Najprej lep pozdrav.

Pravzaprav ne vem, ali moja “težava” spada na ta forum, pa vseeno. Naj povem, da sem po neuspešnem zakonu s 6-letnim sinom spet v vezi, vmes pa sem potrebovala 4 leta, da sem uredila misli, naravnala svoje cilje, si priznala slabosti in začrtala pot. Z zdajšnjim partnerjem se enkratno ujemava, ljubiva in če upoštevam vse, lahko rečem, da si boljšega ne bi mogla želeti.
Vedno pa obstaja ČE. In ta ČE se pojavlja v dveh oblikah. Ugotovila sem, da se je on kadar je bil ponoči v službi pogovarjal po telefonu z dvema ženskama. To ni bilo težko ugotoviti, pravzaprav mi je samo padlo. Ko sva govorila o tem, mi je zatrdil, da tega ne bo več počel (res nisem več zasledila), na vprašanje zakaj, pa mi je odgovoril, da mu je bilo dolg čas, mene pa ni želel motiti pri spanju. Videla sem, da mu je hudo, ko me vidi, kako me je prizadelo. Zatrdil je, da nikakor vzrok klicev ni bil namen varanja. Povem naj tudi to, da ne hodi naokoli, vedno je doma 15 minut po koncu službe, vse počneva skupaj in sodeč po njegovem obnašanju ne mi nikoli pomislila da me vara (ali želi), pa sem velik skeptik.
Druga težava pa je njegova bivša s katro se je razšel po dveh letih skupnega življenja. Menda tisti čas preden ni spoznal mene, ni imel stikov z njo. Potem pa so se pojavili klici. Pa ne samo na njegov telefon, ampak tudi “nemi” klici domov in v službo. Potem mi je prekipelo in sem jo poklicala. Od takrat je bil mir, dokler nismo šli na morje, pa so se ponovila sporočila. Naslednjič pa so telefoni “znoreli” ko se je razvedelo, da sem zanosila.
Najbolj me je prizadelo, ker ga kliče v službo (ob enih zjutraj!), on pa dvigne telefon. Jaz ga ne bi! Ko sem rekla, da naj ji pač zgrda razloži, naj ga pusti pri miru, če zlepa ne gre, pa nima odgovora. No, potem so se pojavile še grožnje, ampak dovolj o tem.
Bi on lahko razrešil te “svoje telefone”, pa morda noče? Zakaj? Počutim se nesigurno, čeprav v vsakem dejanju čutim, da bi me rad potolažil (pa ne s prilizovanjem).
Predlagala sem celo, da bi se razšla, kljub temu, da pričakujeva otroka, pa se nisva jaz pa se sprašujem ali bi bilo to prav, če pomislim, da je drugače v odnosu vse v redu. Le telefon bi morali vreči stran…RES?

Pozdrav,
Tamara

Spoštovana Tamara,
Nedvomno ste v obdobju,ko pričakujete otroka bolj senzibilizirani, negotovosti in dvomi, ki ste jih sicer odrivali iz zavestne sfere, pa se pojavljajo kot moreče slutnje, čeprav morda sploh nimajo takšne teže,kot jim jo pripisujete.Pišete, da ste si priznali svoje slabosti, ko ste si začrtali pot, kaj pa ste naredili s svojimi vrlinami, dejavniki in lastnostmi,na katere imate pravico , ali še bolje morate biti ponosni?Ste ugotovili zase, da pri partnerju poosebljate njegov pojem zaželjene ženske,partnerke,matere skupnih otrok?Zakaj se ne pohvalite najprej sami, potem pa dovolite, da vaše samospoštovanje s svojimi ocenami podkrepijo še drugi? Zadeve ne boste uredili z negodovanjem pač pa s samozavestjo, v odnosu s partnerjem iščite tista področja,ki vaju najbolj povezujejo in jih skušajte še dodatno krepiti, predvsem dajte pri usmerjanju pozornosti prednost partnerju in ne telefonu.

Z zaslisevanjem in sumnicenjem partnerja, cetudi bi se oddaljeval od vas, ga gotovo ne boste pridobili nazaj. Bodite raje ljubeci – najprej seveda sami do sebe. Kam je sla vasa samozavest? Pisete, da imate bogat odnos s partnerjem, da sta veliko skupaj in pocneta veliko stvari – prepustite se raje temu. Ce boste prejeli domov se kaksen telefonski klic, skusajte obcutiti zmago, ko odlozite slusalko, ne pa ogrozenosti. Bodite veselo razpolozeni, saj pricakujete otroka. Pogovarjajte se o tem s partnerjem, gotovo se tudi on veseli. Tako bo tudi on manj negotov in izbira med norim, psihopatskim nadlegovanjem ter nezno, ljubeco zeno, ki zna take dogodke obrniti na hec, bo cisto lahka!

Najprej najlepša hvala za odgovor, tako vam, kot tudi Ireni.

Mogoče sem potrebovala le potrditev, da stvar ni tako huda, saj me je strah, da bi spregledala kakšno stvar, ki bi se kasneje izkazala za zelo pomembno. Pri prvem zakonu namreč so se že od samega začetka pojavljale težave, ki jim nisem posvečala velike pozornosti. Tega nisem hotela, praktično je šlo za zakrivanje oči pred realnostjo. Ker me je resnično strah ponovnega padca na trda tla, si pač vsako stvar tolmačim in jo želim čim bolj objektivno videti. Morda pa tega nisem sposobna sama in potrebujem še pogled nekoga, ki je nevtralen, ali pa če temu rečemo bolj objektiven.
Res pa je, da je težko živeti v tako imenovani nenehni pripravljenosti. Pravzaprav bi se rada sprostila in uživala ta trenutek zdaj. Mogoče bo šlo…

Še enkrat hvala
Tamara