Drage moje,

čisto sem že skoraj obupala, moj sine je bil ravno star 3 leta, pa nikakor noče jesti sam, oziroma smo kot na bojnem polju, da spravi vase sam kako žličko. Vem, sem kriva sama, nikoli ni bil priden jedec, sato smo naredili vse, le da je jedel, letali za njim, jedel je v dnevni pred tv…. takorekoč smo ga vedno zamotili, da smo mu le potisnili kako žličko v usta. v varstvu je bil pri babici, ne v vrtcu. Pred pol leta sem se odločila, da je zdaj pa res že dovolj in od takrat ga dobesedno uvajam, da bi jedel sam. Obljubljeno ima igračko ki si jo zelo želi, ko bo dovolj dolgo jedel sam. Pa še nismo prišli do nje. Vsako jutro se kregava in kregava, sedim zraven njega in ga prosim naj že zajame in da v usta …. Resnično me je prav groza, ko vem, da se bliža obrok, ker je to čas groženj in moledovanja in izgubljananja živcev ….

Kaj še lahko naredimo, poznate te težave, pomagajte prosim.

Lp, Arabela.

Naš še nima treh let, ima dve leti in 4 mes. Odkar je zlezel na solidnih 12,5 kg pri 90 cm, ga puščam, da je sam. Pri zajtrku pomagam toliko, da mu kruh razrežem na četrtine, da je lažje za obvladovat, kosilo je nekako pol-pol, pol sam, pol jaz. Ker če je sam, je samo meso :(.

Naš je bil izredno slab jedec in verjetno bi naredila isto napako kot ti, če me ne bi pred njo posvarila pediatrinja in še danes sem ji neskončno hvaležna. Ko je sin teden z atednom hujšal, me je zasipala z nasveti za kalorično kuhinjo in vsakič zabičala: “Samo ne popustite in NIKOLI ne letajte za otrokom z žlico! Ko bo jedel, bo jedel povsod.” Pa sem si včasih mislila, da bi tudi na glavo s stropa visela, če bi otrok zato jedel, ampak “ubogala” sem vseeno. In mi ni žal. Včasih smo sicer brali knjigice in kaj zanimivega prelagali po rokah, pred TV in med hojo pa nismo jedli nikoli.

Ne bom ti rekla, da bo jedel, ko bo lačen. Naš je lačen, pa ne je, ker mu je hrana žnj skrb. Če je kriza, pomagam bolj. Če je kolikor toliko v redu, ga pustim, naj je toliko, kolikor se njemu zdi. Včasih smo odrasli malo čudni in ne verjamemo, da ima otrok dovolj ter mu s tem uničimo mejo za “dosti” za vse življenje. Zapomni si: otrok je zase, ne zate. Zato pospravi nagrade in igračke in obljube. Triletnik je nekaj drugega, kot dojenček. Uvedi redne obroke, brez vmesnih prigrizkov in sladkarij (bodi dosledna!!), naj med zajtrkom in kosilom ne bo malice, pa bo verjetno kosilo šlo dosti bolje v promet. Isto popoldan – ni vrag, da do večerje ne bi bil lačen. Če bo še mami nepopustljiva, bo nekaj zagotovo spravil vase, če ne drugače, pa z roko. Pusti ga! Pri nas se to obnese.

Arabela, morda pa vendar preveč “forsirate” to, da bi jedel sam. Da mu zato obljubljate igračko, se mi ne zdi prav. Eni so jedci, drugi ne, enim se ljubi, drugim ne… doma imam dveinpol letnika, ki precej več poje sam, kot petletnik, a ker je 5-letnik že sicer slab jedec, vem, da bo treba tudi pomagati, da bo pojedel tisto malo porcijo kosila.
Ker vem, kaj pomeni neješčnost, tudi vem, da pravi neješč otrok ne bo nikdar lačen… in za take otroke zagotovo ne drži, da bodo jedli, ko bodo lačni. Vztrajam pri tem, da se mora glavne obroke jesti takrat, ko je zanje čas, pa četudi v majhnih količinah in četudi je treba žlico nositi k ustom, ko se zraven pojavi še lenoba. Do poroke bo zagotovo jedel sam 🙂
Prijeten preostanek večera!

Vladka

Poskusi delat cimmanj cirkusa okoli hranjenja… Zdaj je verjetno ze pogruntal, da s tem dobiva veliko pozornosti..

Zamenjaj taktiko.

Postavi pred nejga kroznik in zlico.. ali vilico.. Sama jej.. cez cas se kaksno reci o hrani.. potem pa nic.. Mogoce bo opazil, da se “nic ne dogaja”… pa bo zacel.. al pa tudi ne.. Takrat pa mirno pa mu nesi v usta… Brez moledovanja, javkanja, obljubljanja…
Pa nikar pred tv… prehranjevanje naj bo druzinski prijeten obred.. ko si lahko kaj poveste.. uzivate v hrani.. In ne bojno prizorisce…
Pa mogoce pojdita kupit kaksen zanimiv pribor in nov kroznik zanj.. Mogoce bo pomagalo…Samo nekaj idej… Nocko! S.

Pa pazi kaj pije med obroki. Najbolje da vodo in nesladkan čaj. ker če pije mleko ali pa sokove, ki so sladki, se že od tega naje in tudi ne bo prave lakote.
Naš je dolgo jedel sam samo na začetku obroka, toliko, da je potešil najhujšo lakoto. Potem pa je bilo bolj zanimivo vse drugo. Sicer je še odpiral usta, samo vanja smo hrano morali nositi drugi 🙂
Ko je odkril sladkarije, smo mu rekli, da je če ni lačen za kosilo, potem tudi ni lačen za čokolado. To je sicer malo problematično, ker otrok ni vedno enako lačen in ne veš, kakšno porcijo kosila naj bi pojedel… ampak je bila pa to motivacija, da je tudi sam uporabljal pribor za cel obrok.

A.

Mi imamo zelo podobne tezave z naso 3.5 letnico! Je pa tako, da ji zjutraj res ni do hrane in potem ji, da koncava zajtrk, pomagam jaz. V vrcu nekaj poje sama, vcasih ji pomagajo, vendar je veliko boljse, kot je bilo na zacetku. Najbolje je zvecer, ce je na krozniku kaj, kar ima rada – trudimo se, da je ivedno in ponavadi ima zvecer vecji tek. Velikokrat jo vzpodbujamo tako: pokazi Zivi (mlajsi sestrici) kako ti ze znas sama jesti…Ali obljubimo sladoled…grozno, ampak vzge!

Pri nas je ravno tak hudič, ko je treba jesti. Zanimivo kajne, da v vrtcu je sama od 1 leta in pol, doma jo pa še pri skoraj treh letih pitamo. Ker sicer bi bili na koščku kruha cel dan. Zadnje čase sem tega že totalno sita (imamo še majhnega pobalina, ki mi tudi pobere določene energijo) in pred njo postavim krožnik in jem svoje. Seveda najprej ko zagleda krožnik, brez da bi sploh pogledala kaj je gor, reče: Ne bom. Zadnje čase ji samo rečem: Pa nič, in jem naprej svoje. Po kakšnih petih minutah, ko jo nobeden nima zamar in jo nihče nič ne prosi ali sili, pa reče: Bom samo malo probala. Da padeš dol!!! In potem je. In res jo imam zadosti s temi forami. Tako, da če kdaj ne je, ji gladko malo odnesem poln krožnik izpred nosa, ko ostali pojemo. Jasno, da bi potem takoj jedla bombončke in čokolado… ampak to je pa spet svoja zgodba 🙂

Uh, kar spotila sem se, ko sem prebrala tvoj mail. Pri nas (letos bo star 5 let) je popolnoma enako. S tem, da lahko, se opravičujem za izraz, zamašim usta vsem tistim, ki so mi govorili naj iz tega ne delam panike in naj ga pustim, da poje koliko bo pač pojedel. Nič ni in še vedno ne pomaga. On pač nima nobenega interesa do hrane. Nima najljubše hrane in tudi takšne, ki je ne mara ne. Je vse a zelo malo in ponavadi z veliko truda. Tudi vrtec ni spremenil ničesar. S tem, da mi tam povejo, da še ni naj hujši. Čeprav izgleda podhranjen, neverjetno suh ima 112 cm in 17 kg. Vse kosti mu istopajo in ne moreš ga obleči, da bi izgledal malo bolj močan. Je pa čisto isti kot moj mož, ko je bil majhen. Prav takšen (morda malo močnejši) je bil vse do svojih 15 tih let.

No, ko je bil naš nejedec star 3,5 leta se je rodil naš drug fantek, ki pa je totalno nasprotje. Že pri svojih 9 mesecih je želel jesti sam (pa ni videl tavečjega, ker ga skoraj ni mogel videti), je vse a toliko kot on želi, ko reče ne je dovolj. Ima pa pri tej starosti le 200 g več kot jih je imel naš nejedec.

Jaz sem se že sprijaznila. Razvija se normalno in to je to. Seveda me je groza, ko cel dan dirka z svojimi suhimi nogami in goni kolo in ni skoraj nikoli utrujen. .. a tako pač je.

Mihaela