v službi nič ne delam
živjo,
“delam” štiri ure na dan, po porodniški so me dali na delovno mesto, kjer sva dve, pa še za eno ni dovolj dela. direktorju sem že parkrat povedala, da nimam kaj delat, tdaj mi je še računalnik crknil, tako da pridem in berem delo, pa surfam po sodelavkinem računalniku.
graza pri vsem je, da septembra začnem za osem ur, ne vem, kaj bo potem, bom pa osem ur gledala v luft.
to je katastrofalno.
naj povem še to: imam univerzitetno izobrazbo in NE delam v državni upravi.
drugo leto nameravam zanositi in takoj ostati doma, ker sie mi bo tu sfuzlalo od nedela.
ko bi vsaj imela svojo pisrno, da bi delal privat stvari, tako pa smo vsi v enem velikem prostoru.
ima še kdo podobne izkušnje?
Tudi jaz sem na istem, 8-urni delavnik, raje ne omenjam izobrazbe (najvišja možna), kao moram bit samoiniciativna – pa za nič ni denarja, zdaj se to že tako vleče, da ne vem če bi bilo treba ali bi sploh še znala kaj naredit… Vsake tolko me žre, pa kaj čem, plača je dobra… Doma pa toliko dela – dva mala froca, ne vem zakaj moram v pisarni ždet. Ko bi vsaj imela pisateljsko ali pesniško žilico. Ma svet je narobe, eni pa garajo.
Lp Konjiček
Koliko časa pa tole že traja?
Včasih so namreč začetki taki – nihče nima časa, da bi ti dal delo, ti pokazal nove stvari … poleg tega je čas dopustov – čas zatišja, ko ni niti izobraževanj, novih projektov…
Septembra pa bo mogoče bolje. Nove zadolžitve, stvari, ki jih boš morala naštudirati in en-dva-tri boš imela dela čez glavo.
Hja, če pa traja že dlje – pa mogoče res lahko začneš razmišljati o magisteriju:)) in ga pač narediš v službi.
Tako je bilo pri meni in sem tudi jaz šla na porodniško, vmes med porodniško pa sem zaradi nedela dobila odpoved.Vmes se je delodajalka upokojila (posledica nedela-predčasno), prevzel drug in so me skenslal, ker še vedno ni bilo toliko dela, da bi me obdržal in mi plačeval po porodniški bolniške….
Zdaj sem še vedno doma, ko napišem v prošnji ali povem na razgovoru, da imam majhno dete imam takoj manj možnosti za zaposlitev.Saj tako je moje mišljenje.
Čudim se, da se lahko dolgočasiš. Saj se lahko izobražuješ na svojem področju, bereš “resne” knjige, ne cajtngov, lahko študiraš, vpišeš magisterij itd.
Če misliš zanositi in takoj ostati doma, to pomeni, da si boš uredila bolniško, kajne? Po mojem to ni najboljše, če si zdrava, ker se utegneš cele dneve ukvarjati samo s sabo, razmišljati o svojem “stanju” in ga gojiti, se po nepretrebnem zrediti… Saj to se nam zgodi, če se navadimo lenariti in se dolgočasiti. Vsaj kolikor vem.
Jaz bi na tvojem mestu naredila vse, da bi lahko bila “v akciji”. Potrudi se!
Popolnoma te razumem, ker imam tudi sama isti problem. Samo da imam jaz to smolo, da sedim v pisarni skupaj s šefico. In potem se moram ves čas delati, da nekaj delam. Zdaj ko so dopusti je sploh groza. Večinoma ni nobenega pravega dela (na dan mogoče za kakšno uro), vedno je kdo na dopustu. Potem pa hodim po firmi in sprašujem, če ima kdo kaj za pomagat. In včasih se me kdo usmili in mi da delo za pol ure, ki ga sama razvlečem na eno uro. Umrla bom od dolgočasja. K sreči je sedaj tudi šefica na dopustu, da lahko brez slabe vesti počnem kaj privat ali sem na internetu.
Lep pozdrav
“Še ena brez dela”
Aja – pa še to…
Popolnoma te tudi razumem, da težko bereš svoje knjige, če si med množico sodelavcev in to kljub temu, da nimaš dela.
Poznam občutek, ko nimaš dela, če pa bereš kaj drugega, kot strogo službeno literaturo (pa četudi je študijska literatura), te pa vsi pomalem postrani gledajo. Kao:”A nimaš nič službenega več za prebrat”. Seveda se vedno še najde kak uradni list, kak zakon, tisoč-in-en priročnik,navodila za uporabo :)), ki bi ga lahko naštudirala na pamet in tako res težko rečeš:”Ne, vse službene stvari sem že prebrala.”
Pa vendar – verjamem, da bo bolje.
Za primerjavo – mami dela v tekstilu in že 6 ali 7 teden delajo od 6.00 do 17.00, vse sobote in še vesele so, da ne delajo v nedeljo. Pa če se katera pritoži, so jim že zagrozili s stečajem firme septembra ali oktobra. Večina žensk je starejša od 45 let in se niti pritožit ne upajo. So vesele, da imajo službo.
Ja, lahko bi rekel: saj ni res, pa je! Tudi pri meni je večkrat podobno (na srečo ne vedno).
In ko bi le imela prav glede spočitosti. Ti povem, sem veliko bolj crknjena od nedela kot pa, kadar ga imam. Takrat vsaj veš, zakaj te bolijo noge, pa zadovoljen si s seboj, ker si nekaj naredil. Tako pa grem iz službe tako tečna, še posebno kadar vem, da se mi za naslednji dan obeta podobno. Še posebno ko si predstavljam, da bi lahko z mišotom kam šla, ali pa sama šla malo po štacunah, kaj v miru domov pospravit itd.
Sem se kar oddahnila, da imajo še kateri podobne težave!
Sama sem bila na podobnem. delo končala hitro, potem pa gledala v luft. Če sem prijela časopis v roke, je kot pribito notri prišla šefica… Pa sem nekajkrat omenila, da dela pač ni, tako, da sem se potem dogovorila za 4 urni delavnik. Je pa res, da sem hodila iz te službe veliko bolj utujrna, kot z naporne službe, kjer pa se je non stop nekaj dogajalo. In tudi minutke se ob nedelu takoooo vlečejo, da je joj.
Nikoli ne bo prav za vse – nekateri dela nimajo, drugim ne znese… Žal…
Hej,a tuki vsi mislite da se v državni upravi nič ne dela???Pa sej to ne more bit res.Jaz delam v državni upravi že 5 let in bi težko rekla,da sedim križem rok in se dolgočasim.Kakšen dan bi prov pasalo mal v luft gledat.Preden sem šla na porodniško je blo prov divje,zdej ko sem pa nazaj pa tud ni dost boljše.
Ti pa lahko vpišeš magisterij,se sama kej dodatno izobražuješ,če greš pa na porodniško boš pa itak kmal spet doma.
Ni vse državna uprava, so tudi firme, ki so državne in sodijo v gospodarstvo. Sama sem delala v taki firmi in zadnja tri leta preden sem se odločila in odšla, skoraj umrla od nedela in strahotnega dolgočasja. Plača v redu, vse super, samo dela ni bilo. Kdor to ne doživi ne more verjeti. Da se delaš da delaš. In to vsi po vrsti. Večini je pasalo in so se kratkočasili na vse mogoče načine. Mene je bilo vsakega prvega sram, da dobim plačo. Še danes me je groza če se spomnim na bivšo firmo.