Imam devet let staro hčerko iz prvega zakona. Ločila sem se, ko je imela štiri leta in sem se potem znova poročila. V drugem zakonu se je rodil sin, ki je sedaj star štiri leta.Problem pa je nastal v odnosu med hčero in možem. Neprenehoma sta si v laseh. On jo nenehno opominja kaj dela narobe,kaj je pozabila in kaj mora delati, ona pa se vztrajno upira, češ da ni njen oči in naj jo pusti pri miru.( S svojim očetom se odlično razume in ga ima zelo rada, kot tudi on njo.)
Ko je bila manjša nisem imela občutka, da se ne marata. Sedaj pa iz dneva v dan tuhtam, da tu nekaj ni v redu.Poskušala sem se že ničkolikokrat pogovoriti z možem, glede njunega odnosa(prepirov), vendar pravi da se nima kaj pogovarjati, da sem tudi sama kriva za to, ker jo vseskozi zagovarjam.Res je, da ne dovolim, da se do nje surovo obnaša, vendar nimam nič proti, da se otroku pove, če kaj narobe dela, oz. da pospravi sobo ,vendar sem zelo proti temu ,da se to pove na grob, surovi način, z grdimi pogledi in še z zmerjanjem.(Mož ima tudi hčero iz prvega zakona , vendar mu bivša žena ne dovoli, da jo kdaj vzame, da jo kam pelje, če ni ona prisotna.Preživnino normalno plačuje,vsak mesec. Stara je deset let.)Z sinom ,ki ga imava se odlično razume.
Posila bi za kakšen nasvet oz. pomoč kaj narediti. Naveličala sem se nenehnega prepiranja, poslušanja očitkov, rada bi rešila probleme, želela bi , da smo srečna družina. Tako, kot je sedaj , pa je zelo težko.
HVALA LEPA

Spoštovani!

Iz vašega pisma je jasno razvidno, da so vaši bazični odnosi z možem razrahljani (izjava, da se z vami nima kaj pogovarjati), zato bo najprej treba doseči prav to. Kvaliteto vzgoje pomeni predvsem enoten nastop obeh staršev, z zahtevami ali koncesijami, ki so določene in se nenehno ne spreminjajo, saj se otrok v kaotičnem vzdušju tudi ne more orientirati. Tu ne gre toliko za to, kateri od pogledov na vzgojo bo prevladal strog ali popustljiv), pomembno je, da je enoten in stalen. Ne glede na to, da situacija še ne predstavlja psihiatrične problematike, bi bil koristen obisk pri t.i. družinskem psihiatru, seveda če bo vaš soprog v to pristal. Pogosto namreč vidimo, da se iz osebne bojazni nekdo postavi na kategorično stališče “Saj nisem bolan, čemu bi hodil tja!”. Družinski psihiater bo nudil tisto potrebno nevtralno vzdušje, ki je nujno potrebno za strpen dialog, ki ga boste seveda nadaljevali in končali doma. Pri vsej vaši zadevi bi bilo nesmiselno in celo škodljivo iskati krivca za nazaj, bolj pomembno bo iskanje skupnih interesov za prihodnost.

Lep pozdrav!