Lep pozdrav

imam hčerko staro 21 let, ki je v življenju imela vse kar si je zaželela ni imela preveč, premalo pa nikakor ne.
Mislim da je nismo razvajali, ampak njena fiksna ideja je da smo mi starši dolžni in da imajo otroci pravico, da zahtevajo denar od nas. Mesečno ji dam več kot 30.000 sit na mesec
in misli, da ji dajemo premalo kolikor ji pa pripada.
Je še študentka, in nikjer ne dela.
Ko se pogovorimo o zadevi se zdi da smo se zmenili in je vsem jasno kaj smo rekli. Drugi dan pa kot da smo govorili v steno, da se njej v življenju dogajajo samo krivice in nesreče in da nima nič od življenja.

Kaj mi lahko svetujete in hvala lepa že v naprej

Matija

Spoštovani, Predstavili ste samo del problemov, ki so vir nesoglasja v družini.Ko govorite, o tem ,da je hčerka od Vas dobila vsekakor dovolj, ste mislili le na finančno področje kajne? Se pogovarjate tudi o čem drugem? Kako Vaša družina preživlja svoj skupni prosti čas? Imate stike z družinami hčerkinih kolegic? Kaj menijo oni o Vaših pogledih, kaj vi o njihovih?
Ko si boste odgovorili na ta vprašanja, boste zelo blizu odgovoru na svojega.
Med rugim: študentovo delo je študij, vse dokler ga v redu in ob roku opravlja ,njegove finančne potrebe niso fiksna ideja, ampak po zakonu določena obveznost staršev do izpolnjenega 27. leta.( V tolažbo naj povem, za niti zgornja niti spodnja meja nista določeni in se oblikujeta prosto , glede na možnosti) Razmislite, če ni hčerkina želja po večji žepnini v bistvu želja po Vaši večji pozornosti, po zanimanju za njen študij in potreba po pohvali za uspešnost, upoštevanju njene odraslosti……
Lepo pozdravljeni!

Hvala lepa za odgovor,

Imam še eno vprašanje. Ali je to bolezen, da misliš, da nimaš dovolj pozornosti? Namreč mnenja sem, da je pozornosti veliko, za vse njene aktivnosti in dela in da se zanimamo za vse kar počne. Vendar vedno pač ne moremo se z vsem tudi strinjati. Čim pa se pojavi nestrinjanje z načinom dela ali če doma kaj dela drugače kakor je v navadi v hiši, je v trenutku “nič vam ni prav” in tako naprej. Mogoče obstaja kakšna terapija na katero bi šli skupaj?

Hvala še enkrat

Matija

Spoštovani!

Najprej se opravičujem za zamudo pri odgovoru, bil sem, kot večina Slovencev, na dopustu.

Poskusite najprej s strpnim dialogom, vendar si morate za to vzeti DOVOLJ časa. Iz izkušenj v drugih družinah vem, da je včasih potrebno za rešitev enega samega vprašanja porabiti cel popoldan, pomembno je namreč, da po koncu pogovora ne ostane več napetosti in nejasnosti. Če kljub vašemu prizadevanju in vztrajnim poskusom, da bi svoje poglede poenotili ne bi uspeli, preostaja še možnost družinske terapije, kjer se tak pogovor odvija in vodi v prisotnosti družinskega terapevta (psiholog ali psihiater) v Centru za izvenbolnišnično psihiatrično dejavnos, Poliklinika na Njegoševi II nadstropje.

Veliko sreče!

Mag.Vanja Fran Rejec, dr.med.

Moje mnenje je, da da ste preveč zaverovani v: vse oz. vsaj dovolj smo ti dali. Zdaj pa od tebe pričakujemo lojalnost do nas.
Starejši vse prevečkrat pozabijo, da so težave pri mladih subjektivno mnogo težje kot si lahko predstavljajo. Menijo, da so mladi lahko srečni, ker so mladi in je za njim v večji meri za vse poskrbljeno.
Mlad človek pa čuti neznansko potrebo po tem, da se dokaže v življenju.
Omejevanje odraslega je zanj zelo deprimirajoče – četudi do neke mere neizogibno (nikoli presežen boj med generacijama).
Jaz menim, da največ lahko naredite, če jo poslušate, jo spodbudite, da vam pove še več – kolikor pač želi – a da ne bo naletela na vaše barikade (npr. ugodili smo ti, ne moremo, saj imaš, kaj pa mi…), temveč, da preprosto pokažete radovednost: aha, to se ti dogaja? Zanimivo, prav je, da nam zaupaš, ponosni smo nate, pozabili smo že, kaj vse pesti mlade, morda imaš še kak drug problem, morda si s tem želela povedat, da smo zapostavili kdaj tvojo voljo, ti nekaj premalo nudili, povej, da vsaj zdaj izvemo…
Brez obsodbe, zgolj zato, da vidite, zakaj gre. Brez strahu, da izpadete nepopolni. Če ji date več denarja, povejte, da ji ga daste z veseljem, toda sebi ali družini na ta račun zdaj ne boste mogli privoščiti tega in tega (stavim, da otrok po svoji naravi ne “molze staršev”, če so njegovi zavezniki, pa nimajo dovolj. Začne razmišljati, kako bi sam pomagal v družinski ali osebni situaciji).
Menim, da potrebuje tolažbo z vaši strani tudi za osebno življenje: gotovo boš srečala fanta, ki ti bo všeč, po mojem mnenju je dobro, da paziš pri kontracepciji, da se posvetuješ z…
Pa tudi družinska terapija ni slaba – čeprav menim, da je to lahko tudi dodatni element, ki ji da občutek: saj o vsem odločajo drugi – mene – mojo željo po programiranju vsakdanjika in življenja nasploh pa le bežno opazijo.
Spodbujajte njen svet tako, da pohvalite “kvalitetne prijatelje” in kdaj opozorite na nevarnost neresnih, ki se znajdejo v njenem okolju.
Lep pozdrav