slabi živci
Zdi se mi, da imam ful slabe živce.Vsaka stvar me naredi živčno.Trenutno mi najbolj gre na živce tast, ki že navsezgodaj pride na obis in ne potrka in nič. Pa zakaj je pa glasba tako na glas, kam pa gresta s tamalo, a ne bi raje šli peški kot pa z avtom!Kar naprej me nekaj komandira, pa saj se delam, da ga ne slišim on pa kar naprej…
Ne vem, zakaj mi gre to tako na živce, da postanem tako nervozna in bi lahko tisti trenutek koga kar udarila. Dejstvo je, da bi dopoldan rada mir.Da bi z mojo miško sedele na sedežni, pele, se pogovarjale, pa kar naprej hodita tašča in tast na obiske.Pa saj so drugače uredu ampak 3x ali4x na teden jih pač ne maram videvat!
Ne vem, zakaj ne upam reči NE!Ko pa pride dragi domov, pa vso jezo na njega zmečem.
A ima katera kak pameten nasvet, kako bi zaenkrat same preživljale z malo dopoldneve.Saj veste, da z tako malim (stara je 4 mesece) otrokom je najbolje doma, ko imaš vse pri roki!
Hvala, čeprav vem, da dosti spremeniti ne morem!
Saj to je to.Že odkar pomnim si ne upam reči ne.In se mi zdi, da me vsi izkoriščajo in kar naprej nekaj komandirajo!
Res bi rada naredila temu konec.
A obstaja kakšna knjiga v zvezi s tem?
Čeprav vem, da ni prav kar delam si ne morem kaj sama pomagati!
Ampak nihče ne razume kako to vpliva na moje duševno zdravje!Včasih sem tako slabe volje oziroma prav depresivna.
Lepo prosim, če je imela katera podobne težave in jih je rešila naj mi pove kako.
Stvar nediplomatsko rešiš tako: vzameš ključ in enostavno zakleneš vhodna vrata. Če pa imajo ključ, pa pač zamenjaš cilinder od ključavnice. Boš še pa ti šla tašči in tastu na živce.
Malo bolj diplomatsko: enostavno rečeš, da imaš dovolj njihovih obiskov, da jih ne želiš videti v stanovanju več kot 2x na teden, da ti naj dajo šanso, da tudi ti njih obiščeš. Če pa ne funkcionira, ti še ti vedno ostane prva varianta.
Sem imela iste probleme s svojimi starši, ampak ker ni funkcionirala diplomatska varianta, sem pač šla na nediplomatsko ;o))) Pa za par komentarov sem dala v odgovor, da se naj brigata za sebe, po določenem času sta se umirila.
Lep dan
Jav
Po moje jim boš morala povedati, ampak jaz bi jim na obziren način. Konec koncev, če ti gre samo to na živce in ničesar drugega, če se drugače razumete, si zaslužita malo manj napadalen način. Mogoče se ne zavedata, kako ti je. To je njihova vnukinja, njihov sonček…:) Povedati jim boš pa le morala, kajti tako se bosta še z možem začela kregati. Verjemi mi, da nihče ni tak, da ko pride iz službe in zagleda kisel obraz, da mu to odgovarja. Stvar moraš rešiti ti.
Ojla!
V tvojem primeru bi tudi mene živci verjetno izdali. Zato poskrbi sama za svoje živce. Kako naj mož naredi red, če ni prisoten ? Se mi zdi, da je še najmanj kriv.
Jaz sem prepričana, da ti to sama zmoreš narediti in tudi najbolje bo, da jim ti poveš, kaj te moti. Če boš čakala na moža, bodo starši vedno mislili, da si neodločna in boječa snaha, ki nima svojega jaza.
Le pogumno in v mirnem tonu se pogovori z njimi! Če so normalni, bodo razumeli. Če niso, pa…….. njihov problem.
Strah potisni vstran in ne odlašaj več! Držim pesti, da bo šlo brez povešenih nosov……… 🙂 in stori to še danes, jutri bodo tvoji živci lahko že mirnejši……. 😉
Jaz sem pa mnejna, da mora v tem primeru ta t.i. spor resiti tvoj dragi moz. Ker so to njegovi strasi. Najprej jim naj on pove, da vaju motijo tako pogosti obiski, ce pa ne bo slo zlepa potem pa res zamenjajte kljucavnico.
Vendar on naj bo tisti, ki zacne zadevo, ti mu pa stojis ob strani in ga podpiras, torej pri pogovoru sodelujes in se ne vleces stran: “No, saj tako hudo pa res ni.”
Vem, pa da se je tezko postavit zase, predvsem, ce nisi tega naucen ze od prej. Sama sem v istem zosu, vendar so tokrat problem moji starsi. Pogovarjanje z njimi, pa zgleda kot pogovarjanje s steno.
Veliko srece ti zelim!
B*
Spet sem prebral kopico odgovorov, ki vsi skupah niso vredni pocenega grosa. Zal.
Ce povzamem tvojo zgodbo. Zivcna si za vsako malenkost. Kriva sta tast in tasca, ki prihajata z nasmehom na ustih, kriv je moz, ker svoje matere in oceta ne nazene na drug svet, zrtev pa si ti revica, ker si zivcna za vsako figo.
Druzba, ne se hecat.
Najprej se nauci brzdat svoje zivce. Ali si tega sposobna sama, ali bos za to potrebovala strokovno pomoc, tega mi, ki te ne poznamo, tezko sodimo. Je pa prav gotovo, da bos s trenutkom, ko se ti zivci ne bodo nabijali na navijalkah zlahka prenasala vse, kar se dogaja okoli tebe in jasno tudi zlahka na stvari, ki ti ne ugajajo, tudi pravilno reagirala.
Kje pa pise, da moras prenasat tasco in tasta vsak dan? Seveda to ni tvoja obveza, ampak da bos z zivci na navijalkah letala kot kura brez glave, krivdo za svojo zivcnost avtomatsko pripisovala prvemu, s katerim se tisti dan kriza tvoja pot, se hkrati smililila sama sebi in nenazadnje sekirala se moza, ki pride iz sluzbe in se veseli tvoje druzbe, pa hkrati pri vsem ni nic kriv… opa, ni sans.
Torej. Loti se resevanja problema pri jedru, ko pa bo tam ogenj pogasen, pa se ozri se malo okoli. Morda tam tisti hip, ne bo niti zerjavice vec.
Le pogumno.
Ocka
očka, tole je pa čisto moško gledanje.
Problem je v niansah, detajlih.
S tem, da vstopa v stanovanje po svoji želji, celo brez trkanja posega v intimo njenih prebivalcev. Kaj pa če bi si vsak sorodnik to privoščil. Kaj, če recimo gre snaha ravno iz kopalnice po oblačila v sobo (gola) ker se je ravno tuširala. Doma si pa to menda lahko privoščiš, saj je to tvoj dom.
In če doji? Če dojiš v intimi svojega doma je to drugače. Ne želiš biti moten.
Tast vdira v zasebnost – tako gledam jaz.
S kakšno glasbo živijo, to pa njega tudi ne briga – glasno (sklepam, da ne trese stekel) ali tiho in njegove pripombe na to so vsiljive. Običajno ljudem pustimo, da svoje življenje živijo po svoje. In se ne brigamo za to ali gredo kam peš ali z avtom – vsak ima svoje razloge za svoje odločitve.
Ne mislim, da je zmaj, pač nima občutka za taknost in zato mu je potrebno (taktno in diplomatsko) postaviti mejo. Mogoče se svojega obnašanja niti ne zaveda in ne čuti da je pravzaprav moteče.
Kadar boste vsi dobre volje in bo mož zraven, se čisto lepo pogovorite o zasebnosti, ki si jo vsakdo zasluži in da si jo tudi vi želite in to lepo in jasno povejte. Če prvič ne bosta razumela, jim ob prvem “vpadalskem” obisku povejte: “A smo bili za danes zmenjeni? Pa grem glih ven/pod tuš/likat …”, Seveda, če nič ne zaleže, pa kluč. Pa dogovorite se tudi o vaših obiskih pri njih, kaj njim ustreza, in se tudi vi tega držite.
Gledano z moskega aspekta. Vsekakor. Bilo bi cudno, ako bilo bi drugace. Sumljivo menda. Nenazadnje sem menda se vedno; ON 🙂
Vsekakor se s tvoji besedami stoodstotno strinjam. So ljudje, ki jim je dolocene stvari treba servirati na pladnju. Vcasih tudi tiste, cisto osnovne, cloveske manire. In to ni nikakrsen greh. Nis(m)o vsi genialci, stroji, roboti, karkoli ze.
Gotovo se nisem postavil v bran nekomu, ki vdira v nekoga drugega zasebnost. Trdim le to, in za tem se vedno stojim, da je napak vso zivcnost pripisati recimo temu netaktnosti nekoga drugega. In mu s tem dati pravico, da vso svojo tecnobo ali karkoli se v piskru ze nakopici, strese ob petih popoldan na nekoga drugega, ki pri vsem ni imel nic, ki pravzaprav sploh vedel ni, kaj se je dogajalo.
Najlaze je reci:”Krivi so drugi.”
Pa cesto hudo narobe.
Ocka
Hvala za nasvete. Sem razmišljala in ugotovila, da imata oba prav, in jes in očka. Ampak enostavno ne razumem, kako to povedati na lep način. Recimo;lepo prosim, da pridete samo 2x na teden na obisk. Ali: drugič prosim potrkajte! Nekako nisem tak tip, da bi to tako rekla. Ker so vedno vsi(tudi moji starši) spoštovali mojo zasebnost nekako nisem navajena, da bi morala na takšne stvari opozarjati!
So pa pri njih vedno bili brez predsodkov in mojega moža ni recimo sram da je nag pred svojimi starši.Jaz pač ne prenesem, da mi “ukazujejo”ker mi ne morejo.
Moram še povedati, da vse kar reče tast moj mož tudi naredi.In tudi njegova žena.Tako, da si misli, da bom pa jaz tudi kar letela, ko si bo on namislil. Jaz pač nisem tak tip! Ne vem, upam samo, da bi se to čim prej rešilo.
§o§
točno to boš morala narediti – reči: danes želim biti sama z otročkom, pridite takrat pa takrat. To je najelegantnejša rešitev – da rečeš ne in ne zapreš vseh vrat.
Fizično pa vrata zaklepaj. Ker gledajo na zasebnost drugače, boš morala na nek način ti postaviti meje svoje zasebnosti. Da ne bo potem popoldan nič kriv mož (se čisto strinam s teboj, očka) dobil tisto, kar je namenjeno čisto nekomu drugemu.
Potrebujete pač uskladiti kaj je komu sprejemljivo.
No, moj tast je zelo podoben (čeprav hvalabogu ne živimo skupaj). Na začetku je imel navado, da je kar “uletaval”, prihajal kadar se mu je zazdelo, topotal po stanovanju v blatnih čevljih, ipd. Jaz sem bolj “konjskih živcev” 🙂 in se nisem sekirala, ampak sem mu kar rekla, da se mora sezuti in je nekajkrat kar odšel, zdaj pa se vedno takoj sezuje ko pride, kar ne naredi niti pri sebi doma. Glede nenehnega prihajanja, mi smo se odločili, da sploh ne bomo imeli zvonca, tako, da nas mora vsak, ki pride prej poklicati. Na začetku pač nisem odgovarjala na tastove klice. Zdaj ga moram kar pohvaliti, ker je glede na začetno stanje naravnost zgleden :))
Mi stanujemo v hiši skupaj s taščo in tastom. Imamo sicer ločen stanovanjski del, vendar skupni vhod, tako, da gremo eni k drugim kadarkoli. Vidimo se večkrat na dan, kar pa mene ne moti, ker se lepo razumemo in z njimi rada poklepetam. Če pride tast k nam se že na daleč okašljuje ali pokliče, tašča pa je prav tako obzirna in potrka na vrata, če so zaprta. Mislim, da bi mu morala povedati, da se prestrašiš, če se kar tako pojavi in naj raje potrka oz. zakleneš vrata, če je to možno. Prav tako pa tudi glede glasbe, vožnje z avtom – tebi pač tako paše in to mu tudi povej. Tudi pri nas smo včasih glede kakšne stvari bili tiho eni in drugi, ampak se ne splača. Včasih kakšno resno stvar povem malo v smehu, pa izpade čisto drugače.