Smo prišli nazaj iz morja, nekaj dni prej kot smo načrtovali. Če je še koga premamil opis kampa, bi želela dodati našo izkušnjo.

Kampiramo vsako leto. Sedaj nas je že šest, najmlajši ima eno leto.
Bili smo že skoraj na vseh otokih, uživamo v naravi in samotnih kotičkih kampov. Najbolj je všeč tamalčkom, ki nas imata res 24 ur vse okoli sebe. Se igramo in smo sproščeni in glasni.

Zato nas je še bolj presenetilo, da so se nas letos izbrale kače za svojo družbo. Seveda sem bila malo panična, saj pogled na kačo, ko sežeš k torbi po hrano res ni prijeten.

Najprej sem se pozanimala na recepciji kampa, kaj in kako. Pa se me potolažili, da niso strupene in da je Cres znan po njih. Naslednji dan pa je bilo tega že preveč. Dopoldan so se plazile po brisačah, prav nič jih ni motila naša prisotnost. Zato smo se odločili, da spakiramo in gremo raje dalje na Lošinj, ki nam je bil najbližje. No, tudi pri pakiranju ni šlo zlahka, saj smo komaj pospravili šotor, ker se ena od kač kar ni dala odgnati in je silila z nami.

Na Lošinju smo najprej pogledali kamp v Nerezinah, ki je bil živ obup. Poln do zadnjega kotička, predvsem prikoličajev. Nikakor si nas ne predstavljam s svojim šotorom sredi tiste gužve in ljudi. Zato pa je kamp Lopari presenetil s svojo prostranostjo. Zlahka smo si našli travnat senčen prostor, po velikosti enakovreden vsaj 30 “parcelam” v Valunu. Še vedno mi ni jasno, kako lahko samo na 500 m razdalje je en kamp povsem poln in drugi skoraj napol prazen. Zelo nam je bilo všeč, tudi obalo imajo krasno urejeno za male otroke – veliko peska in plitvega morja. Predvsem pa veliko veliko prostora.

Ampak na našo žalost, smo že naslednji dan spet gostili našo znanko iz Cresa. Saj vem, vsega se ne da imeti. Če bi bili naseljeni z 1000-mi ljudmi, verjetno ne bi imeli kač. Vseeno pa nas je malo mrtvilo, predvsem sem ponoči zapirala spalnice šotora in kar naprej pregledovala vse stvari.

Danes smo doma, neznansko nam je žal za toplim soncem in vonjem morja. Pa saj bomo kmalu spet šli na kak potep. Kač pa dosedaj še nismo srečali. Upam, da si bodo v prihodnje izbrale raje kakšne druge gostitelje.

Ma ne me j…, toliko kač da je? jaz pa čist panična. Letos gremo spet na Korčulo, menda ja jih lahko ne pričakujemo! Sicer sem v dveh letih, kar smo bili dol, videla le dve: eno ogromno: gož in eno majhno, strupenih barv (rumena, rdeča, zelena, črna). Kaj torej, a letos lahko pričakujemo invazijo? Maja, kaj za ene pa so bile?

Mi gremo tudi,kot vsako leto na Korčulo-ampak kače pa tam še nismo srečali-hvalabogu-smo pa srečali škorpijone in take velike pajke da te kap.
Upam da letos ne bomo naleteli na kače.

Sem brskala po internetu za opisi in so bile tiste, ki smo jih videli še najbolj podobne belouškam. Kakšni so pa goži, pa ne vem. Na srečo, niso bile nič pisane in vzočkaste, tako, da nismo videli strupenih. Ampak kača je le kača in ne vzbuja prijetnih občutkov. Čeprav se jih otroci še ne bojijo.

Ja, belouške bi znale biti, goži so res ogromni (no, ja en meter pa pol) zame je to too much, strupene pa niso ne ene ne druge. Ampak zame je že slepec kača. Bi kar umrla, če bi jo videla.

Ja, domačini pa itak pravijo, da strupenih kač ni in da na otoku še nihče ni umrl zaradi kače. Že mogoče, toda vseeno si jih ne želuim srečati. Še posebej ne v torbi s hrano, pa na brisači.

lep pozdrav!
smo bili v začetku junija tudi mi v loparju na dopustu, ampak ne v kampu smo bili v apartmaju. pa pošljem zjutraj moža po kruh in je ves prestrašen prišel nazaj, kakšno kačo da je videl.
res niso strupene , luštne pa tudi ne, so pa koristne, ker pojejo miši podgane tako da je cres in lošinj glede tega zelo čist, kar za nekatere otoke ne velja, zlasti dugi otok kjer jih je malo morje( podgan mislim)