Pozdravljeni, pišem vam, ker sem bila štiri leta pod hudimi psihičnimi obremenitvami in stresom zaradi bolezni (rak) meni zelo bljižnih ljudi, kateri so tudi bolezni podlegli. Poleg tega sem opravljala trgovsko dejavnost , delo z ljudmi na terenu, kjer je tudi prisoten velik psihični pritisk. Ko je bilo vse to za menoj sem šest mesecel kasneje dobila lahko rečem da kar hud napad panike, ob katerem je sledil privid in pa nenadna izguba energije in hud šok. Lahko rečem, da sem se ustrašila sama sebe. Kaj se je tedaj dogajalo z menoj ne vem, imam pa občutek, da so bili hudi pritiski na poslu. Kajti vedeli so, da sem ostala brez drugih omejitev in nenadoma se je od mene pričakovalo nemogoče. No lahko rečem, da mi je od takrat že veliko bolje, vendar nad levo senco še vedno čutim pritisk, prizadeta so bila tudi čustva, tako da mi je neka gospa celo rekla da sem doživela čustveni zlom, vem pa ne. Drugi znak pa je ta, da pozabim na čas, da me sploh ne skrbi kaj bo jutri ali pa čez leto. Da si ne delam nobenega plana in tudi lahko rečem da iščem in brskam po sebi, da bi ugotovila kaj me veseli pa enostavno tega ne najdem. Tako izgleda, kot da mi je vseeno. Zelo bom vesela vašega strokovnega odgovora in nasveta.

Pozdravljena Alenka!

Res je, dozivela si res veliko hudega. Posledice, ki jih danes cutis v svoji notranjosti so brzkone zaradi le-tega. Tvoje sedanje pocutje se mi ne zdi cudno. Je le reakcija tvoje psihe na pretekla dogajanja. Z ravnodusnotjo in brezcutnostjo si si postavila “zid” pred okoljem, ki bi te naj varoval pred vsem hudim. Isklopila si vsa custva, da te nic vec ne bi moglo prizadeti. Toda zivljenje je polno presenecenj slabih in dobrih ter polno novih priloznosti. Tej apatiji, ki te je zajela bos morala kljubovati, hoces ali ne. Vsi imamo na nasi poti custvene prepreke, ki se jim moramo zoperstaviti, kajti la tako se lahko spremenimo. In spremembe so tiste, ki vodijo v drugacnost. Pa naj se jih se tako zelo bojimo. Zato le pogumno. Obcutki, ki jih imas sedaj v sebi bodo zbledeli in dali prostor novim, prijetnejsim. Veselje pa bo spet prislo samo po sebi. Le pogumno naprej.
TatjanaALENKA je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni, pišem vam, ker sem bila štiri leta pod hudimi
> psihičnimi obremenitvami in stresom zaradi bolezni (rak) meni
> zelo bljižnih ljudi, kateri so tudi bolezni podlegli. Poleg
> tega sem opravljala trgovsko dejavnost , delo z ljudmi na
> terenu, kjer je tudi prisoten velik psihični pritisk. Ko je
> bilo vse to za menoj sem šest mesecel kasneje dobila lahko
> rečem da kar hud napad panike, ob katerem je sledil privid in
> pa nenadna izguba energije in hud šok. Lahko rečem, da sem se
> ustrašila sama sebe. Kaj se je tedaj dogajalo z menoj ne vem,
> imam pa občutek, da so bili hudi pritiski na poslu. Kajti
> vedeli so, da sem ostala brez drugih omejitev in nenadoma se
> je od mene pričakovalo nemogoče. No lahko rečem, da mi je od
> takrat že veliko bolje, vendar nad levo senco še vedno čutim
> pritisk, prizadeta so bila tudi čustva, tako da mi je neka
> gospa celo rekla da sem doživela čustveni zlom, vem pa ne.
> Drugi znak pa je ta, da pozabim na čas, da me sploh ne skrbi
> kaj bo jutri ali pa čez leto. Da si ne delam nobenega plana
> in tudi lahko rečem da iščem in brskam po sebi, da bi
> ugotovila kaj me veseli pa enostavno tega ne najdem. Tako
> izgleda, kot da mi je vseeno. Zelo bom vesela vašega
> strokovnega odgovora in nasveta.

Napad panike prestane vsaj enkrat v življenju po statistiki vsak stoti človek.Če ostane le pri enem, ki je lahko posledica nenadnega sovplivanja več stresnih dejavnikov,bo zapustil le neprijeten spomin, nekaj drugega pa je, če se napadi panike ponavljajo ali celo stopnjujejo in če so pri tem povezani še z depresivnimi tegobami.V tem primeru prestravlja panično stanje urgentno indikacijo za psihiatrično zdravljenje, ki je toliko bolj uspešno,kolikor intenzivnejša je jakost stanja, učinek zdravljenja pa je po pravilu takojšen.( žal so možni recidivi….)
Premagati morate le strah pred psihiatrom, vse drugo bo šlo zlahka.
Lep pozdrav!