Pozdraveljni!

Stara sem 23 let. Zgodilo se je pred letom in pol v enem izmed lokalov v katerega sem ponavadi zahajala na jutranjo kavico pred službo – na vsem lepem se zgrudi en moški. Odpeljali so ga na zrak – postalo mu je boljše. Čez par minutk pa se je zgodilo meni – postalo mi je slabo, noge sem dobila mehke, roke so se mi tresle…tako da če ob meni ne bi stala mama bi verjetno tudi jaz padla. Odpeljali so naju v zdravstveni dom. Meni so izmerili krvni tlak in takrat ugotovili, da je zelo nizek, 70/50. Dali mi seveda niso nič. Poslali so me domov. Od takrat več nisem upala stopiti v noben lokal, niti v trgovino, skratka nikamor. Vsepovsod se mi je dozdevalo, oz. sem si zastavljala vprašanje KAJ ČE PADEM V NEZAVEST pred vsemi. Zakaj seveda nevem . Potem se je zgodilo v službi. Začela me je polivati vročina, srce mi je bilo kot zmešano – mislila sem da me bo kap. Pri zdravniku sem dala skozi potrebne preizskave. Vse kar je bilo, sem bila slabokrvna. Napotili so me k psihiatru. Ta mi je predpisal Lexaurin, vendar pa se jaz strahu in pa vseh ostalih groznih občutkov nisem morala znebiti. Ponoči sem se zbujala zaradi razbijanja srca. Ker več nisem vedela kako in kam semse odločila za VEDEŽEVALKO. Ta pa mi je povedala, da bom imela smrtno nesrečo z avtomobilom predvsem zaradi tega ker sem tako živčna, in da ji naj prinesem 3.000 DEM da do tega ne bo prišlo. Od tistega časa pa se niti z avtomobilom ne upram voziti več pa čeprav sem od njega odvisna. Bog ne daj da se moram peljati čez kak gozd ponoči ali kaj podobnega ali pa po manj prometni cesti. Srce mi cel čas dokler ne pridem do cilja razbija kot noro poliva me vročina, hkrati pa se mi dozdeva da imam vrat trd kot beton. Povem naj še to, da oče in mati od vsega začetka ko sem se začela zavedati ne razumeta. Večkrat sem jo branila pred očetovimi udarci – kak je tudi priletel po meni. Večkrat sma z mamo ko je do tega prišlo morale pobegniti, drugače bi naju po njegovih besedah obe ubil (vrgel čez okno 4. nadstropja, ali zabodel z nožem)…Tudi jaz čeprav sem jih takrat imela le 5 ali 6 pa več sem bila večkrat nič vredna pocesnica – vendar še takrat nisem vedela kaj to pomeni.Sedaj imam fanta tri leta, ki je zelo podoben mojemu očetu. Me pretepa in grozi, da me bo ubil če ga bom pustila. Star je 31 in ima dva otroka z različnima ženskama. To sem izvedela po letu in pol najine zveze. Problem je, da ga ne upam pustiti – pa ne zaradi groženj ampak se mi dozdeva da samo z njim upam kam med ljudi. Pa ne vem ZAKAJ? Za druge moške sploh ni problema -lahko jih imam kolikor hočeme ampak vsak ki se začne zame zanimati si mislim, da je bolje zanj če se na zapleta z žensko, ki ima same PROBLEME. Tega me je začelo biti sram, sedaj tudi mislim, da tudi več kakšnega poštenega fanta ne bom dobila, ker se verjetno noben ne bo hotel vpletati v mojo zmešnjavo. Sem tudi redno zaposlena v državni ustanovi, vendar pa si stanovanja v najem ne bi morala privoščiti, ker imam že najeto posojilo za avto, da se lahko vozim v službo. Mi je kar malo odleglo, da sem vsaj kanček zmešnjave dala iz sebe.

Zdravila sem se 5 mesecev s coaxil-om in Lexaurin-om. Vse kar še mi je ostalo je to,da z avtomobilom niakmor ne upam sama. Če imam sopotnika je drugače. Kako se naj tega straha znebim?

Pozdravljena,

Nič ni narobe s teboj. Nisi imela otroštva, v katerem bi zvedla, kako je življenje lepo in kaj je to pravi prijateljski odnos. Prepričana sem, da si slabokrvna, ker ne skrbiš zadosti za svoje zdravlje in vnos vitaminov. Verjetno tudi kadiš.
Ljuba prijateljica, svetujem ti, da se pogledaš v ogledalo in zagledala boš prelepo dekle, ki je vredno tega življenja. Imej svoje telo rada in vsakič, ko greš v trgovino si kupi najboljše sadje, ki je na tržnici. Privošči si dobrote, kot so orehi, mandeljni, arašidi in suho sadje. Spij jogurta v neomejenih količinah in tudi kaj sladkega, kar imaš najrajši. Vse to je v trgovini postavljeno samo zato, da lahko uživaš v tem.

Vsaj enkrat v življenju pojdi v gozd, zamiži in vdihni globoko. Dvigni roke v zrak in zakriči, da si gospodar svojega življenja…

Življenje je ustvarjeno samo zato, da ga ti lepo živiš in nič se ne boj. Tvoj oče ti nič ne more zdaj in nikoli več. Ko bo tvoje telo dobilo dovolj hrane, slabosti ne bo več.
Nobenih tablet ne porebuješ, samo trdno voljo, da želiš končno zaživeti svoje svobodno življenje.

Mislila bom na tebe vsak dan in prepričana sem, da boš prav kmalu nasmejano in srečno bitje. Veš, otrok moj ljubi, da so nekateri ljudje tako revni sami, da služijo na tuji nesreči in jih prepričujejo, da jih bodo rešili za 3000 DEM. Dobro si naredila, da si to šlogarico imela za noro. Jaz v tebe trdno verujem in vem, da boš zdaj začela sebe ljubiti kot življenja vredno bitje, da boš stisnila pest in odgnala vse grde ljudi iz svoje bližine. V E M D A B O Š U S P E L A!!!

Spoštovana “Obupana”,
Vaša ocena same sebe je tako rekoč enica; nič ne morete, nikogar niste vredni,zdravje vas zapušča, na nič pri sebi niste ponosni, ne upate si karkoli želeti za prihodnost, skratka, poleg tega, da imate samospoštovanje ” na psu”, ste tesnobni, depresivni in panično preplašeni,somatska medicina in vedeževalka sta vas razočarali, psihiater, ta vam je verjetno predpisal Coaxil in lexaurin, pa nič manj.Brez obiska pri psihiatru-psihoterapevtu ne bo šlo.V dogovoru z njim boste morali sestaviti načrt krepitve samospoštovanja, izrabe prostega časa,tehnike premagovanja strahu ( preplavljanje ,časovno zamikanje,vizualizacija), vendar vam bo tudi on predlagal zdravila. Žal je odzivnost na psihiatrična zdravila različna, zato predvidevam, da bo poleg intenzivnega psihoterapevtskega prizadevanja, kjer imata klient in strokovnjak enako pomembni vlogi, potrebno zamenjati več zdravil,preden bo dosežen končni pričakovanini učinek.Za začetek si v mislih ponavljajte stavek “želim si in nameravam živeti bolje”.

Ga. Roberta, zahvaljujem se vam za vspodbudne besede in pa seveda za vaš dragocen čas, ki ste si ga utrgali in uspeli preštudirati mojo zmešnjavo. VESTE, DA IMATE PRAV! Dražala se bom vaših napotkov in vam, če seveda lahko sporočila, kako napredujem!

Lep dan vam želim in obilo uspehov v življenju!

HVALA