poročena sva 18 let, imava hčerko,finančno nobenih problemov,živimo zdravo ne kadimo,prehrana z malo mesa in veliko zelenjave,sadja,žitaric,soje,bele ribe….sprehodi v naravi…..mislim pa da se z ženo vedno bolj odtujujeva…ni več “tistega” kar je bilo….(stara sva 45 let)….kaj se pravzaprav dogaja….npr. en primer
skregava se za kakšno brezvezno stvar in na koncu mi žena reče da sem prasec-svinja…mene to spravi na tla….kako mi lahko reče kaj takega…potem se ne pogovarjam več z njo,ona pa z menoj ne,hodiva drug mimo drugega kot da se ne poznava….niti živjo,nič…..samo kar je zelo nujnega,pa še to v nekem sovražnem tonu…..to se dogaja vedno pogosteje in vedno dalj časa traja…(tudi par mesec traja),potem zopet nekako pričneva komunicirati,ponavadi je povod za to,kakšen obisk,kjer se delava kot da ni nič (pred drugimi pač nočeva govoriti o težavah,čeprav se mi zdi tudi to brez veze)….tudi jaz sam nič ne naredim,da bi kaj popravil situacijo,da bi se poizkušal z njo pogovorit,se ji približat…ona pa tudi ne….potem pa gremo npr.z neko družbo na večerjo in pride do pogovora,kam kdo vse hodi (izleti itd.),pa pravi moja žena (po 3 mesecih najinega molka),midva pa nikamor ne greva,že 3 mesece nisva bila nikjer,ker je jaz pač nikamor ne peljem…pa ji rečem,naj neha s takimi,ker bi bilo potrebno družbi v tem primeru povedati tudi zakaj ne…..ne ljubi se mi je nikamor peljati,če pa ne komunicirava in mi je mučna njena bližina,njej pa moja…….no v tašnih primerih je seveda slaba volja v družbi in ……..sam sem začel vedno bolj resno razmišljati,da je vse skupaj brez veze,da imam 45 let,da bom kmalu star,da nimam nič od tega življenja,čeprav sem dokaj premožen (kar za srečo v življenju sploh ni pomebno)…po drugi strani pa moja žena tudi nima nič od življenja in se sprašujem,kaj sem pa jaz njej v življenju dal,da bi me spoštovala,imela do mene boljši odnos itd…..kaj pa je ona meni dala,da bi jaz………moram pa povedati,da sem ji vedno (in ji še) pomagal pri vseh gospodinjskih opravilih,tudi kuham zelo rad in zelo dobro,delam na vrtu in okoli hiše….no kadar pride do tega najinega čudnega molka,se vedno umaknem v delo in tako pričakam noč,tuš,spanje,služba,delo doma,tuš,spanje…….meseci bežijo,leta gredo v maloro…..staramo se,ne komuniciramo,ne povemo si,da se imamo radi,da te pogrešam,da…….nismo prijazni eden z drugim…….otrok po svoje,saj je že velik…žena bere knjigo,jaz brskam po internetu……vem,zavedam se,da bi se moral resno pogovorit z ženo,jo peljat na večerjo in ob svečki začeti pogovor,npr:
dajva bodiva danes prijazna drug z drugim,pogovoriva se mirno,kaj pričakujeva eden od drugega,zakaj se ne spoštujeva,zakaj nisva prijazna drug z drugim,življenje bi bilo lahko lepše,sonce bi lahko sijalo vsak dan….lahko bi se pogosteje ljubila (to počneva namreč zelo redko 5x letno)….vse to vem,ampak nekako ne morem storiti tega,ne morem se z njo pogovarjati…….razmišljam,da bi vse skupaj pustil,hišo,imetje,opremo….vse,vse……in si nekako,nekje ustvaril novo življenje,kjer bi preživel še teh par aktivnih let…..pa tudi za to nimam moči….kar vegetiram in vse skupaj odlašam že nekaj let……v službi imam precej odgovorno delo (direktor) in tam se v bistvu sprostim…če ne bi imel službe,da bi moral biti ves čas doma…..ne vem,si ne predstavljam….žene nisem nikoli prevaral,ona mene verjetno tudi ne…..no ja vse skupaj sem nametal v tale prispevek..izluščite nekaj in povejte svoje mnenje,ali kaj svetujte…..

Spoštovani Jože,
Res mi je žal, ampak z ženo se morata naučiti prepiranja.Ne prenehajte z branjem, mislim zelo resno! Prepir je ena izmed učinkovitejših oblik komunikacije, saj hkarti razkriva razloge za nezadovoljstvo in sprošča čustveno tenzijo, vendar postane prepir škodljiv, če ne upoštevate nekaterih postulatov
1.Prepir MORA POTEKATI V SEDANJIKU,očitki za nazaj zgrešenih odločitev, žaljivih ugotovitev in napačnega ravnanja ne bodo popravili, kvečjemu bodo stopnjevali napetost brez možnosti sproščanja.
2.Pripir MORA TRAJATI DOVOLJ DOLGO, če sredi prepira odidete in zaloputnete za seboj vrata, ne samo da ne razrešite ničesar, ampak preprečite tudi morebitno možnost za nadaljevanje in ugoden razplet.Za prepir morate srbno načrtovati čas, da vam ga ne bo zmanjkalo, ko bi bil najbolj potreben.
3.Prepir se bo spontano končal, ko bo vzrok zanj postal absurden, zato je pripotočljivo, da izberete v ta namen neko nepomenbno malenkost, seveda pa se morate ves čas držati teme.
4.PSOVKE IN ZMERJAVKE SO PREPOVEDANE!
5.. V konstruktivnem prepiru nikoli ne ocenjujmo ali obsojajmo sogovornika(ce) ampak izjključno njegovo(njeno) ravnanje.
6.PREPIR NAJ BO DOVOLJ GLASEN!, tiha govorica spodbuja agresivnost, glasna pa jo sprošča, zato naj se prepir dogaja na PRIMERNEM MESTU.
7.Preden prepir začnete, ženi razložite pravila.
Ker prepir angažira celotno čustveno področje, boste predramili tudi tiste predele, ki jih že dolgo niste uporabili.Poročajte o uspehu!
Ko boste s kvalitetnim prepiromprebili led, boste lahko vse,kar ste

Spoštovani !!
Zahvaljujem se Vam za odgovor,moram pa Vam povedati,da sve se z ženo pred časom kar v redu kregala,da pa se danes ne več…..sam mislim,da je prišlo že tako daleč,da se niti kregava ne več……nisem prepričan….kaj pravite na to,je še kakšna “metoda”,da se spraviva skupaj…..

Gospod Jože!

Vajin odnos je podoben mnogim, le da eni to priznajo, drugi se skrivajo za fasadami uglednih družin. Vendar problem je rešljiv, morate pa začeti sedaj, ta trenutek, ne jutri, ne pojutrišnjem. Povejte ženi kaj čutite, povejte kako vas boli, ko se tako obnašata eden do drugega in da si takšnega življenja ne želite, da želite nekaj spremeniti in da bi z njeno pomočjo uspelo. Če vam bo priskočila na pomoč, vas poslušala je že korak naprej. Kajti verjetno tudi ona tako čuti, samo da ne pokaže. Lahko se zgodi, da bo kateri storil kaj česar bi se sramoval, npr. prevaral in ker se do sedaj to še ni zgodilo, je vse skupaj še možno rešiti. Verjetno bi vam pomagal tudi kakšen zakonski svetovalec.

Upam, da boste sčasoma našla z ženo spet skupno pot, da bodo ta pisma le še bled spomin na preteklost.

Lep dan!

Dragi Jože,

čeprav smo največkrat obkroženi z ljudmi, smo lahko zelo osamljeni. To kar se je zgodilo vam, se je zgodilo tudi meni in prišla sem do ugotovitve, da je navsezadnje človek vedno sam in odvisen samo od sebe in svojih dejanj. Verjetno se tako počuti tudi vaša žena.

Predlagam, da pri vama zavzamete malo bolj aktiven pristop in sicer naredite jo malce ljubosumno, itd. Včasih pomaga, če stvari nekoliko obrnete na glavo, ker ko gre zares človek drugače reagira. Mogoče boste sprovocirali vsaj pošten prepir, oz. pogovor in si bosta lahko povedala, kaj in kako.

Če pa ne bo pomagalo, pa tako nimate kaj izgubiti.

Metod, da se z zeno spravita skupaj, bi bilo vec, toda pomembni so temelji za to, ki pa pri vaju skripljejo. Ti temelji so namrec ljubezensko-spolna privlacnost, ki je pri vaju ze davno usahnila. Skupaj vegetirata kot dva “prostovoljca v zlati kletki”. Jasno, da ob tem izgubljate voljo, vajin odnos je bodisi sovrazen, bodisi zgolj toleranten, ne pa vec ljubec. Zato nimate nobene motivacije, ne ciljev. Vendar vidim, da znate zelo dobro razmisljati in sami veste, kaj so vzroki. Le iz otopelosti se morate nekako vzdramiti. Tudi jaz bi rada razmisljala pozitivno, toda mislim, da je vasi zeni najlepse, kadar ima “mir pred vami”. Ne potrebuje vas. Zato lahko tudi ta molk tako dolgo traja med vama. Vajin zakon je dozivel brodolom, iz “zacaranega otoka brez dusevne vsebine” pa se lahko resita le s skupno motiviranostjo.

Izjave, za katere ste navedli, da jih zena podaja prijateljem, vzbujajo sume, da vas ne spostuje vec, da vas morda celo prezira. Tudi spostovanje je eden mocnih temeljev za dobro zvezo. Ona vas takorekoc otrocje tozari znancem in ste glavni krivec za vse. Spregovorite z njo o vzrokih takega pocetja, vendar je ne obtozujte. V prepirih ali konfliktnih situacijah je vedno bolje govoriti “jaz” kot pa “ti”. Namesto: zakaj me ponizujes ali tozaris lahko recete – ko sva s prijatelji, me spravljas v zadrego s svojimi izjavami. Cutim se ponizanega. Ali ne bi raje teh stvari resila s pogovorom, namesto da z njimi obracunavava vprico prijateljev?

Ce so zapazanja zene podobna vasim in je tudi ona sita te otopelosti, si zeli sprememb z vami itd., potem bosta morala postaviti pravila (ne le o prepirih, je pa res, da lahko tu zacneta) in se veliko pogovarjati, ne pa cepeti vsak v svojem kotu. Imate prav: meseci tecejo in zivljenje je predragoceno, da bi ga ziveli napol. Ne mislite si, da terjate morda prevec in da bi morali biti zadovoljni s tem, kar imate (ker, kaj vam je pa hudega?) – tako razmisljanje nas prisili v to otopelost in podaljsa nedejavno zimsko spanje, ki ne bo nikoli prineslo v zivljenju kaksne izboljsave, najsi jo na tihem se tako zelimo.

Pred vami je lahko takorekoc vse, nikakor niste prestari za nove zacetke, nove zivljenjske vsebine in tudi spoznanja – ce smo natancni, ni clovek za to nikoli prestar, to so namrec samo druzbeni predsodki, kaj bi naj veljalo za doloceno starost. Res pa je, da boste morali za pozitivne spremembe zrtvovati nekaj casa in energije. Kar pomeni: nobenih izgovorov. Morda vam delo marsikdaj pomeni izhod, toda ta je kratkorocen in vasega polozaja (razen morda financnih izboljsav) ne bo spremenil.

Pozdravljeni g. Jože!

Ker ugotavljam,da imava veliko težav z partnerji skupnega,saj
tudi sama enako doživljam s svojim možem,se prosim oglasite kar
na moj e-mail [email protected]

Sonja

Spoštovani Jože

Ljudje smo čudna bitja. Jezni smo nase, pa mislimo, da smo na druge. Nismo sposobni ljubiti, pa mislimo, da nas drugi ne ljubijo. Kvaliteta partnerske veze (tudi poslovne in ostalih vez ali odnosov) je odvisna od zavesti “vpletenih” partnerjev. Se pravi, če ob določeni situaciji občutim jezo, to ne pomeni, da je za to jezo kriv partner, temveč moji občutki oz. vzorci. Jeza največkrat pomeni (je izgovor), da si oseba želi spremembe v življenju, pa nima poguma za premik v tej smeri. Potem se je najlažje jeziti na partnerja, češ: ti si kriv za moje nesrečno življenje. Tukaj nič ne pomaga odkrit pogovor. Oziroma pomaga samo pogovor v smeri: kaj je narobe z menoj, da se jezim na partnerja?

Večina ljudi živi v takem stilu. Imajo težave v življenju, pa ne razmišljajo, da so za svoje težave na nek način krivi sami. Če želimo spremeniti druge, moramo začeti pri sebi.

Sovraštvo in jeza, sta poleg ljubosumja, najbolj negativni čustvi. Posledica dolgotrajnega negativnega čustvovanja pa so ne samo neurejene veze, temveč tudi fizične in psihične bolezni. Bolezen jeznega in sovražnega človeka pa je velikokrat “kazen” za drugega partnerja, po približno takem konceptu: “ker me ne razumeš, oziroma ker si kriv za moje nesrečno življenje bom pa bolan-ali bolna, da ti bom zagrenila življenje”. Različic na to temo je veliko. Bolezni pa so samo produkt neurejenih in neiskrenih odnosov.

Želim vam vso srečo Jože.

Darja

Pozdravljen Jože!

Sem redna bralka in vaš prispevek me je spomnil na moje življenje, zadnjih nekaj mesecev, dokler ni prišlo do preobrata, katerega si nisem želela in bi bila najbolj vesela, če se nikoli ne bi zgodil. Tudi midva z možem sva se odtujila, preveč za moje pojme, vendar ne on ne jaz nisva imela moči, da bi kaj popravila, izboljšala, ..
Seveda se je mož domislil popestritve najinega odnosa, vendar kaj ko mene ni bilo zraven. Sedaj mu je žal, vendar bolečina v srcu je ostala. Sem dovolj močna in zelo ga imam rada, da sem mu oprostila in življenje se je izboljšalo, vsaj v tej smeri, da ga skrbi za mene, da mi posveča več pozornosti, vendar vsi vemo zakaj.
Tako kot ste rekli Jože, življenje pa teče dalje in mi ne vemo kaj naj, ali naj začnemo znova ali naj zaradi otrok, sorodstva, materialnih dobrin ostanemo skupaj. Sama zase vem, da bom vztrajala (zaradi otrok), nisem pa več sigurna v moža, žal mu več ne zaupam. U

pam, da ste Jože svoj odnos z ženo izboljšali, oziroma da ste na dobri poti k temu. Veliko sreče in volje vam Jože želi

0101