Hudo mi je :-((
Včeraj sva s sinkom dobila napotnico za pediatrično kliniko. Sprejet bo na nevrološki oddelek, da mu posnamejo CT glave.
Konec avgusta sva sicer imela nevrologa – ambulantno, ki pa ni odkril pravega razloga za njegove julijske glavobole z bruhanjem.
Strah me je, kaj bo CT pokazal. Vseeno upam in verjamem, da bomo dobili končno dg: migrena, ampak strah ostaja.
S sinkom se že pripravljava na sprejem, kako bo izgledalo v “tunelu”, da če bo na miru ležal ne bo potreboval narkoze – injekcij se staršansko boji.
Ker obožuje dinozavre, sem mu kupila nalepkice, da jih bova limala po rokicah in nogicah za pogum (sinku jih še nisem pokazala, da bo veselje večje, pa tudi motivacija).
Komaj čakam, da bo vse za nami in da CT ne bo odkril kaj strašnega v mali glavici.
Na nevrološkem oddelku je krasno osebje. In ravno na dan, ko bosta vidva tam na obisku, bodo v službi najbolj prijazna in kompetentna bitja. Pomagali vama bodo premostiti začetno tremo in nelagodje. Potem bo pa itak vse potekalo po najbolj zaželjeni ( samoumevno, kajpak!!! ) poti.
Hej, malo treme ne škodi. Ampak res samo malo, najbolj majčkeno. Za eno pikico. Kot uvertura v odkritje in vedenje, da je (bo) vse v najlepšem redu.
Ker CT ne bo pokazal prav nič drugega kot le to, da je z glavico tvojega korenjaka prav vse v redu. Brez skrbi!
Vse dobro vama želim!
Hvala vam vsem. Kar solze mi tečejo, ko berem vaše pozitivne in prijazne misli.
Mali je star 5 let.
Še sploh mi je hudo zato, ker se za njega borim že vse od spočetja, ko celo nosečnost ni kazalo ravno najbolje, nato je imel težave že kmalu po rojstvu in vse do danes se kar vrstijo neki problem(čk)i, ampak ta se mi zdi najbolj krut. Pa tako moj, moj je.