Pozdravljeni vsi, ki berete te strani in, ki imate kaj povedati…
Odločila se se, da vam pišem, predvsem, ker iščem pomoč za to, da občutke, ki jih doživljam ob določenih situacijah, preobrazim… in ne vem več kako.

Stara sem 31 let. Vrsto let spremljam kaj se dogaja v meni in kdaj v sebi “umrem”. Ugotovila sem, da se sesujem, ko opazim, da me kdo zavrača. Težko vzdržim zavrnitev, to, da nisem ljubljena in sprejeta. Doživljam tudi občutke nevrednosti. To se seveda ne javlja vsak dan, temveč predvsem v stresnih situacijah, ter, ko se mi nabere preveč zadev.

Kaj menite….ali celo..iz vaših izkušenj… govorim o tistih, ki te občutke imajo, ne tisti, ki sploh ne vedo o čem govorim…
torej, kako ste si sami pomagali.
Dr. Vanja, kako se da pozdraviti te občutke.
Ozaveščanje verjetno ni dovolj. Tolažba samega sebe, tudi ne. Hvala za odgovore že v naprej……vaša Lulu.

Spoštovana Lulu,
vaš občutek lastne vrednosti je vse preveč odvisen od mnenja drugih in premalo od vaših dejanskih sposobnosti in kvalitet.Obstajajo tehnike za krepitev samospoštovanja, najenostavnejša je z uporabo pozitivnega mišljenja, vse pa temeljijo na sugestivnih principih.Sami ugotavljate, da so težave največje,ko se nabere preveč zadev, zato bo to ovira,ki jo boste morali mmajprej premagati.Poskušajte vnesti v svoje življenje malo več sistematičnosti, intuitivnost pa omejite na izrabo prostega časa.Glede zavrnitev si vzemite za zgled znan generalski izrek, da izgubljena bitka še ne pomeni izgubljene vojne….

Pozdravljena Lulu,

k ze navedenemu izreku, ki ga je napisal dr. Rejec, bi
ti morda lahko dodal se enega: ” ni sramotno pasti,
sramotno pa je ne ponovno vstati. ” Torej nekako takole –
razocaranja in “padci” so del zivljenja.
Ob njih spoznavamo sebe in ce uspemo tako pridobljene
izkusnje obrniti sebi v prid, smo tudi ob grenkih izkusnjah
sami nekoliko zrasli. Tako pac je. Ob pridobljenih izkusnjah
je vredno poskusati znova, torej “ponovno vstati”.
Ce nas nekdo zavrne, seveda to ne pomeni nujno, da
smo zato grdi, slabi (slabsi) ali kaj podobnega. Ko se tega v
polni meri zaves, zavrnitve bolijo precej, precej manj.
In zato je bistveno najprej spostovati sam sebe.

pozdravljeni

Clovek ima dva najvecja strahova, strah da bo ostal sam in strah pred zavrnitvijo. Kateri strah pa je mocnejsi pa je v veliki meri odvisno od izkusenj, predvsem v zgodnjem otrostvu. Ne vem kaksni so bili vasi starsi, vendar so vam morali dajati vtis, da nimajo casa za vas, da nic ne naredite prav ali kaj podobnega. Tega se nejbrz ne spominjate, ker to se je zgodilo do petega leta. Mislim da se morate vprasati, kaksne vzpodbude ste dobili v otrostvu. Tudi, sam imam kar mocan strah pred zavrnitvijo, vendar ne tako velik, da bi mi kaj prevec negativno vplivalo na zivljenje.
Konkretno ti pa ne vem svetovati, kako se tega znebiti, ker mislim da moras najti en svoj nacin.Ker ma to veliko opraviti tudi s samopodobo, delaj na tem, Sam sem se konkretno zacel ukvarjati z brilnimi vescinami in mislim da mi je t kar pomagalo.

Lp

Pozdravljena!

Prav dobro vem o čem govoriš. Ne vem kaj je vzrok temu povem pa ti lahko kako sem se jaz spopadla s tem. Začela sem hoditi na fitnes. Grozno me je bilo strah imela sem tremo ampak tudi trmo. In ta mi je pomagala da še vedno hodim. Fizični napor mi je popravil postavo in samozavest. Ni me več strah zavračanja saj ga več ni. Kot da bi ga prej s svojim nastopom sama vzpodbudila. Ker se sedaj počutim bolj samozavestno tako tudi nastopam in verjemi občutki so krasni.

Pa da ne boš mislila kako dolgo traja da prideš do sem. Z voljo zelo kmalu.

Želim ti uspeha!