Hudo mi je :-((
Uh, zdaj je pa mene razneslo od sentimentalnosti… Spomnila sem se na naju, ki sva se borila za obstoj skoraj od prvega dne spočetja dalje. Prav vsak obisk pri ginekologu je bil zlovešč… Pa potem porod in boj za obstanek naju obeh…
Nato pa težave kot posledica hudega poroda in nič kaj obetavne prognoze…
… Začela sem verjeti v neverjetno, v neoprijemljivo, v čudeže, v Boga, v nekaj… In to jaz!?!?!
Jaz, rojen nejevernik, večni skeptik, pristni oportunist, najbolj naravni in samodejni ovrgatelj skoraj vseh (zame dvomljivih) znanstveno dokazanih tez in dognanj, pri tem pa vsaj stoprocentno zadržana do prav vseh “praznih” in “utopičnih” verovanj…
Zdaj pa vem, da praznih verovanj ni. Vera je vera, verovanje v dobro je edino pravilno in pravo verovanje. Prav nič NE MORE in NE SME tega omajati.
Oborožena s tem vedenjem se sama lažje spuščam v boj z baubavi. Ker verjamem, da ima vsako dobro zagotovljen svoj prostor pod soncem. Dobro vedno premaga zlo. Že lepa misel in beseda naredita veliko…
S sinom bo vse dobro!!!
Veš, življenje nas vse občasno preizkuša in premetava z močjo tajfuna. Včasih to lažje prenesemo, drugič prav nič lahko. Ko pa gre za naše otroke, smo toliko bolj občutljivi, ranljivi, zlomljivi… Intenzivnost naših občutkov in čustvovanj naraste vrtoglavo v neslutene višine. In ko se moč tajfuna poleže, olajšano sprevidimo, da smo v vsem “rahlo” pretiravali.
Tudi tebe ne bo zaobšel olajšan vzdih. Saj bo prav CT dokončni pokazatelj, da je tvoj mali – veliki heroj zdrav ter krepak deček!!!
Z neverjetno notranjo močjo, čustveno zrelostjo, hudomušno energijo in s pogumno mamico ga čaka le še dobro, samo vse najboljše. Pa saj to veš tudi sama, mar ne?
Jaz v to srčno verjamem. Ma kaj verjamem, V E M !
Zato pogumno naprej. Vaja s “tunelom” pa naj bo čimbolj lahkotna, zabavna in igriva. Da bo zabava in igrivost ob odlični novici končane agonije toliko večja in lahkotnejša.
Zdrži še malo!
Ni panike. Mi smo bili v pediatrični (Vrazov trg).
Bili smo na nevrološkem oddelku.Šli smo na UZ glave.
Naš sonček je bil star takrat 8 mesecev. Med UZ se
je vrtel kot za stavo, vendar ga je ena od zdravnic zabavala, druga pa
“božala s sondo” po glavi. Brez težav so opravile svoje.
Hej, baje pa lahko dajo otroku tudi sirup( po žlički) za spanje.
Potem gre vse OK. Zaupaj jim. Srečno !
Ni panike. Mi smo bili v pediatrični (Vrazov trg).
Bili smo na nevrološkem oddelku.Šli smo na UZ glave.
Naš sonček je bil star takrat 8 mesecev. Med UZ se
je vrtel kot za stavo, vendar ga je ena od zdravnic zabavala, druga pa
“božala s sondo” po glavi. Brez težav so opravile svoje.
Hej, baje pa lahko dajo otroku tudi sirup( po žlički) za spanje.
Potem gre vse OK. Zaupaj jim. Srečno !
Draga JASNA
Popolnoma te razumem, ker mi smo imeli tudi hude težave že od spočetja in, do enega leta.
Moj je tudi imel CT glave, pa je imel tudi za srček itd. Joj koliko sem prejokala, da bi lahko napolnila en škaf vode z mojimi solzami. Moj nekaj nima z možgančki vredu, ker dela vse samo z levo rokico in levo nogico tako, da so rekli, da z časoma, ko raste, da te težave več ne bo imel. Mene kljub temu me zelo skrbi. Malo kdaj, da uporabi desno roko ob igri. Nogico pa malo vleče za sabo. Bo ŽE!
Držim pesti in bodi močna. Želim vama vse dobro.
Lep pozdrav
Doroteja
Tudi mi smo bili že tam. In jaz sem bila tudi grozno “na trnih”, ker sem se bala, da bi imel sin tumor. Pa je bilo potem nekaj drugega. Čeprav mi je bilo tudi zelo težko, me je vendarle opogumljal pogled na otroke, ki so prestajali še veliko večje preizkušnje. Vedno sem si rekla – Hvala Bogu, da je “le to”.
Želim ti, da se do takrat čimbolj umiriš. Če vaju niso sprejeli takoj, to že pomeni, da ne pričakujejo ničesar hujšega. Vsaj jaz imam do sedaj takšno izkušnjo. Sem pa sicer prestajala podobno, kot ti (s starejšim sinom) že od nosečnosti dalje veliko strahov, upov in pričakovanj, z neprestanimi zapleti.
CT-ja ne poznam, mogoče misliš CTG. Našemu sinu so vedno dali nek sirup, da je zaspal. In kako mi je bil težak pogled na spečega otroka z elektrodami na glavi. Enkrat pa je bil trdno odločen, da ne bo zaspal, zato so mu dali še eno dozo sirupa. Ob koncu smo ga pa komaj zbudili.
Je pa osebje na tem oddelku res prijazno.
Torej – pozitivne misli, pa bo šlo. Mislim na vaju in vama želim, da bi vaju pregled le potolažil, da ni nič posebnega.
Oh, draga Jasna, tesno stiskam pesti za tvojega malega sončka. Upam, da ti ga bo uspelo toliko zmotivirati, da bo lepo pri miru. Mogoče mu bo celo zanimivo – vsekakor mu vlivaj le pozitivo.
Še trdneje pa stiskam pesti, da bo izvid b.p., čeprav je že migrena ena tako kruta stvar, sploh za male sončke.
Pošiljam ti en velik objem!!!