Pozdravljeni!

Imam problem,ki me muči že od osmega razreda.Sedaj sem stara 18 let in hodim v 4.letnik. Sama ga že rešujem nevemkako dolgo in mi ga še ni uspelo rešiti. Začelo se je v osmem razredu os šole, ko sem dobila menstruacijo in sem se seveda zredila. Saj veste potem pa valeta in pretirano sekiranje zaradi obleke itd.Moja teža je nihala in še vedno niha. Kot da bi bile v meni dve osebnosti.Ena si želi biti suha in postavna drugi je pa vseeno in me sili v to da naj mi jev vseeno kakšna sem in se tudi ne sekiram. Čez čas se spet pojavi skrb za postavo in pretirano hujšanje. To pomeni da grem iz skrajnosti v skrajnost.Tukaj je še potem tv in prikazovanje lepih postav ter ostali ljudje,ki me obkrožajo. Vse ženske hočejo biti lepe, imeti dobro postavo. In tisto sekiranje zaradi svoje postave te postavi v dvom. Alim ostati takšen kot si ali pa biti podoben drugim in srečno živeti. Preprosto ne razumem vsega tega sranje(op.). Nekateri pravijo bodi tak kot si,drugi pa rečejo da je dobro da imaš postavo, da si viden. Kako se potem odločiti?

MAJA

Ste v letih, ko se dekliška postava neodložljivo spreminja v žensko in tega ne kaže zavirati. Nekaj povsem drugega je vprašanje ali ste že pripravljeni sprejeti vse neprijetnosti, ki jih s seboj prinaša odraslost in ali vam ni bližje odrekanje nekaterih svoboščin na račun prepuščanja skrbi za obveznosti drugim. Včasih govorimo o nesposobnosti objektivnega ocenjevanja svoje zunanjščine, zato to čim prej prepustite kakšnemu simpatičnemu (morda malo starejšemu) vrstniku. Telesna teža se regulira z vnosom energije v obliki hrane in njeno porabo z gibanjem ali izgubljanjem toplote. Ocenjevanje skladnosti svoje postave torej prepustite drugim, sami pa se posvetite športni dejavnosti, ki vas bo hkrati tudi psihično okrepila. Morda ne bo odveč obisk pri psihiatru za mlade.

Maja,

V tvojih letih sem bila tudi sama do onemoglosti obsedena s postavo… in kar nekaj let je trajalo, da sem se izvila iz najhujših motenj. Zdaj sem 11 let starejša od tebe, ne sekiram se koliko in kaj pojem, zato pa imam triljon stvari, ki me veselijo in norijo skozi življenje. Za to pa človek rabi energijo – hrano. Ni pa tolk važno koliko poješ kot to, da jo tudi pokuriš. Če si pretirano lačna ali napokana, v življenju in njegovih iskricah pač ne moreš uživat. To pa je ravno to, po čemer te ljudje sodijo – kaj izžarevaš. Simpatični in dinamični punci ni še ama nikoli nihče očital nepopolne postave – ravno obratno: vsak prej prešimfa neuporabno lepotico.

Meni je strašno všeč geslo, ki je v Loesje knjigi: Bodi kar si, ostalih je že preveč. Ker le, če si to, kar si – edinstvena, včasih mini zakomplikacirana v svojih forah, razposajena, s svojim stilom oblačenja ipd., boš všeč sebi – in tako tudi drugim.

Veliko pozitivne energije ti želim!
Vixi

Pozdravljena Maja! Sva že dve, le da sem jaz stara 21 let in se soočam s tem , kot praviš sama, sranjem od prvega letnika srednje šole. Saj ne vem kaj ti naj rečem, da bi ti pomagala, ker jaz sama rabim neko pomoč ali pa korenite spremembe v moji glavi, samo to je žal tako prekleto težko, da se zdi že nemogoče. Tudi jaz rada jem, rada bi se enkrat samkrat vsedla za mizo s fantom ali s starši ali kolegi in brez vsakega občutka krivde pojedla nekaj pač. Pa misliš da mi uspe? Ne, saj jem tu in tam, samo ne mine dan, da se ne bi obremenjevala s tem in če me prisilijo ali pa da moram slučajno kje jesti iz vljudnosti ipd. postanem slabe volje. Včasih se mi zdi, da bom od kozarca vode dobila trebuh in podobne oslarije. Vem, da je vse skupaj bolano in bedasto in škodi samo meni, pa ne morem pomagati. Drugi pravijo, da sem poopolna ženska, da nisem presuha, da imam vse na pravem mestu in da je vsega ravno prav, mene pa to moti. Nočem da me je ravno prav, rada bi bila suha, čeprav vem, da recimo moškim to niti ni tako všeč…. Začaran krog? Mogoče. Srečna sem če nisem sita. No ja, kakorkoli, če želiš mi lahko pustiš mail pa se še kaj slišimo.

Pozdravljena!

Najprej naj se ti zahvalim za odgovor. Obenem pa moram povedati,da žal nimam e-mail ker sem na internetu drugje(pri svoji mami).

maja

Pozdrav Vixi!
Najlepša hvala za izrečene misli.Malo sem bila presenečena da sem dobila kar 3 odgovore med njimi tudi tvojega. Res da si starejša pa vendar me to sploh ne moti. Včasih je pametno in dobro da se pogovoris z nekom ki ni tvoje starosti. Saj ves izkusnje prinesejo svoje.

Maja

Sem mama 21 letne hčerke ,ki se že več let ubada z prehrano. Pred kratkim sem jo pripravila do tega , da je obiskala zdravnic, vendar druge pomoči odklanja, čeprav je s tem problemom seznanjena. Bojim se za njeno zdravje ker praktično nič ne je. Sicer pa dela kar je vsaj mislim pozitivno. Kako ko prepričati, da si poišče pomoč
POzdrav

Dpolnitev vprašanja:
Med tem časom je ostala brez dela. Sedaj poseda doma v upanju, da bo zmogla toliko moči in naredila izpite ki ji še manjkajo do zaključka šole.
Obupujem tudi jaz, ker ne vem kako ji pomagati čeprav se mi zdi, da je včasih tudi malo trmasta.

Prosim za odgovor

pozdrav

Spoštovana Vera!
Hčerka potrebuje zdravila in strokovno vodenje pri psihiatru, če pa slednje odklanja, obstaja pri Študentski organizaciji laična skupina Muza, ki se ukvarja z motnjami hranjenja.
Lep pozdrav!