Pozdravljeni,

vedno bolj opažam, da mi vse, kar se dogaja v mojem življenju (pa sploh ne gre za karkoli drastičnega) “pride do živega” in v ogromni meri vpliva na moje počutje in obnašanje. Že samo, če imam recimo izpit ali pa imam pred sabo kakšno projektno delo, je to vse, o čemer lahko razmišljam. Tudi ko sem s prijatelji in bi mogla dat te stvari na stran, se enostavno ne morem ločiti od skrbi in razmišljanja o tem. Pred dvema tednoma sem pričela novo študentsko delo in še vedno me obremenjujejo dogodki in situacije, ki so se in ki se še bodo dogajale na delu. Prvih nekaj dni me je to bremenilo celo do te mere, da še jesti nisem mogla več normalno, ker sem enostavno izgubila apetit, zdaj ko je vikend, me je že strah ponedeljka. Če ostanem pri delu (delam v trgovini): recimo vse, kar mi rečejo stranke vzamem osebno in se zaradi tega obremenjujem. Če storim kakšno napako je prav tako skoraj da “konec sveta” za tisti dan. Najbolj vsakdanje in normalne stvari me vržejo iz tira in preveč zazanamujejo preostanek dneva, tedna, včasih meseca. Pa sem študentka že tretje leto, delovne izkušnje pa si nabiram že iz časa srednje šole (od 16. leta), situacija pa je vedno slabša. Ne znam si pojasniti, zakaj se to stopnjuje, niti ne vem, kako bi se s tem soočila. Pa sem uspešna pri študiju, sem zdrava (in hvaležna, da sem – zavedam se, da so moje težave v primerjavi s težavami mnogih drugih banalne), služim svoj denar, da lahko sama plačujem študentski dom, prehrano in ostale stroške, torej nasploh imam zaenkrat urejene tovrstne zadeve, v glavi pa … zmešnjava, strahovi in skrbi. Zelo bi bila vesela kakršnega koli nasveta, morda ima kdo podobno izkušnjo?

> Obremenjenost zaradi vsakdanjih stvari

Obremenjenost verjetno ne prihaja iz površinskih stvari temveč iz tvoje globine, tj. tvoje otroštvo.

Vprašaj se, katere so izkušnje iz tvojega otroštva, ki so pustile negativen pečat v tebi in kdo je bil odgovoren za njih (kot otroci za njih ne moremo biti odgovorni).

Npr. kadar sem storila nekaj, kar staršem ni bilo všeč ali povedala svoje mnenje, so me starši grdo kritizirali (“smrklja”, “ne jezikaj”, klofuta ipd.)
Kot otroci pri takšnih izkušnjah razvijemo obrambni mehanizem, zato da lahko sobivamo z ljudmi od katerih smo odvisni.
Pri tebi kot kaže, je ta mehanizem prekomerno analiziranje dogodkov in prevzemanje krivde (“Z mano je nekaj narobe” / jemanje stvari osebno)

> vse, kar mi rečejo stranke vzamem osebno in se zaradi tega obremenjujem

Tudi dobronamerna kritika lahko sproži tvoj “pečat” iz otroštva in ko pride na površje, po njem udari tvoj “obrambni” mehanizem (prekomerno analiziranje dogodka, jemanje stvari osebno)

> Ne znam si pojasniti, zakaj se to stopnjuje, niti ne vem, kako bi se s tem soočila.

Telo ti sporoča, da ima dovolj tega in te prosi, da ukrepaš.
Soočenje s tem pomeni soočenje z ljudmi, ki ti želijo slabo. Ljudje namreč ponotranjamo druge ljudi, in sicer tiste s katerimi smo največ obkroženi (kot odrasli je to naša odločitev, katere ljudi imamo ob sebi). Če so ti ljudje pozitivni (iskreni, radovedni, sočutni, moralni) potem bo takšna tudi naša naravnanost in nasprotna, če so ti ljudje negativni (neiskreni, prepirljivi, radi ignorirajo)

Torej, slaba novica je, da naša zgodovina vpliva na to, kdo smo.
Dobra novica pa je, da naša zgodovina ne določa tega kar smo. To izbiramo sami.

Hej, pri meni se dogajajo iste stvari polek pa se anksioznost in panicni napadi. Sekiram se za vsako bedarijo, vse si jemljem prevec k srcu, zelim vsem ustrect in to me je potihoma ubijalo vec let in sedaj vdarilo ven. Pa hvalabogu da je da vem da recem vsemu STOP in NE. To se zdita kr grozni besedi ampak ti bosta koristili v zivljenju!! Tudi jaz sem studentka in verjemi da ko to zacnes uporablat pomaga! Iz napak se ucimo, ce pravis da je konec sveta(nevem sicer ali ti mislis da je ali te sefi napadajo taradi napake) Naredila si tisoce napak pa se miljon jih bos naredila tako kot vsi. Zacni vsako jutro z meditacijo ali jogo, manifestiraj, pisi si v dnevnik vse kaj se dogaja, za kaj si hvalezna, svoje strahove in na teh delaj. Cez nekaj let ce si bos sparala bos se samo z nasmehom brala to. Slisi se smesno to z jogo jaz ko so mi to priporocili sem sr jim smejala, ko pa se v to spustis, prepustis, si samo ti in noben drug,je svetovno. Odklopis se od sveta. Idi sportat, risi, pisi, deri se v pojster, da das to zaskrbljenost ki se v tebi kopici kot adrenalin ven. Pa tudi ce gres na en al dva pogovora k psihologu, da te nauci raznih tehnik, kako se odzvat v situacijah, to se splaca dati denar za to ker res koristi…
Zelim ti vso sreco in uspela bos!