru pomeni, da po rojstvu otroka za moža nisem imela časa vedno ko si je on to želel, saj je bilo potrebno prioritetno zadovoljiti potrebe dojenčka. V literaturi, ki sem jo brala sem zasledila, da zrel moški pač za določen čas sprejme, da je on na drugem mestu. Menim, da zaradi izkušenj v otroštvu moj mož to težje sprejme in je zato pač bolj občutljiv – njegova reakcija oziroma občutek zapostavljenosti je mnogo pretiran. Vsak od nas najbrž nosi določene travme, ki izhajajo iz otroštva. Od nas pa je odvisno ali bomo to razumsko sposobni preseči.
S tem ko pravim, da se dobro razumeva mislim, da imava iste interse in zanimanja. Mož je izrazito družinsko. Vse počitnice, vikende preživljamo skupaj. Skupaj smučamo, skupaj hodimo v hribe, kino …………. Imava isti okus – hrana, glasba, ……. tudi v spolnosti se ujameva.
Zavedam se, da če bi hotela zanositi bi lahko, vendar sem 4 leta upala, da se bo želja po še enem otroku prebudila tudi v NJEMU. Glede na to kako se obnaša do prvega otroka (je zelo odgovoren, skrben, ljubeč ) bi bil po vsej verjetnosti tak tudi do drugega. Ampak kot že rečeno sem želela da si ON ZAŽELI tega drugega otroka.
Hvala za vaša razmišljanja. pozdrav laura

Zdi se mi zelo narobe, da vam vas moz ni toliko pomagal pri otroku, da bi potem imela oba skupni cas za drug drugega! Tako je prevzel vlogo starejsega otroka in ko ste se ukvarjali z mlajsim, je cakal, da pride na vrsto. In uzalilo ga je, da je mlajsi vedno prvi. Mislim, da ta konflikt in strah pred novim otrokom, ki se mu boste posvecali, se vedno ostaja v njem. Se vedno hoce biti otrok, ki vas najbolj potrebuje. Nedvomno to izhaja iz njegovega otrostva. Za primerno starsevstvo je treba pozreti precej svojega egoizma in se “razdajati”. Dvomim, da je tega sposoben, mislim, da ste vlogo obeh starsev ze pri prvem otroku prevzeli vi. Moz bi rad bil brezskrben, skupaj vami neobremenjeno prezivljal dopust itd. in nikakor si ne zeli se dodatne obremenitve – drugega otroka. Dvomim, da bo ta zelja v njem vzniknila. Lepo pa vas prosim, da ne napravite neumnosti, kakrsno vam svetuje Joze in ga ne prelisicite s tem, da ukinete kontracepcijo in zanosite na lastno pest. To bo na vas zakon po vsej verjetnosti delovalo zelo unicujoce. Predlagam, da poisceta kaksno zakonsko terapijo, v kateri se bo vas moz naucil svoje vloge, predvsem pa dobil potrdilo o vasi eroticni ljubezni.