Lep pozdrav,oglašam se ker, bi rad izvedel ali obstaja kakšno društvo za pomoč tistim najbližjim, ki so doživeli samomor svojega partnerja.
Rad bi se namreč priključil v pogovorih.

Andrej

Spoštovani Andrej,
ni mi sicer znano ali obstaja takšno društvo, vendar bo to zagotovo vedela suicidologinja Dr. Onja tekavčič -Grad na Katedri za psihologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

Nedelja! Sam, z mešanimi občutki, ne vem, morda sem bil včeraj prvič v depresivnem stanju.Čez dan se mi je pojavila v prsih neka pekoča tesnoba, ki se je nisem mogel rešiti z nobeno metodo in razmišljanjem na kaj drugega.Vsak dan iste misli, takoj ko se zbudim pomislim nanjo, kako leži v krsti na pokopališču, kako jo v deževnih dneh namaka dež, tako lepo, staro komaj 38 let.
Minilo je že deset mesecev odkar je storila samomor…….
Zadnje čase,oziroma leto, opažam,da sem zasledil več opozarjanja o duševni bolezni, depresiji, več je oddaj na tv in pisanja v časopisu.
Prepozno,………………. ko sem to za ženo najbolj potreboval, žal nisem našel.
Slik in video posnetkov žene trenutno ne morem gledati, ne upam se spuščati pregloboko v razmišljanja a vseeno ne morem zadržati solz, ki nehote privrejo v oči. Enostavno, kamorkoli se obrnem je polno spominov, slik iz preteklosti ,dogodkov, ne morem ubežati sam pred sabo,ujet sem v preteklosti in prihodnosti. Nikoli nisem razumel tistih, ki so bili in so še v mojem podobnem stanju, žal, jih zdaj razumem.

Dobil sem ogromno pošte na svoj mail, na katera odgovarjam s svojega stališča, dajem jim spodbudo za vnaprej, a sem včasih tudi sam na robu. Vsakodnevno se mi zastavljajo vsakršna vprašanja o smrti svoje žene, premlevam in se sprašujem in razumem in ne razumem.Včasih si v šali rečem, da sem kot marsovec.
Razmišljam o smislu življenja,vsi mi govorijo zdrži, saj si še mlad, našel boš drugo, se oženil…..Lahko je govoriti, živeti s tem, ………je težje.

Ko sem svojo ženo našel mrtvo, obešeno, me je tisti trenutek kot misel prešinilo, da se ubijem še sam, ko sem se obrnil proti vratom in zagledal sinova, sem se premislil, izguba je bila že tako grozljiva.

Pride jutro in se bojim, da bi pokašljal, ni se mi zgodilo prvič da sem bruhal, izdali so me živci, najprej nisem vedel zakaj gre, čez čas, mi je postalo jasno. Ves dan potiskam vse skupaj nekam v stran, ker hočem biti močan, toda globoko v meni je kronična ……………..duhovna rana, ki se ne celi.

Naredil sem celo internetne strani: http://www.myfrehhost.com/samomori

Rad bi našel ljudi,ki smo si podobni v tem stanju,da si o tem medsebojno izmenjamo izkušnje,ne vem,mogoče nam bo lažje.
Vse ki si želijo pogovora,naj mi prosim kaj napišejo,zato tudi iščem primerno dužbo.

l.p.Andrej

Hvala za odgovor ,

ker sem se zmotil pri pisanju naslova moje internetne strani, se opravičujem in ga

popravljam :http//www.myfreehost.com/samomori

Andrej

Ne znam te potolažiti. Vendar, naj bo bog (kakršen koli) s teboj, držim ti pesti, da se izmažeš ti in tvoja sinova.
Vem, da se ne morem primerjati s tabo. Vendar, ti si ljubil, bil ljubljen. Veš kako to je. Jaz sem bila poročena, sem ločena, živim z drugim partnerjem, imam sina,………..pa take prave ljubezni še ne poznam. Sama ne vem, kaj iščem. Vem samo, da mora biti še nekaj več…….

Le pogumno.

M2

Andrej – težko je tistim, ki odhajajo, še težje tistim, ki ostajajo…

Ne zapiraj se vase Andrej, poišči ljudi okrog sebe, ki so ti pripravljeni ponuditi svojo roko v pomoč- na desetine jih je okrog tebe, le sprejeti je treba to roko. Ne išči ljudi, s katerimi boste skupaj pestovali bolečino. Poišči svoj notranji mir – pot bo dolga in naporna. Pojdi v naravo, pojdi v gozd, zatuli in zajokaj naglas, boš videl, da ti bo odleglo. Ne nazadnje , ozri se v svoja sinova, ne dovoli, da poleg svoje bolečine v srcu nosijo še tvojo. Bodi jim v oporo, pa bosta tudi onadva tebi.