Pozdravljeni! Naj kar začnem – v otroštvu (8 letih) sem imela slabo izkušnjo z nekim fantom (13 let), ki je bil do mene nasilen in me je nadlegoval (ne spolno, ampak besedno in včasih fizično). Tako se je velikokrat zgodilo, da je na poti v šolo ali na poti domov zbral še gručo drugih otrok, ki so me zmerjali in mi niso dali miru. Vedno sem se zato skrivala in čakala, da sem lahko v miru šla domov. Kasneje so tega fanta poslali v posebno šolo, ker je bil preveč problematičen, tako da sem imela mir. Vendar pa mi je od takrat ostal strah pred skupinami ljudi, še posebej mladih, ker se vedno bojim, da mi bo kdo kaj naredil. Stara sem 27 let in po domače strahopetna. Zavedam se vzroka, a ne najdem rešitve za svojo težavo. Saj vendar ni normalno, da se pri teh letih bojim otrok ali mlajših od mene. Že sama misel na tega človeka mi vzbudi tesnobo in strah v kosti. Kaj naj naredim?

Spoštovana Maša,
neprijetni dogodek v otroštvu je najverjetneje le kaplja čez rob polne posode; tesnobnosti in bojazni imajo namreč bistveni razlog ali razloge prikrite in gre za premeščanje realnega strahu z drugega področja.Strah pred otroki analitiki razlagajo tudi kot strah pred materinstvom in odgovornostjo, ki ga spremlja, strah pred pretrganjem emocionakne popkovine do lastnih staršev in še in še.Praktično gledano je možno takšen strah, v nekem smiaslu že fobijo, zadovoljivo obvladati tako s psihoterapevtskimi metodami kot z zdravili.Oboje boste našli pri psihiatru.