Konfliktna oseba
Sonja!
Tovrstne zakonske težave se rešujejo s takoimenovano partnersko terapijo, kjer se s psihiatrom pogovarjata oba partnerja. Izvor “zateženosti” enega od partnerjev je potrebno iskati v družini pa tudi izven nje. Nekateri prenašajo pritiske okolice in konflikte iz delovnega okolja domov, (lažje se je znesti nad ženo in otrokom kot pa nad šefom), lahko pa je izvor tudi doma: submisivnost oz. agresivnost in dominanca enega partnerja nad drugim, želja po imeti partnerja v lasti, ljubosumnost na strokovne uspehe….
Za detaljnejšo obravnavo imam vsekakor premalo podatkov: starost, izobrazba, druge motnje, tudi telesne ipd.
S partnersko terapijo se ukvarjajo kolegi psihiatri na Centru za mentalno zdravje, Zaloška 29 in na Psihiatričnem dispanzerju na Njegoševi 2. Vsekakor svetujem obisk!
Lep pozdrav!
dr.Vanja F.Rejec
Pozdravljeni!
Najlepše se vam zahvaljujem za nasvet,seveda,podala sem vam premalo podatkov.Starost moža je 53 let,izobrazba je srednja,
ostale motnje pa so:velika neodgovornost,očitki,dajanje krivde na druge(zaradi svojih napak),obljube brez izpolnitev,on je najbolj
pameten(ne dovoljuje da se ga graja-daje napotke ali mnenja).Pa še bi se našle napake…..
Mislim,da je njegovo ravnanje z menoj in sinom(skupaj imamo podjetje), tako,da kontinuirano potrebuje konflikt,zato,da si na-
polni baterije! Kakšno bolezen imajo taki ljudje?
Ne vem,če bo mogoče,da bova šla lahko skupaj na terapijo.
Pozdrav Sonja
dr.Vanja Rejec je pisal/pisala:
>
> Sonja!
>
> Tovrstne zakonske težave se rešujejo s takoimenovano partnersko
> terapijo, kjer se s psihiatrom pogovarjata oba partnerja. Izvor
> “zateženosti” enega od partnerjev je potrebno iskati v družini
> pa tudi izven nje. Nekateri prenašajo pritiske okolice in
> konflikte iz delovnega okolja domov, (lažje se je znesti nad
> ženo in otrokom kot pa nad šefom), lahko pa je izvor tudi doma:
> submisivnost oz. agresivnost in dominanca enega partnerja nad
> drugim, želja po imeti partnerja v lasti, ljubosumnost na
> strokovne uspehe….
> Za detaljnejšo obravnavo imam vsekakor premalo podatkov:
> starost, izobrazba, druge motnje, tudi telesne ipd.
> S partnersko terapijo se ukvarjajo kolegi psihiatri na Centru
> za mentalno zdravje, Zaloška 29 in na Psihiatričnem dispanzerju
> na Njegoševi 2. Vsekakor svetujem obisk!
>
> Lep pozdrav!
> dr.Vanja F.Rejec
Draga Sonja!
Pravzaprav ste s svojo ugotovitvijo že odgovorili na svoje vprašanje, saj je povsem možno, da se napetosti in stiske, ki se porajajo ob vodenju podjetja usmerjajo v osebe, od katerih pričakujejo višjo stopnjo tolerance. Največkrat ne gre za bolezensko pogojeno nesposobnost upoštevanja domačih temveč za pretirano zvečan občutek odgovornosti, na podlagi česar si lasti tudi več pravic.
Najprej bo potrebno osvetliti skupne družinske cilje, jih razvrstiti po pomembnosti, hkrati pa bo treba določiti tudi dovolj veliko količino prostega časa za medsebojen pogovor in predvsem skupno doživljanje česa prijetnega, pogoj pa je, da si oba partnerja želita ohraniti zakonsko zvezo. V svetu in vse več tudi pri nas so takšni skupni pogovori s psihiatrom, ki predstavlja objektivnega moderatorja, ki po potrebi tudi “umirja žogico”, nekaj povsem običajnega in tudi ne veljajo kot zaznamovanje zakoncev, ki se takega pogovora udeležita.
Lep pozdrav!
Vanja F.Rejec, dr.med.
Pozdravljena še enkrat!
Najlepše se vam zahvaljujem za ponoven odgovor in za nasvet.Poizkušala,ga bom osvetliti tudi soprogu,morda tokrat s pomočjo vaših nasvetov bolj uspešno.Upam na pozitiven odziv in uspešno “zdravljenje”.
P.S.Mislim,da ste z mojim vprašanjem odgovorila marsikateremu paru v “krizi”.
Hvala,lepo pozdravljena
Sonja/Koper
Spoštovana,
niste edina s tovrstnimi težavami. Moj problem je zelo podoben vašemu. Pred leti sem začela hoditi samostojno na terapijo, ker mož ni bil zato, da bi sodeloval.
Bilo je bolje kakor nič, vendar mož ima čedalje hujše težave, v katere vpleta vso svojo družino. Zaradi njegovega “razumevanja” se vedno znaša na okolico, ozirim na najbližje – to smo mi: žena, hčerka in sin.
Večkrat se pogovarjam z otrokoma in skupaj iščemo rešitve. Tudi to je bolje kakor nič. Želim, da otroka vesta, da je to bolezen, ki lahko prizadane kogarkoli, le da ozdravljiva, če k temu pristopiš. Pri nas žal tega ni. Ostane edino pogovor in medsebojna pomoč.
Za danes toliko, drugič kaj več.
Pozdrav, Nely
Spoštovana g.Nely!
Hvala za izpoved vaših podobnih problemov v zvezi z vašim soprogom .Malo lažje mi je,ko slišim ,da nisem sama,saj pravite,oziroma
pišete enake primere nerazumevanja v družini,kot jih imam sama.Točno,temu se pravi BOLEZEN,saj soprogu tudi dopovedujem,da je tako.Pravi,da naj se sama pojdem zdravit,ker z njim,da je vse v redu.Sin mi daje podržko,kot v vašem primeru,pa kaj,ko sem sedaj
ostala sama,saj se je ravno zaradi teh problemov odselil k prijateljici-bodoči ženi(16.09.2000) .Moj primer je še toliko bolj otežen,
ker z možem in sinom tudi delamo skupaj(imamo družinsko podjetje),tako se konflikti,oziroma različna mnenja krešejo tako v službi
kot doma.Ne vidim izhoda.Imam 47 let in misel na drugo delo mi predstavlja velik problem,zavoljo letom seveda.
Prosila bi,da mi z “protiukrepi”,ki jih vi uporabljate pri vašem soprogu,pomagate.
Hvala ,lep pozdrav Sonja/KP
Spoštovana ga. Sonja
Žal mi je da vam šele danes odgovarjam.Nekaj dni sem bila na dopustu, potem pa “brzina” da ujamem vse niti, kajti tudi midva imava družinsko podjetje. Ker sva majhna je treba vložiti več dela in tako dnevi minejo.
Kaj naj vam rečem, draga Sonja?
Tistih nekaj dni na morju je bil moj mož precej drugačen. Ne čudovit, ampak res drugačen. Ko smo se vrnili domov, je postal tak, kakor je bil pred tem. Dopusta si ne moremo privoščiti več kakor smo si ga. Torej, kje je krivda, da je sedaj spet ves napet, predvsem pa nesramen do mene. Tudi jaz sem že pomislila, da ima mož morda drugo, kajti grozno se mi zdi deliti življenje z nekom, ki mu ves čas dokazuješ, da je edini krivec za vse težave. Moj mož me v vsem negira in to pred otrokoma. Kadar sta otroka nervozna, že izražata to privzgojeno lastnost do mene tudi ona dva. Kam to vodi? Sicer se pogovorimo in vedno mi prisluhneta. Strinjata se z mano. Vendar vzori vlečejo.
Včeraj me je mož iztiril v več situacijah. Ko sem “eksplodirala” so dobili vsak svoje. Vendar danes mislim drugače. Komu sem škodila? Najbolj sama sebi. Do otrok nisem bila taka, kakor si želim. Tudi jaz nisem taka, kakor si želim. Potem se zatekam k hrani.
Ali ne učijo vsi psihologi, psihiatri,… da je treba najprej spremeniti sebe. Sama sem poskusila že večkrat. Pa ni šlo. Potrebujem pomoč. Razmišljala sem o kakšni terapevtski skupini.
Upam, da se mi boste še oglasila Sonja, čeprav vam v vaši težavi ne pomagam z nasvetom, vendar mislim, da je pogovor prva stopnja do razbremenitve “duše”.
Sonja, tako vaš mož, kakor tudi moj, hodita vsak po svoji poti in se ne dasta pregovoriti. Zakaj nebi tudi medve našli pot, ki nama bo omogočala, da bova dobri materi, podjetnici in ženski. Vem da je to mogoče, le nekaj mi vmes manjka.
Nelly
Sonja je pisal/pisala:
>
> Spoštovana g.Nely!
>
> Hvala za izpoved vaših podobnih problemov v zvezi z vašim
> soprogom .Malo lažje mi je,ko slišim ,da nisem sama,saj
> pravite,oziroma
> pišete enake primere nerazumevanja v družini,kot jih imam
> sama.Točno,temu se pravi BOLEZEN,saj soprogu tudi
> dopovedujem,da je tako.Pravi,da naj se sama pojdem zdravit,ker
> z njim,da je vse v redu.Sin mi daje podržko,kot v vašem
> primeru,pa kaj,ko sem sedaj
> ostala sama,saj se je ravno zaradi teh problemov odselil k
> prijateljici-bodoči ženi(16.09.2000) .Moj primer je še toliko
> bolj otežen,
> ker z možem in sinom tudi delamo skupaj(imamo družinsko
> podjetje),tako se konflikti,oziroma različna mnenja krešejo
> tako v službi
> kot doma.Ne vidim izhoda.Imam 47 let in misel na drugo delo mi
> predstavlja velik problem,zavoljo letom seveda.
> Prosila bi,da mi z “protiukrepi”,ki jih vi uporabljate pri
> vašem soprogu,pomagate.
>
> Hvala ,lep pozdrav Sonja/KP
Draga ga.Sonja!
Nekaj dni smo bili na dopustu in ker imamo družinsko podjetje, smo se po vrnitvi predali delu, tako da vam odgovarjam šele danes.
Kaj naj vam rečem, draga Sonja?
Prebrala sem veliko knjig, a skupni nauk vsega je: spremeni sebe in ne drugih! Žal tudi meni to ne gre v praksi. Prav včeraj me je po nekaj urah zbadanja moža vrglo iz tira. Potem je bila mera polna in je šlo preko. Tudi otroka sta dobila “porcijo”. Danes vem, da otroka nisem želela vpletati v to situacijo. Izhajam iz ločene družine, zato vem, da otroka želita tako očeta, kakor mater. Če že ne skupaj, pa kakor koli, samo da bi bilo čim manj prepirov. Torej, ker moža ne morem spremeniti, mi ostane samo – da spremenim sebe. Kako ostati mirna po vsem tem? Vem, da obstaja način, le pridobiti in obdržati ga je treba. Jaz pa sem poskusila že večkrat in prav tolikokrat odnehala. Moja tolažba je potem hladilnik.
Morda bi bila uspešnejša, če bi sodelovala v kakšni skupini za samopomoč. Torej, rade bi živele za srečne družine a najine družine bodo bolj srečne, če ne bodo pod stresi. Zato se morava medve umiriti. Morda si lahko pomagava.
Moj mož mislim, da nima druge, je pa najino življenje naporno. Verjetno ne bo nikoli pristal na ločitev, ker mu tak način življenja, kjer ima “dežurnega krivca za vsakdanje tegobe” odgovarja.
Če vas prav razumem, vam je hudo, ker bi vi še naprej delala z možem, čeprav bi se vajin osebni odnos spremenil. Morda, je pa bolje za vas. Koliko pa je zakoncev, ki rečejo:”Ja, ni šlo!” Kaj meni vaš sin? Bo še naprej delal z vama? Morda še lažje! Ste razmislila, da vam včasih mož namenoma povzroča bolečine? Morda sploh ni tako srečen v novi zvezi, le prizadet mora nekoga, da je srečen. Ne dajte se!
Pozdravljena ga Nelly!
Zahvaljujem se vam za vaša dva odgovora,kjer prebiram sliko popolnoma identične zgodbe(kalvarije).S to razliko,da sama nisem
bila na dopustu,ker imam med drugim moža deloholika,in smatra da nama dopust ni potreben.(Lansko leto sem bila sama z
bratovo družino za en teden na morju.)V podjetju imava tudi zaposlene,ki so seveda koristili dopust! Sam mož pa si je v času
njihovega dopusta našel cel kup dela.(vzdrževanje tovornih vozil),kot razlog,da ni “mogel ” nikamor.Smatram,da način njegovega
razmišljanja ni zdrav,saj je normalno,da si človek dopust mora privoščiti,za nabiranje energije,ki jo bo potreboval do naslednjega
leta.Očitno,je njegovo polnjenje baterij,in sproščanje telesa v delu in nadiranju najprej mene in vseh ostalih v njegovi bližini.
Po drugi strani,se sam sebi smili,(v mojih očeh se hoče vedno videti žrtev).
Naj vam navedem primer:
Pred dnevi je zvečer šel ven.Poklical me je iz GSM-a,da se nahaja 10 km od doma in da je imel prometno nesrečo.Da mu nič
ni,da so ga možje v modrem ravnokar izpustili, da prihaja domov,kjer imam tudi sama svoj avto in da se bova nekam odpeljala
na zabavo.Ko je prišel domov,sem ugotovila ,da je bila ve ena velika LAŽ.
Se vam draga Nelly zdi to početje normalno?
Sprašujete me kaj pravi sin? Ne vem če bo še dovolil,da bo z njim ravnal kot doslej,ker se že z delom obrača stran od nas.
Kupil si je svoje tov. vozilo….
Ne vem,včasih se tudi meni utrga,pa se razjočem,a enkrat še solz ne bom imela več.
Ne upam si tolažbe iskati pri sorodnikih,ker mi je brat enkrat rekel,”da mi všeč trpet”,pa da naj trpim naprej”.
Ne vem morda ste me narobe razumela,da ima mož drugo.Tega nisem napisala,pa tudi mislim ,da je nima.
Pozdravljena,bodite. Sonja/KP
Draga gospa Sonja!
Veliko bi lahko govorili o težavi, ki bremeni vas in mene. Rada bi pridobila več podobnih žena, da bi si med seboj lahko pomagale. Preko elektronske pošte bi lahko imele svojo skupino za samopomoč. Tako bi bile lahko druga drugi v oporo, kadar bi se potrebovale. Morda bi lahko pridobile tudi pomoč kake strokovne osebe.
Lep dan vam želim, Nelly
Zdravo gospa Nelly!
Zelo zanimiva ideja v kateri vas popolnoma podpiram.No pa dajva pot pod noge do uresničitve,saj ne dvomim,da nama ne bo
uspelo.Kje začeti?
Moj email:[email protected]
Sonja
Pozdravljena g. Nelly!
Vaš e-mail se mi je izmuznil,prosim,pišite mi na [email protected] še enkrat.
Hvala pozdrav Sonja