zobozdravnik – pod narkozo
Prosim, preberi moj odgovor na svoji spodnji temi –
Lepo te prosim, zdaj pa že krepko pretiravaš, tole uspavanje ipd. – to je za živali, ki se ravnajo po nagonih in se z njimi ne da pogovoriti, dogovoriti,… Pes dobi narkozo, če ga obdeluje zobar, ne otrok!
Res se mi dozdeva, da vaš problem leži drugje. Na primeru zobarja je samo planil na dan.
Poskusi uporabiti moj predlog, mogoče bo pa le šlo. Drugače ti pa deklico z veseljem odpeljem k “našemu” zobarju in se bomo vse pomenili. Brez tulečega ata in histerične mame. Če hočeš, mi lahko zameriš – otroci so najpomembnejši.
čao
joj, pupe moje,
ne vem sicer kakšno narkozo dajejo zobarji, ampak če se le da stisnite pesti in poskušajte zdržat pod lokalno. Narkoze niso najboljše za naše možgančke! Sama imam ravno zaradi narkoz (seveda ne zobozdravniških ;)) težave s spominom, zato če se le da, se jim izognite… že tako jih v življenju po nuji dobimo preveč.
oprostita, ampak mi duša ni dala, da vaju ne opozorim :))
Morda bi bilo dobro, če bi raje poskusili še pri kakšnem drugem zobozdravniku. V Ljubljani, v Rožni dolini, npr. je odličen in izredno nežen (sploh, če mu poveš za svoje strahove :)) – žal privatni – zobozdravnik dr. Tominšek (dela tudi žena, ampak se mi zdi on boljši). Sama sem kot nosečka vedno hodila le k njemu. Za plombico sem plačala 5.000 sit. Če bi imel koncesijo, bi še danes hodila tja!
Lep pozdravček obema,
Z.
Pod narkozo opravljajo plombiranje samo v Ljubljani z napotnico je pa
treba čakat 1 leto. V Postojni baje tega ne delajo več se selijo v Videm/italija/. Kar se pa zadeva strahu otroka popolnoma razumem. Naš
fantek je star 4,8 let od njegovega 2 leta hodimo k pedontologu ker ima
demineralizirane zobke (brez sklenine). Ne morem opisat kakšno trpljenje
je to ker ne more grizit ne žvečt, da ne govorimo o bolečinah . Skratka tudi mi smo in se soočamo s strahom ampak moram povedat,da ima naša
pedontologinja jeklene živce. No zadnja izkušnja izred 2 mesecev je bila ta, da je od gnoja v zobu kljub temu, da smo bili pri zobozdravniku in dežurnemu razvil začetek sepse in pristala sva v bolnici, kjer so mu odstranili zob nato še 2 steklenički antibiotika. Čez 14 dni ponovno drugi zob smo zaenkrat rešili s predrtjem kar ambulantno. Pol pa še vsak dan
čistit in spet antibiotik. No pa sem sem se razpisala. Upam, da nisem zatežila preveč !.
LP mamiR
Takšnih in podobnih primerov je veliko. Tudi jaz sem med njimi. Se mi zdi, da delata (z možem) prevelik cirkus iz tega. Se opravičujem zaradi direktnih besed, a moje mnenje je, da večji kot je cirkus (obljube, grožnje, prošnje, pregovarjanja,…), večji odpor ima otrok do tega dejanja. Pa velja to za bodisi za odvajanje od plenic, dude, dojenja,… Čim manj kompliciranja.
Ker imam jaz izreden strah pred zobozdravnikom že iz otroštva, sva se z možem dogovorila, da bo on vodil otroka k zobozdravniku. Če tudi bi se jaz trudila, da straha pred otrokom ne bi pokazala, bi otrok to zagotovo čutil. Obisk in kazanje zobk jemlje kot nekaj samoumevnega, veseli se štampiljke, ki jo dobi na koncu. Vedno pa mu ati pred posegom razloži kaj bo danes zobozdravnica delala (npr. danes bo pa teta malo zobek pobrusila,…). Vedno smo dogovorjeni tako, da zobozdravnica odneha takoj, ko se mali začne upirati. Upam, da ne bomo kdaj naredili kakšne napake.
Poglejte, vaša punčka je otrok in normalno je, da se posega boji (tudi veliko odraslih se, mar ne). Z veliko ljubezni, nežnosti in predvsem POTRPEŽLJIVOSTI vam bo zagotovo uspelo, če ne prvič, pa drugič, ali … desetič. Mogoče bi zamenjali tudi zobozdravnico, če je ta preveč nestrpna.
Če bo luknjica malo večja, zagotovo ne bo narejene toliko škode, kot pa da se otrok potem celo življenje bolji obiska pri zobozdravniku.
Narkoze ji po vsej verjetnosti nobeden zobozdravnik v SLO ne bo dal. Sploh pa ne za takšen poseg. Narkozo dajejo samo pacientom, ki so mentalno zaostali (npr. otroci z Downovim sindromom, CP, …), nikakor pa ne zdravim otrokom in odraslim. Da ne govorimo o posledicah narkoze, kot je že ena zgoraj omenila.
Razmislite.
Kdo pa si ti, da si dovoliš soditi za koga je narkoza primerna? Tudi naša hčerka noče odpreti ust pri zobarju in ne leži problem drugje. Strah je tako velik, da postane popolnoma trda in nima nobene slabe izkušnje z zobarjem. Tudi mi že dve leti hodimo k zobarju, a se niti na stol ne usede. Ne pomaga ne lepa ne grda beseda, ne obljube in ne grožnje. Poskusili smo že vse. Pogovarjamo se veliko o tem, vidi starejšo sestrico, a vseeno nič ne pomaga. Zato ne sodi drugih otrok, ker jih ne poznaš – vsak se trudi za svojega otroka storiti največ.
Na žalost so se edini, ki so zobe popravljali pod narkozo iz Postojne preselili v Italijo (cena je bila cca 300 tisočakov + vsaka plombica posebej). Sem pa danes odkrila, da nekateri zobarji popravljajo zobe z laserjem. Sedaj sem v akciji, da jih odkrijem. Potem bom poročala. Mi imamo namreč isti problem kot vi. Bojim se dneva, ko jo bo zob začel boleti.
Pri nas v N.G. pedontolog uporablja laser. Tašika ko bi ti vedela kako te
razumem, ko poskušaš za svojega otroka naredit vse samo, da ne trpi.
Mi smo hodili k zobozdravniku dvakrat na mesec enkrat je odpru usta, drugič niti v ordinacijo ne. Doma pa mu čistimo zobe z zobno prho/curek/,
ščetko, pasto in še in še. Ravno naslednji torek smo naročeni bomo videli
kaj bo. Upamo, da bo enkrat končno premagal ta presneti strah.
LP mamiR
Mislim, da delate preveliko dramo iz tega. V življenju se velikokrat srečamo z različnimi strahovi in jih je treba tudi resno jemat. Tokrat je pač strah pred zobarjem ( beri neznanim, velikim stolom, pa razne žice ven visijo, pa nekaj brni, pa zrak ven šprica…), vse to je še za odraslega nekam zastrašujoče, kaj ne bi bilo za tako majhno otroško dušo.
Govorim iz lastnih izkušenj. Debela tri leta in pol smo potrebovali, da se danes lahko, sicer s strahom, ampak se vsede na stol in dovoli poseg na zobku. Pa v tem času smo zamenjali dve zobozdravnici in končno pri tretji našli tisto, kar smo iskali. Naj povem, da smo morali devetkrat obiskati zobozdravnika, da smo dobili na en zob vsaj začasno plombico in potem še petkrat, da smo to začasno zamenjali za tisto “tapravo”. Ves ta čas smo od zobarja hodili objokani, preznojeni, kričeči in predvsem prestrašeni.Fant je znal z zobozdravnico kasneje tudi po eno uro sedeč na stolu “debatirati” o tem, kako naj mu vrta zob , da ga ne bo bolelo, vse samo, da ni bilo treba odpreti usta in pokazati zobke.Otroci rastejo in lažje razumejo določene stvari, ki so “mus” s tem, ko so večji. Kar smo našemu razlagali pri 4,5 letih ni imelo istega učinka kot ga je imelo leto kasneje, ampak smo vztrajali, se pogajali, si dopovedovali, veliko brali o umazanih in čistih zobkih, si izposodili od zobozdravnika čisto prave zobozdravniške pripomočke ……
Toliko v razlago, vsak naj si poišče svoj sistem, vem pa, da iz strahu z grožnjami in dretjem, pa kaznovanjem naredimo še večji strah, ki lahko preraste v pravo fobijo. Nažalost.
Pa lep dan!
Maja
Ja, lahko je biti pameten za druge. Tudi jaz sem včasih bila. Sedaj sem sama pri sebi sklenila, da je dovolj in sem ji včeraj zvečer povedala, da sva končali z debato – zobozdravnik – in jo bova načeli samo, če bo sama tako hotela. In, da naslednjič greva tja, če bo odprla gobček (upam, da ne bo spet katera rekla, da jo menjam za žival)prav, če pa ne, pa greva domov. Kazni ni, samo nič sladkega ne sme jesti. In to jo gane bolj kot vse ostalo. Tudi v vrtcu so z mano in tudi tam nič ne dobi. Jo že malce zvija. Ima še 11 dni časa, da se odloči. Baje je v vrtcu razložila, da jo ni nič strah, samo tak dan je bil.
Drugače je pa naša zobozdravnica mila, z jeklenimi živci, tudi petkrat je bila pripravljena že pospravljene pripomočke spet uporabiti in začeti znova. Ona ni nič kriva, problem je, bogsiga vedi kje. Mogoče je krivo to, da imamo dojenčico, staro 3 mesece? Tih protest mogoče?