Imamo 2 in pol letno hčerko, ki se že kar nekaj časa ponoči zbudi s histeričnim jokom. Zadnjih par mesecev se to dogaja vedno bolj pogosto in postaja že prav grozljivo. Zbudi se z jokom, ki preraste v pravo histerijo. Takrat ne pomaga nič. Ne pusti se objeti, pobožati, na vsako vprašanje (če jo kaj boli, če je kaj grdega sanjala…) odgovarja z ne, ne. Pravzaprav cel čas med jokom ponavlja samo: ne, ne, ne… Prižgemo lučko, da bi se predramila, pa je še slabše. Ponavadi tako kriči in joka, da jo na koncu sili že na bruhanje, nato se kar naenkrat umiri, takrat se brez problema stisne k meni ali možu in zaspi nazaj. Večinoma imam občutek, da se takrat sploh nič ne zaveda. Je pa grozno, ker ji takrat sploh ne moremo nič pomagati, ampak lahko samo gledamo, ker če jo hočemo objeti in stisniti k sebi, je samo še slabše, odriva nas in kriči: ne, ne… Klicala sem pediatrinjo, ki je rekla, da jo očitno tlačijo more in da naj razmislimo kaj bi se lahko v njenem življenju dogajalo stresnega, da bi vplivalo na to. Sicer hčerka hodi v vrtec, a gre izredno rada, tudi vzgojiteljice so rekle, da se tam dobro počuti, lepo sodeluje, se zabava, nima neprijateljčkov med sovrstniki. Pediatrinja sicer misli, da bi znalo biti kaj povezano z vrtcem. Doma je stanje za moje pojme tudi normalno. Imamo še sina, starega pol leta, a teh nočnih mor ne povezujem z njim, ker so se začele že prej, samo manj pogoste so bile in manj intenzivne. Kot bi intenzivnost njenih nočnih mor z leti rastle. Tudi pediatrinja meni, da ni povezano z še enim otrokom. Hčerka ima bratca rada in mislim, da se ne počuti ogroženega z njim. Nikoli pa ne veš, kajne?! Kaj neki se dogaja v tej mali glavici?? Zanima me, če ima kdo tako izkušnjo, kako reagirati v takih situacijah, ali otroci to prerastejo… vsaka izkušnja v zvezi s tem bi bila dobrodošla, ker me res, res že skrbi, kaj se dogaja z našim otročkom. Hvala in lep dan vsem.

Pozdravljena,
imam sina starega tri leta in pol. Tudi pri njemu so se pred kakim letom začele pojavljati te “nočne more”. Na isti način kot opisuješ ti. Jok, kričanje, ni se pustil potolažiti, objeti, in vse to se je dogajalo v polsnu. Meni je bilo razloženo, da nekateri otroci v sanjah močneje podoživljajo kar se jim je zgodilo čez dan. Saj sanjajo tudi lepe stvari, vendar mi tega ne opazimo. Jaz sem mojega sina ponoči opazovala in nemalokrat so se mu usta razlezla v nasmeh ali se je celo naglas zasmejal. So pa tudi grde sanje, ki jih spremlja jok. Prebrala sem, da otroka pustimo pri miru in ga ne budimo, ker je samo še slabše (ne loči sanj od budnosti). Ko moj sin kriči in joka ponoči, grem k njemu in ga opazujem, če vidim da spi in sanja ga pustim, saj se kmalu sam pomiri, namalokrat se že čez nekaj minut blaženo smehlja. Če pa je buden in joka, ga objamem in pomirim in vedno takoj zaspi nazaj.
Opažam pa, da so te “more” pojavljajo čedalje bolj poredko, zato mislim, da velja, da otroci to prerastejo oziroma ne reagirajo tako burno.

Čim več mirnih noči!

Lahko, da je vrtec!
Mene še danes stisne v želodcu, ko se peljem mimo “mojega” vrtca.

Pred časom sem brala o “napadih nočne groze” na tem forumu, mislim, da je pisala Skr bna. Lahko da je to.

Sem malo poiskala in prilagam linke. Skrb na se je nekajkrat res potrudila, pa se splača prebrati in se pomiriti.

Lp in mirno noč!

Tudi moja hčerkica je imela nekajkrat nočne more…… samo da se mi je vedno pustila objeti in pocrkljati ……. To je najbolj pomagalo….. v mojem objemu je brez težav zaspala naprej

Živjo.

Gre za nočne groze, kjer se otroka ne budi. Lahko ste samo zraven in čakate, da mine. Izgleda res, res grozno ampak se otrok tega sploh ne zaveda zjutraj. Minilo bo tako hitro kot je prišlo – smo dali čez tudi mi.

Pred casom sem prebiral, da novorojenčkovo kričanje in jok v snu običajno povezano z prejsnjimi zivljenji in z dogotki iz prejšnjih zivljenj.

Nekateri otroci do nekako 4-5 leta so se namreč sposobni spominjat dogotkov iz preteklih življenj, kar pogosto imajo ljudje v sedanjem zivljenju za otrokovodujno domišlijo…