Lepo pozdravljeni!
Že nekaj let imam napade panike oz. brezglavega strahu. Hodim na psihoterapijo, jemala pa sem tudi antidepresive in pomirjevala (leto on pol) vendar sem z njimi pred kratkim prekinila saj mi niso pomagala. Kljub pomirjevalom (Lexaurin 3mg) sem imela napade panike. Poleti sem preko študenta opravljala pisarniška dela, vendar sem z delom morala prekiniti ker me je v službi vedno postalo zelo strah – imela sem občutek, da umiram, težko sem dihala in vrtelo se mi je. Počasi bom diplomirala in zanima me kaj bo v službi, takrat ne bom mogla enostavno zbežati domov, pomirjevala pa mi tudi ne pomagajo. Ko imam napad panike, me je tako strah, da zraven kričim, brcam, se ščipljem v roko,.. Če mi da dežurni zdravnik injekcijo, tudi ta ne prime. Ne vem več kaj naj naredim. Včeraj zvečer sem imela tako močan napad, da se mi zdi, da še enega takega ne bom prenesla. Imela sem občutek, da bom padla v komo. Vse skupaj je trjalo 40 minut. Res ne morem več.
S psihoterapijo nisem več zadovoljna, nimam več upanja in zdi se mi, da terapevt sam ne ve več kaj narediti. Že od vsega začetka pišem dnevnik negativnih misli in to je tudi vse. Rada pa bi se naučila živeti tako, fda teh negativnih misli ne bi bilo več. Ali res ne obstaja nobena vrsta terapije s katero bi korak za korakom premagoval težave, neke vrste program skozi katerega bi te vodil terapevt. Sedanja terapija se mi zdi tako pasivna, saj nič ne delam. Doma pišem dnevnik in ga vsake 3 tedne prinesem terapevtu. Zakaj mi ne reče ta teden boste delali to pa to, naslednjič spet nekaj drugega.
rada bi menjala psihiatra – ali je to problem? Prebrala sem, da prvič ne potrebuješ napotnice. Kako naj najdem pravega Psihiatra oz. psihoterapevta? V knjižici Kako do zdravnika sem našla par psihiatrov in to je vse. Ali obstajajo kakšni seminarji, skupine za samopomoč… Sem iz okolice Maribora in nimam več statusa študenta.
Prosi pomagajte mi!
Imam pa še en problem, kar se tiče zdravil. Zelo me je strah vzeti kakšno novo zdravilo, ker ne vem ali sem na sestavine alergična in me je strah, da bom umrla zaradi alergije. Vem, da je neumno ampak to je eden od strahov, ki mi preprečuje najti prava zdravila.

Tole s službo me zelo obremenjuje – kako bom sploh lahko hodila v službo?1

Hvala za vaš odgovor.

Spoštovana Tjaša,
napisali ste izčrpno in kritično.Panični napadi so lahko sila zoprni, čeprav življenjsko nenevarni pojavi.Najdemo jih pri 3-6% populacije, nekateri trpeči ,jih po prvih neuspehih sploh ne skušajo odpraviti.Obupavanje ni na mestu, sodobna psihiatrična doktrina priporoča pomirjevala, kakršno vi dobivate, le za krajši čas v začetku zdravljenja, nato pa je smiselno uvesti ustrezen odmerek selektivnega zaviralca prevzema serotonina ( njihov seznam in opis boste našli na spletu pod oznako SSRI).Zdravljenje v načelu traja več mesecev, tudi po času, ko ni več težav. Psihoterapija sodi v “komplet” psihiatrične oskrbe, zato ne sme manjkati,kot najuspešnejše pa so se pokazale skupinske oblike, pri čemer med učinkovitostjo raznih psihotepevtskih šol ni posebnih razlik, pomembna je intenzivnost terapije.Psihiatra, s keterim ne najdete dovolj učinkovitega sodelovanja, morate zamenjati že iz psihoterapevtskih razlogov (kontratransfer).Še vedno velja svobodna izbira psihiatra, morda vam bo z nasvetom postregel kar vaš psihiater sam.

Spoštovani g. Rejec

Morala sem se oglasiti, čeprav je prisotnost alternative na tej strani nezaželjena. Srce me boli ko berem in poslušam ljudi, ki imajo točno tako bolezen kot sem jo imela sama. Vem kako je huda (psihično), ker sem jo sama doživela v vsej svoji silovitosti. Resnično sem naredila prav vse, da bi se pozdravila z uradno medicino. Ne mi zameriti, nisem se zato oglasila, da bi kogarkoli žalila in negirala. Pravzaprav sem hvaležna zdravniku, ki mi je svetoval, da naj najdem pomoč v alternativi. In tudi ni bila vsaka alternativa ustrezna za moj primer.

Po relativno kratkem času sem se popolnoma pozdravila in hkrati s tem dobila tudi sposobnosti energetskega zdravljena drugih ljudi. In jih tudi pozdravim, verjetno tudi zato, ker imam sama popolnoma isto izkušnjo.

Lepo vas prosim, dajte tem ljudem možnost, da se pozdravijo. Nihče ne ve kako grozno je to trpljenje, ko se bojiš vsakega novega dne, ko se bojiš noči, napadi pa trajajo in trajajo in nobeno zdravilo ne pomaga.

Z vsem spoštovanjem!

Darja

PS operaterju

Lahko me tudi izbrišete, samo prosim predajte dr. Rejcu to sporočilo.

Spoštovana Darja,
ne nameravam na tem mestu sprožati polemike, kaj vse sodi v eno ali drugo opcijo,ki ju omenjate, zato sem že pred časom predlagal, da bi nekdo prevzel forum za področje, ki se ukvarja z intuitivnimi posegi in za vsebino ( predvsem konkretne nasvete) tudi moralno in pravno odgovarjal se pravi z enakimi obveznostmi, kot veljajo za ta forum.Formalnosti, kot je na primer dokaz o usposobljenosti, vas pri tem ne bi smele motiti, zato se z dokazili čimprej oglasite pri lastniku spletne strani.

Prav tako menim tudi jaz. Tudi mene so ti napadi panike ubijali (psihično), kako hudo je to. Če bi bila kje v bližini tebe bi te vsaj poklicala in ti pomagala z nasveti, takrat ko bi se ti tak napad približeval. Jaz sem takšne napede doživljala v avtu. Vedno sem imela pred sabo, da bom imela prometno (kaj če mi bo postalo slabo, kaj če to, kaj če ono) – za znoret. Tudi ko sem pričela s službo se je dogajalo isto. Vsak dan mi je bil težaven. AMPAK JE ŠLO! Brez tablet takrat, več sem začela hodit s prijateljicami ven – na silo. Vedno sem si rekla, zdrava sem tako kot prijateljica – nič mi ne bo. Traja pa kar nekaj časa, da se vse skupaj umiri. Sedaj znam bolj obvladovati samo sebe. Stara pa sem 23 let.

Zdravo, Tjaša.

Mislim, da počasi sodim med “ozdravljene”! Začelo se je pred več kot letom dni. Namreč napadi panike. Zgodba je dolga, zato samo nekaj o meni. Najhuje je bilo nekega dne, ko sem “dojela”, da moram najbrž umreti. Nisem hotela, pa nisem mogla več, nisem si znala več pomagati. Zato sem se sama pri sebi poslovila od svojega otroka, kar je bilo najhuje, opravičila sem se , ker ne zmorem in potem prosila Boga, naj mi usliši samo eno željo, naj umrem mirna. Pa se ni zgodilo. Potem sem se odločila, da bom umrla vsaj pijana. Ogromno sem popila, da sem sploh upala v posteljo.

Zjutraj sem se seveda zbudila, v enaki stiski, kot sem bila. Potem se je začelo bežanje. K očetu, mami, na koncu sem bila tako utrujena, da sem prosila, naj me peljejo v psihiatrično bolnišnico. Vseeno mi je bilo za vse.

Vendar je bil problem, ves čas, da nikakor nisem mogla nikomur dopovedati, kaj se dogaja z mano. Celo zdravnica v bolnici me je odpravila s pomirjevalnimi tableti.

Potem mi je počasi zmanjkalo idej, kam naj grem po pomoč. Seveda je bilo še dosti možnosti, vendar mi pač niso prišle na pot; danes sem za to hvaležna. Še splošni zdravnik, ki mi je predlagal antidepresive, mi je rekel, da se ne bom izvlekla brez njih, vendar sem jaz takrat slišala samo to, da delujejo šele čez šest mesecev, pa sem si rekla, da toliko časa ne morem čakati in da bom poskusila kaj drugega. Poleg tega pa so zdravila zame vedno zadnja varianta.

No, potem pa sem se nekega dne zamislila sama nad sabo. Rekla sem si “Punca, česa se pa ti tako bojiš?” Odgovor je bil “Vsega”. Teme, bolezni, sonca, službe, otroka,…, vsega! Misel na karkoli me je spravljala v paniko. In potem sem si rekla, da tako življenje pač ni vredo živeti. In spoznala sem, da moram počasi razčistiti s svojimi strahovi.Postopoma sem se naučila prepoznavati, kaj sproži v meni občutek strahu. V vsaki situaciji posebej. In potem sem se opomnila, da itak nimam kaj zgubiti in sem se pognala naravnost v “strah”. Vedno sem ugotovila, da je, kot pravijo, strah votel in okrog ga ni.

Trajalo je eno leto in še malo. Vmes sem prečistila odnose z vsemi ljudmi, ki so mi bili blizu.Mnogi so se obrnili stran od mene. Odpustila sem jim. Pomagala sem si z masažami, telovadbo, sprehodi, in naučila sem se, da se pogovarjam z ljudmi o svojih težavah, vendar z vsakim samo tisto, kar je razumel (ljudje največkrat razumejo le tisto, kar so doživeli sami), ker sem opazila, da mi razne sodbe in nekateri nasveti povzročajo slabost in nervozo. Vseeno pa sem se počasi znebila bremen. Mislim, da je bilo to neke vrste nadomestilo za psihoterapevta. Nisem se več jezila na ljudi, ki me ne razumejo, razumela sem, zakaj me ne morejo razumeti. Razumela sem, zakaj se mi je zgodilo, kar se mi je, razumela sem vlogo staršev v mojem življenju, pravzaprav vlogo večine ljudi in dogodkov, ki so me pripeljali do zloma. Prebrala sem mnogo knjig. Pobrala sem iz njih, kar se mi je zdelo pametno in preizkusila. Pa tudi kontrolirano sem se smilila sama sebi. Zelo dosti sem jokala, vendar vedno sama. Jokala sem, ker verjamem, da solze odplavijo bolečino. Temu sem rekla terapevtski jok.

Kadar je bilo preveč, toliko, da mi zdrava pamet ni koristila, sem se naučila vzeti pomirjevalo brez obžalovanja in strahu. Vendar sem opazovala, kaj se dogaja z mano.

Rekla bi ti, da poišči dobrega psihoterapevta ali skupino. Ne pričakuj pa, da bodo oni rešili tvoje težave. Ne pričakuj, da se boš takoj počutila dobro. Mislim, da je normalno, da v takem stanju dolgo traja, da se pozdraviš. Rekla bi, da te je to že toliko utrudilo, da potrebuješ počitek. Zato se posveti svojemu ozdravljanju in tistim stvarem, za katere pač moraš skrbeti. Vse ostalo pusti za čas, ko se boš pozdravila. Počni stvari, ki jih rada počneš. In ne pozabi, tvoja pot gre lahko takorekoč le še navzgor. Izobražuj se v zvezi s svojim stanjem, tako boš vedela, kaj še lahko storiš. Najdi vse načine, da se sprostiš in pozabiš na strah, kajti takrat počivaš in si nabiraš moči, s katerimi boš ukrotila strah. Ne sramuj se ničesar, kar ti pomaga.Poj, kriči pleši,karkoli.Ko enkrat premagaš napad strahu sam, gre vse lažje. Meni je uspelo s pesmijo. Napadlo me je v avtu. Prešinilo me je in začela sem glasno prepevat. Kričala sem. In premagala napad.
Premaguj težave počasi, a vztrajno. In opazuj se, kako ti gre bolje, čeprav včasih po malo. Tudi, če se ti zdi, da ne moreš, moreš. Ker moraš. Živeti, kot živiš zdaj, je prehudo. Povem ti lahko, da, ko se bližaš stanju zdravja, si močnejši in življenje je spet vidno iz lepega.

Vso srečo ti želim.

Vesna

Bravo, Vesna!!

Živio Vesna!

Naj se najprej predstavim. Stara sem 35 let, imama 2 majhna otroka in imam na
svojo grozo in grozo moje družine podobne težave kot Tjaša oz. kakršne si imela pred dobrim letom ti. Lepo prosim, če mi lahko odgovoriš ali ti je uspelo brez antidepresivov oz. poskusi mi, prosim, bolj podrobno opisati, kako ti je uspelo soočiti se s temi strahovi.