Lep pozdrav,

oglašam se s problemom, ki ga ima najbrž tudi kakšen drug starš. Ker mi je problem še posebej omenila vgojiteljica v vrtcu, sem se odločila, da vas povprašam za nasvet. Za kaj gre:

Imam 21 letnega sina in petletno hčerko. Ker je med njima takšna razlika v letih,
hčerka nima konkurence in je tako kot bi bila edinka. Vedno vztraja, da bi dobila svoje oziroma da bi obveljala njena. To je dokaj normalen pojav. Vendar ona vedno takoj reagira z jokom in misli, da bo to pomagalo. Vzgojiteljica v vrtcu je že opazila, da jo otroci zaradi tega odrinjajo in se potem ne igrajo z njo, saj jim jokave punce niso všeč. Rada bi ji na nek način pomagala, da se ji ne bi zgodilo, da bi postala izolirana od ostalih otrok.
Doma sva se veliko pogovarjali na temo, pa ne vidim nobenega napredka.
Drugače je zelo družabna, vesela in zgovorna deklica.

Hvala že vnaprej in lep pozdrav, Tanja

Spoštovani,
Predšolski otroci sicer ne sodijo v mojo ožjo specialnost, vendar menim, da ste pri hčerki povsem ustrezno prepoznali mehanizem izsiljevanja pozornosti. Ta ji doma, kot vse kaže, odlično uspeva, v vrtcu pa je z njim dosegla le pozornost vzgojiteljice , to pa je povzročilo zavist in zato odrinjanje drugih otrok. Hčerka bo uporabljala ta mehanizem, vse dokler se ji bo obnesel ,in ker je bister otrok,bo tudi sama našla način navezovanja stikov, ki bo všeč tudi ostalim sovstnikom v vrtcu. Naj vas trenutna situacija ne bega, čez čas jo bodo prav lepo sprejeli. vi pa se medtem potrudite da hčerka ne bo dobila “posebnega statusa”.
Lep pozdrav!

Mag.Vanja F.Rejec, dr.med.
psihiater

Tudi jaz menim, da je to za petletno deklico povsem normalno: možganski sistem je že toliko razvit, da že dolgo zna ugotoviti, kako priti do tistega, kar si želi.
Za petletnike je značilno, da za to, da pridejo do svojega cilja, običajno potrebujejo pomoč odraslega. Tako so prepričani. Če to lahko dobijo, to skušajo izsiliti tudi z jokom. Šestletnikom se že prebudi občutek, da večino stvari zmorejo sami (če jih poznajo).
Trma pri petletniku je normalna. Prebujajoča zavest ga sili, da vztraja pri svojem, saj bi v nasprotnem primeru doživel sebe kot predmet in ne kot zavestno bitje, ki lahko soustvarja okolje.
Jaz bi predlagal enakopravni dialog z njo: “skupaj bova rešili ta problem, to tvojo željo.”
Menim, da ni potrebno otroku vedno postavljati vnaprešnjih okvirov.
Kot ste opazili pri igranju z igračkami, otroku neka stvar v določenem trenutku zelo veliko pomeni. Toda že čez minuto ali dve je tista želja lahko za “v staro šaro”. To se zgodi, ko npr. zagleda drugo zanimivo igračko (prvo kar izpusti iz rok), ko jo nekaj izrazito pritegne).
Toda zapiči se v svoj cilj tako, da ne vidi nič drugega.
Menim, da ni dobro udarjati po tem, temveč pustiti, da se razvija naprej.
Da vidi, da so stvari rešljive.
Jok kot izsiljevanje razlagamo odrasli. Za otroka je to pogosto edina pot do cilja – potem ko ga nismo prepričali, da je možna še alternativa, ki je enako dobra.
Npr.: zdaj ne moreš dobiti igrače, ker jo ima Janez, medtem se igraj z mano, ko bo igrača prosta, jo boš dobila.
Če se ji bo večkrat uresničila taka “daljša pot”, bo dobila zaupanje v potrpljenje in v nas, ki ji tedaj stojimo ob strani.
Ona pa doživlja tako: če ne dobim takoj, ne bom nikoli dobila.
Kako pa se odrasli počutimo, ko pomislimo ob nečem, kar nas pritegne, na tak način?
Torej: posvetite se otroku, nikar je ne primerjajte z bratom, raje s kom iz sorodstva njenih let, če že morate. Brat je za njo enako daleč kot “stric” ali očka (le brez obveznosti do nje).
Pojdite se tole igro: želiš si to in to. Dobro. Poglej. Predstavljaj si, da to že imaš. Kaj boš zdaj počela s tem. Si res zadovoljna? Dobro. Ne moreš brez tega (potrdimo njeno prepričanje, kakršno pač že je). Kaj pa meniš, če bi dobila tole? Dobro. Ne maraš. Zakaj ne. No, potem, ko si to dobila, kaj si boš potem zaželela? … S tem jo premotimo, da opazi še druge stvari. Kot v trgovini z igračami; v prvo lepo se zapiči. Potem gre po trgovini in si jih kopiči. Ko ji rečete:e no samo lahko izbereš, jih bo – prej nedoumljivo, da je ne bi imela, mirno začela zlagati nazaj na polico in hotela npr. “dve”, samo dve…
Koncetnracijo oz. pozornost na eno stvar ni dobro uničevati in zatirati, saj jo bo zelo potrebovala npr. pri pouku matematike. Pomagate ji po mojem mnenju tako, da ji pomagate iti na tej liniji naprej, do naslednje točke – in ji medtem še dovoliti pri prejšnji zahtevi vztrajati. Da vidi eno točko pred tem (kaj si – zakaj si si ti zaželela) in uvidi eno točko za tem (kaj boš potem). Več tak otrok ni zmožen uvideti. Če pa ji postavimo takoj alternativo: “pridi k meni, bova…” otrok to čuti kot izigravanje: rada bi me pretentala. Dopustite ji željo, potem pa ji počasi pomagajte dojeti, da je svet širši in da se po njem pomikamo od misli do misli – zaporedno (kadar uporabljamo zavestno mišljenje – ki je cilj vzgoje).
Lep pozdrav