Mislim, da vem, kaj moram
Nekoč sem že pisala sem, ne vem, če ravno v to skupino …
Samo povedati moram nekomu … nekam …
Ne zdržim več tega odnosa, tega drenja, psihičnega in fizičnega nasilja (ne nad menoj, nad stvarmi).
Žal mi je, da sem šla k možu v službo, ker moje delo ni vredno nič, ne v podjetju, ne doma … sem samo nekdo za stresat slabo voljo.
Ne vem, dovolj imam. Se mi zdi, da bi bilo boljše, če me ne bi bilo … če bi otroci imeli drugo, boljšo mamo, mož boljšo ženo. Saj nisem grda, vizualno, ampak očitno me ne prenese več. Vsaka mala napaka je drenje do neba, otrokom pravi, da sem jaz kriva, ker ga jezm, da se dere name. Če pa ne upam več ničesar sploh rečt …
Najraje bi zvečer odšla proč, da me nikdar več ne bi našli … problem bi bil rešen.
Spoštovani,
če ste sem že pisali podobne misli, sam mogoče podobno že odgovoril. Predlagam, da nemudoma obiščete izbranega osebnega zdravnika, ki naj vam da napotnico psihiatra. Ne ker bi bili nori, ampak da tako prvič zaščitite svoje življenje in drugič naredite prvi korak k rešitvi težave. Psihiater vam bo mogoče pomagal začasno premostiti težavo s pomočjo zdravil. Naslednji korak je psihiterapija. Tam boste spoznali, da so samomorilne misli posledica globokega nesporazuma iz otroštva. Da ste v resnici v biti dobri in vredni ljubezni. Razvili boste orodja za zaščito lastnih meja na odrasel in učinkovit način.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
O draga moja, kako te razumem 🙄 iskreno, jaz sem to težavo rešila s tem da sem se nehala z nama ukvarjat in sama poskrbela za to da sem srečna in zadovoljna. Z nama sem se nehala ukvarjat in vso energijo usmerila v otroke in vase. Nimamo pravice od nekoga zahtevati,oz pričakovati da se bo spremenil. Ne bo se, tvoje čakanje na lepše čase te samo stara….enkrat živiš in poskrbi da bos TI srečna in zadovoljna. Dokler bos pa tko o sebi mislila, te bodo tudi drugi tako videli. Na žalost je tko. Po mojem si tut že mal v depro zapadla, kar je cist normalno, po porodih in takem lajfu. Imaš pravico ŽIVETI. Ne dovoli si ponižanj, ceni se. Vse bo OK
Lahko bi vam pisala o sebi, pa nima kaj dosti smisla. Moja zgodba je moja in lekcije v njej ne boste našli.
Pride trenutek v skupnem življenju, ko se partnerja ne moreta več prenašat, ker sta si preveč različna, ker so interesi in želje preveč različni, ker so pogledi preveč drugačni. Vas moti to, da se na vas dere? potem povejte, da naj je dovolj, ko se začne dret. Ko začne razsuvat stvari, mu mirno povejte, naj gre na sprehod, da se razkadi. Glede otrok mu lepo povejte, naj jih v vajine težave ne vpleta, ker jim dela zgolj čustveno škodo.
Če imata vidva težave, so verjetno nekje razlogi za to. Če je na vas jezen, so verjetno nekje razlogi za to. Če je pod stresom, so verjetno nekje razlogi za to. Torej nehajte o njemu pisati in začnite sebe opazovat in kaj vi počnete ali ne počnete.
Zaključit moraš. To moraš. Pa ne govorim, o tem, da moraš popokat kufre in se skrit daleč vstran. Ne moreš otrok takemu človeku pustit.
Ne!! Vem, da je težko, ampak moraš se postavit zase! Prvo najdi službo, drugje. Ne moreš bit v službi pri nekom ki te ne ceni in dela s tabo kot s krpo za brisanje tal.
To moraš prvo naredit!!
Nato pa si poišči neko dejavnost, ki ti je pri srcu. Ali je to tečaj risanja, slikanj, kaliografije, plesa, … fitness… toliko možnosti imaš. Ampak prvo kar boš naredila, naredi na sebi. Če se bojiš… se obrni sem https://www.drustvo-dnk.si/ . Tukaj ti res lahko pomagajo.
Verjemi, da vem kako težko je. Šla že čez vse mogoče stvari. Ampak prvo moraš poskrbeti zase. Ne vem koliko so otroci stari. Tudi to je en faktor, ki pri nas ženska vpliva. Ali so že samostojni, ali so še vedno popolnoma odvisni od tebe. Kako je z varstvom.
Ampak vedi, žalostna, zlorabljena mama… težko vzgaja srečne in zadovoljne otroke.
Zato moraš prvo najti svojo srečo!
Poišči pomoč!!!
Nisi sama na tem svetu… veliko žensk in tudi moških trpi. Samo prvi korak, ki je najtežji, moraš narediti, da osrečiš sebe… ker ko boš ti srečna in brez bojazni, boš lahko srečko prenesla na tiste, ki te potrebujejo.
Vem… lažje zapisat, kot to storit. Ampak.. jaz sem to naredila! Težko je, ne bom lagala… tako težko, da ni besed za to… a mi je uspelo!!
SEdaj hodim po cest z dvignjeno glavo, otroci so srečni in nasmejani. Ob večerih plešemo, se objemamo… ŽIVIMO!! IN cenim vsako sekundo življenja ki ga imam
srečno. in zberi moč!!
NISI KRIVA NICESAR! NI PROBLEM V TEBI!!! Draga moja, se kako te razumem. Problem ni v tebi ampak v mozu. Njegov odnos do tebe je unicujoc. Predlagam ti,da obisces psihologa ali nekoga,ki ti bo povrnil zaupanje vase. Na njegove ocitke se pozvizgaj. Nate stresa svojo jezo,fustracije,za katere pa nisi odgovorna ti,niti jih nisi povzrocila.
Vse dobro
Ni problem v tebi. Tudi jaz sem imela takega moža, bolj ko sem se trudila slabše je bilo. To da te ne ceni in kritizira je le to, da te podi od sebe namenoma ali ne. Otroke pa slepi s tem d asi ti slaba. Začni delati na sebi, urejuj odnos z otroci, poskrbi za finance in pojdite stran… Težko se uredi tak odnos, mogoče je kaj iz otroštva…vsekakor poišči pomoč, začni nekje in poišči drugačno rešitev kot samomor….
Ma kaj tvezite eni… Seveda je problem v tebi! zal, tako je. Tvoj moz je zrcalo tebe. To pomeni, kar ti cutis, mislis in delas sebi to se odraza v vseh odnosih ob tebi, najvecje zrcalo so bliznji, torej moz, otroci, prijatelji!
Tvoja resitev ni iti v tablete, te nas samo se bolj dajejo v meglo in otopelost… svetlobo boste nasli v sebi, pojdite vase in se zopet zacutite! Kdo ste? Kaj si zelite? Kaj potrebujete? Pomislite kaj vas daje v uzitek? In si to dajte, zdaj oz. takoj ko zacutite te potrebe.
Brez te spremembe do sebe NE BO sprememb iz okolice…
Torej kaj cakate?
Ce cutite tako poiscite novo sluzbo, dajte si nego zelesa… vase telo je vas tempelj! Poskrbite zanj, pocrkljajte ga, uzivajte v stvareh ki vas radostijo! Ja in to tudi pomeni da se fino prepotite, skacite, plesite… karkoli samo to zatlaceno energijo daje vn iz sebe! No poskusite, boste videli ze samo odlocitev v te spremembe vas bo napolnilo z zivljenjsko energijo!
Ja lahko si tudi poiscete strokovno pomoc, ampak sledite takemu, kateri bo imel temelje na delu, ki izhaja iz vas samih, prepoznate ga po tem da izhaja iz : ozavestiti, dopustiti, odpustiti, sprejemati in nato bistvo dajati se v uzitek!
žalostnažena, 29.04.2021 ob 10:58
Nekoč sem že pisala sem, ne vem, če ravno v to skupino …
Samo povedati moram nekomu … nekam …
Ne zdržim več tega odnosa, tega drenja, psihičnega in fizičnega nasilja (ne nad menoj, nad stvarmi).
Žal mi je, da sem šla k možu v službo, ker moje delo ni vredno nič, ne v podjetju, ne doma … sem samo nekdo za stresat slabo voljo.
Ne vem, dovolj imam. Se mi zdi, da bi bilo boljše, če me ne bi bilo … če bi otroci imeli drugo, boljšo mamo, mož boljšo ženo. Saj nisem grda, vizualno, ampak očitno me ne prenese več. Vsaka mala napaka je drenje do neba, otrokom pravi, da sem jaz kriva, ker ga jezm, da se dere name. Če pa ne upam več ničesar sploh rečt …
Najraje bi zvečer odšla proč, da me nikdar več ne bi našli … problem bi bil rešen.
Ne obsojaj se, vedno najprej pomisli nase, na žalost je tako če zase sam ne poskrbiš ne bo nobeden, otroci odrastejo in gredo svojo pot ostane ti partner če ti je v oporo, če ne je boljše da si sama