Hladen zakon, da me vse boli od žalosti
Pozdravljeni, naj povem, da sva z možem poročena že 15 let, skupaj sva več kot 20 let.
Prva leta je bil čudovit, ljubeč, do mene enkraten. Sem pa že takrat videla, da, če se mu kdo zameri ga enostavno obriše, izbriše iz svojega življenja. Tako je naredil s svojo mamo in se ji ni oglašal celo leto, s sestro še zdaj ne govori, z sinom iz prvega zakona tudi ne, ker mu je nekaj zameril. To so bila res že znamenja, pri katerih me je stisnilo v srcu in mi reklo, da nekaj ni v redu. Vendar je bil do mene pa zelo ljubeč in čudovit in enkraten do najinih otrok.
Veliko je delal, tudi jaz sem veliko delala, pa vendar moja služba ni tako zahtevna, on je moral delati tudi vikende. V službi sem spoznala sodelavca in z njim sva se prijateljsko zbližala, zato mi je pač ta sodelavec večkrat pošiljal kakšna sporočila, jaz sem mu res odgovarjala, ampak to je vse. Ta sporočila so res trajala nekaj časa, meni je samo manjkalo pozornosi, mož je delal cele dneve, sama sem bila doma za vse. V službi me je šefica ves čas maltretirala in tako sem se lahko zaupala le temu sodelavcu. To je vse, med nama ni bilo ničesar. Do tega dne me je mož ljubil, dvigoval v nebesa, razveseljeval na vse možne načine, me razvajal in bil je do mene prijazen in pozoren.
Skratka nekega dne je ugotovil, da si dopisujeva. Popolnoma je ponorel, tako je ponorel, da sem se bala, da mi bo kaj naredil. Začel me je zasliševati in spraševati in od strahu sem se kar tresla in se vedno bolj in bolj zapletala in na koncu je tako vpil name in pričel prihajati pijan domov, da sem bila čisto iz sebe, samo še kimala sem mu, spraševal me je, če sva kaj imela in da bo odšel če ne priznam in še sama ne vem več kaj sem rekla, ja, samo da bi mi dal mir, ker je bil zelo pijan. Čeprav ni bilo nič, bila sem na smrt prestrašena, ta vprašanja so trajala cele noči do jutranjih ur.
Od tega dne dalje je bilo vsega konec. Bom skrajšala, da ne bom predolga ampak od tega dne dalje se je vse končalo. Prvi dve leti, tri, me je še maltretiral vsak dan kaj sva imela in kaj je bilo in da bo odšel, jaz sem zaradi otrok požirala vse ker ga enostavno obožujejo. Samo, da sem hčerkici omenila, da bi odšla je planila v jok in sem se raje umaknila v sebe. Potem je bilo celo dve leti še nekako v redu, a vsake toliko mi je govoril, da sem ga varala, da on to ve, da mi ne bo nikoli oprostil, a je z menoj zaradi otrok. Od tistega dne ko se je to začelo me ni nikoli več objel, poljubil, rekel lepe besede. Pred tem mi je pisal pesmi, od takrat dalje pa me je pričel žaliti, česar prej ni počel. Tudi pred otroci je vpil name ali pa me žalil. Od vsega hudega sem se zredila za 30 kil, prenehala sem hoditi ven s prijateljicami, izgubila sem čisto vse.
Potem je bilo eno leto nekakšno mirno stanje, ampak oba sva v sebi vedela, da je vse drugače. Brez objemov in poljubov, občasno kakšen sex da se je spraznil in to je to. Meni se meša, ker se mi zdi, da ne živim, ampak umiram. Nekako živimo skupaj a sva oba nesrečna. Jaz ga imam rada in nočem da gre in hočem da mi verjame da ni bilo nič in hočem da me ima rad ampak to leto je pa spet grozno. Popolnoma me je začel ignorirati, druge nima ker je ves čas doma. Zopet je privlekel na dan zgodbo, da sem ga varala, da bo z menoj samo še da otroci odrastejo potem bo odšel, do mene je hladen, z menoj se ne pogovarja.
Popolnoma sem nesrečna, čisto sem že zmedena, ker prej sem bila zanj princesa, zdaj pa sem navaden gnoj, vsaj tako se obnaša do mene. Nesrečna sem, želodec me boli, ne vem kaj naj naredim, ne vem kam naj grem, otroci so nori na njega, za njih naredi vse, tudi doma naredi vse, za otroke lepo skrbi a mene pa sovraži. To se vidi iz vsake besede, stavka prezirljivega pogleda, predvsem pa molka, ki je prisoten po cele dneve.
Tako zelo sem nesrečna, ves čas sem doma, ne hodim nikamor, tudi pred korono nisem, da mu dokažem, da sem pridna in vse, ampak on ponavlja kot lajna eno in isto zgodbo kako sem ga pred leti prevarala in on to ve in tega ne misli pozabiti, skratka včasih bi najraje umrla. Pa ne morem ker imam lepe otroke in pridne in vse je bilo tako čudovito včasih, sedaj je pa tako grozno in ne vem več kako dalje…..
Hvala za vsak nasvet.
Že v prvih odstavkih cel kup kontradiktornih diskrepanc. Ljubeč, a hkrati vse dneve odsoten…in potem gre tako naprej vedno bolj in večje kontradikcije.
Skratka, pri branju do konca, opazim dvoje;
1. Ali je izredno slaba provokacija, in ima nekdo preveč časa
2. V primeru pa da je napisano resnično, pa vam svetujem forum psihijatrija, ker je vaš stik z realnostjo kot tudi resnico povsem okvarjen.
Z drugimi besedami, ; vaše težave so veliko bolj hude, kot mislite da so.
Kako žalostna zgodba. Žrtev si enega navadnega psihopata. Ni normalno, da te grdo gleda, da se ne pogovarja s tabo in vse našteto naprej. Zaradi takega odnosa, ki to sploh ni, si že zbolela in boš še. V bistvu sam spada na psihiatrijo ampak spravil bo pa tebe tja. Zakaj čakaš na njegove drobtinice? Da ti bo namenil pogled… Priporočam v branje knjigo Solo v dvoje od I. Gašperlina. In veliko veliko boš morala delati na sebi, da boš presegla to manipuliranje katerega žrtev si. Želim ti veliko volje,
Pozdravljeni, naj povem svojo izkušnjo zaradi podobnega, saj ni bilo nič, sem se jaz ločila. Jaz pa sem ugotovila, da moj bivši mož svoji prijateljici pošilja pesmi z ljubezensko vsebino. Enako kot vi je trdil, da ni bilo nič…toda mi, ki se znajdemo na drugi strani tega ne vemo…dve leti sem se trudila to sprejeti…toda črv te gloda naprej…na koncu sem se ločila po več kot 30 letih zakona…
Ponavadi, takšni moški, ki prelagajo krivdo na ostale ponavadi sami niso glih ‘bogovski’… Kar pomeni mož predvidevam, da je sam varal takrat ko ste vi mislili, da je vse popolno, da vam je pisal pesmi…. Kateri moški piše pesmi? Razen profesionalnih pevcev in pisateljev mogoče še 1% ostalih!?…. Če ni nič od naštetega bi jaz rekla, da je z svojo pocukranostjo zakrival svoje grehe?, mogoče se motim?
Vendar vsak psihično razumen človek, bi dau partnerju možnost, da pove jasno stališče dogajanja, je pa res, da je potem na nasprotnem spolu, če bo to informacijo verjel in uspel zaupati v naprej…
Jaz mislim, da če ste se s sodelavcem pogovarjali večinoma o službenih zadevah, da ni panike z vaše strani, če so pa bili bolj intimni pogovori pa priznajte partnerju krivdo ter se razidita, ker partner se spremenil ne bo, izgovori, da sta skupaj zaradi otrok so odveč, ker jim na dolgi rok delate škodo-dali jim boste vzorec v prihodnosti-nisem srečen v zakonu ampak bom ostal, ker sta isto naredila tudi moja starša….
Mogoče mu kot zadnjo možnost predlagate oziroma zahtevate zakonsko terapijo, če je v nobenem primeru nebo sprejel je za vas bolje da se odrešite tega
kolerika….
Ah dajte no dajte. Najprej vserjete s sporočili in kar ne nehate z njimi, moža pohvalite naslednji trenutek se ga pa bojite tako da bi najraje odšli. Sedaj ste nesrečni… zmeda v glavnem. Mož vam je zaupal in brez skrbi prebival poleg vas normalno da je besen. Mislim da ste zmeden zasanjan človek , mož se preveč ukvarja z vami in izgublja čas.
Tip je sociopat. Dokler si mu popolna predana, podrejena, te bo oboževal, takoj ko začuti, da ni več eden in edini, se začne trpljenje. On izvaja psihično nasilje že leta nad tabo, ti potiskaš glavo v pesek. Vsak dan ko si z njem, je vržen stran. Kaj ti ni jasno?? Zakaj bi se mu sploh morala za karkoli opravičevat??? Ne ponižuj se več.
Zdravo. Pojdi stran od njega. Živiš s psihopatom, ki te bo, če te še ni, psihično uničil. Verjemi z njim si, zaradi navade, ker misliš, da nisi sposobna kaj več narediti zase. Verjemu, da tudi otroci to občutijo. Pravijo, da so otroci zrcalo nas staršev in naših občutkov…iz lastnih izkušenj ti povem, da to drži. Od začetka se ti bo zdelo nemogoče, čez čas boš pa ugotovila, da si naredila prav, da si šla…no če boš šla. Lp
Spoštovani,
že iz predhodnih odgovorov lahko razberete, da ste najverjetneje v odnosu/zakonu z osebo z narcistično osebnostno motnjo (lahko v kombinaciji še s kakšno drugo motnjo). Ti ljudje so izjemno manipulativni, prepričljivi, povsem funkcionalni v družbi, v enem trenutku vas lahko neskončno obožujejo, v naslednjem docela degradirajo. To najbolj spoznajo le tisti, ki so jim najbližji (partner, tesni sodelavec, prijatelj). Največji problem je, da ne sprejmejo odgovornosti za svoja dejanja, da so vedno vsega krivi drugi. Ravno zaradi slednjega je prognoza za izboljšanje odnosa slaba, nizka, saj v svojem ravnanju ne vidijo nič problematičnega. In ravno zaradi tega niso pripravljeni/zmožni na spremembe. Kdor se jim postavi po robu, ga enostavno odrežejo, prekinejo stik, grozijo, kaznujejo, obsojajo… V branje vam priporočam knjigo V opoju narcisa (L. Palmer) in še kaj na to temo, da se najprej opremite z znanjem. Z znanjem si širite zavest in utrjujete notranjo moč.
Glede na vse znake vajinega odnosa, ki je v čistem razpadu, vam svetujem, da razmišljate predvsem o tem, kako pomagati sebi. Kako prekiniti toksičen odnos, ustaviti negativne reakcije, energijo, ki vas potiska navzdol, se zaščititi in znova postaviti na noge. Ne glede na prihodnost, bo vaš mož vedno oče vajinim otrokom, potrebna je samo vaša premišljena odločitev, kaj boste storili s svojim življenjem, kajti to, kar opisujete, je brezupno življenje, kar zelo dobro čutite. Takšni odnosi so nesmiselni in škodljivi za vaše zdravje. Samo od sebe se ne bo nič spremenilo. Svetujem vam tudi čustveno podporo nekoga (lahko psihoterapevt), s katerim se boste lahko pogovarjali, da vas spremlja skozi proces, vam odstira zavese, napačna prepričanja in dejanja sprememb. V procesu je pomembno, da spoznate sebe in svoje globlje rane, ki so vas privedle v odnos, zakaj ste toliko let vztrajali v takšnem odnosu, kaj vas je privlačilo in prepričalo na vašem možu ipd. V nobenem primeru odločitve ne bo enostavno, vendar ko začnete enkrat delati na povrnitvi lastnega samospoštovanja, je čez čas lažje, razbremenilno, osvobajajoče, veliko novih spoznanj dobite, male spremembe pa vzbudijo novo upanje za naprej. Zaupajte si in verjemite, da se da! Odločitev je vaša.
Imejte se radi!
Na novem delu sem spoznala mlajšega fanta. Zame je to fant, ker kot moški se ni obnašal. Ampak spoznala sem ga. Bil mi je všeč, kot človek. Zanimiv kot oseba. Kazal mi je pozornost, za katero scier menim, da je nisem vrnila, vsaj ne v takšnem smislu, kot je on želel. Se me je dotikal, ampak ga nisem pogledala v oči. Ko me je dlje časa gledal, sem se obrnila proč. Skupaj z njim nisem želela delat in za poslovodjo sem bila nerazumna. Neprijetno mi je bilo, vendar mislila sem, da me želi spoznat – kot kolega, zato sem možu vse povedala. Povedala, da mu pišem, povedala, kaj počne, da me gleda, povedala, da mi je všeč (ampak kot oseba, kolega, znanec, ne kot moški, ne fizično in še manj čustveno).
Mož je bil ljubosumen, vendar sva se o tem pogovorila. Razložila sem mu, kaj mislim, ko pravim, da mi je všeč in bil je razumevajoč. Rekel mi je, da ne bo nič iz tega, da ne bo poznanstva, prijateljstva in čakal. Vedel je pač, da tega, kar jaz želim, od tega fanta ne bom dobila – prijateljstvo, družbo, drugo družbo, ki ni samo on.
Ker sem bila iskrena, ni bil jezen. Kazala sem mu tudi sporočila, povedala anekdote z dela in celo slike fanta sem mu pokazala in sva oba skupaj ugibala o njegovem ljubezenskem stanju.
Kaj ti želim povedat?
Če je to tip človeka, ki ne gre okoli stresat jezo in zdrahe, če je to bolj tih tip človeka, ki sicer dopušča napake, ampak ko nekaj storiš, storiš in je za vedno, se ne bo kaj dosti zmaknil. Moj mož je prav tak – sestra se mu je tako zamerila, in to ni bilo le eno dejanje, jih je bilo cel kup skozi vsa leta, da ko je storila tisto napako, ki je ne bi smela, se je mož umaknil najprej od cele družine, in čeprav je začel nekaj let nazaj, bolj na mojo insistenco kot kaj drugega, s starši ponovno govorit, do mame ni tako kot je bil prej in s sestro razen nekaj vljudnostnih fraz ne govori. On je tak in očitno je tak tudi tvoj mož.
Iskrenost je edina stvar, ki bi zadevo takrat rešila, ampak do njega nisi bila iskrena. Pisala si si z drugim in čeprav prevara ni bila fizična, on jo dojame kot čustveno. Zanj si ga čustveno prevarala – dal ti je vse, dal ti je pozornost, denar, čas, ljubeč odnos, vse. In ti si šla si pisat z nekom, ki ni vajin skupni prijatelj, kolega ali znanec. Pisala si si s tem čelovekom in možu tega nisi povedala: ej, veš kdo mi je pisal? ta pa ta. smešno a ne? Mislim, da ve, da sem poročena. Jaz bi mu odpisala, nikoli ne veš, morda bomo kdaj dobri kolegi in ti boš imel novo družbo. ti je ok?
Zdaj ti lahko dam samo en nasvet – začni živet nazaj svoje življenje. Ne se zapirat v hišo, ne se zapirat pred otroci – te imaš še vedno. Pojdi z njimi okoli, pojdi z njimi ven, igraj se z njiimi, druži se z njimi, sploh če niso še najstniki. S takimi otroci je zlato biti, je lepo, greš lahko z njimi okoli, se z njimi graš in bodo še želeli biti s teboj. In praviš da so pridni.
Morda s tem, ko boš ti začela nazaj živet za otroke, se bo vajin odnos s časom popravil. Ali pa ne, ampak do takrat, živi, ker imaš krasne in pridne otroke. Odnos z možem, boš morala na novo gradit, isto ne bo več in vajina dinamika bo drugačna. Sprejmi to in se začni temu prilagajat in živet drugačno življenje.
Psihopat. Ne glede na vse pojdi stran. Vem kako ti je,ker sem sama imela podobno zgodbo. Plus se druge tezave. To kar pocne je otroski ego. Z njim ne bos vec dozivela srece. To kar pocne je psihicno nasilje. Ti si odrekas svojemu zivljenju in dokazujes svojo pridnost. Halo! Nisi njegova last. Ce imas moznost odidi. Sicer stisni zobe in potrpi na trenutek ko bos lahko odsla.
Spoštovani lepkpancar in ostali sogovorniki,
za prevaro oz. “prijateljsko zbližanje”, kot je gospa to navedla, je odgovorna sama, saj je bila to njena odločitev, in nikakor ne mož. Morate pa vedeti, da oba od partnerjev oz. zakoncev vlagata v skupen odnos in sta oba odgovorna za svoj doprinos in to, kakšen odnos ustvarjata, imata, vzdržujeta in kako se to potem odraža v drugih odnosih. Vsekakor bi bilo najbolje, da bi bila gospa že na začetku iskrena do sebe in do moža ter da bi izbrala drugo, bolj učinkovito pot (pogovor), kot pa, da je uživala v sadovih pozornosti, zanimanja zanjo, lepih občutkih. Zdaj je spoznala, česa primanjkuje in na čem je potrebno še delati. Morate pa gledati celotno sliko in dinamiko te zgodbe, v kateri je ta del neiskrenosti gospe samo sprožil val prepirov, umikov, psihičnega nasilja idr., ki je v ozadju bil že ves čas prisoten.
Nobene katastrofe ni, če se v prevarah lahko najde in sčasoma vidi priložnosti za rast, za spoznavanje sebe in drug drugega, za poglobitev odnosa, nove začetke na višji ravni, vzpostavitev zaupanja, saj so vse stiske, s katerimi se ljudje soočajo v življenju, zgolj lekcije in izzivi na njihovi življenjski poti. Mora pa vsak sam to začutiti, saj je vsak primer zase edinstven. Vsekakor bi bilo v tem primeru najbolje, da bi si gospa, avtorica zgodbe, in mož vzela čas zase ter sprejela odločitev za izboljšanje njunega odnosa, za iskrene pogovore, saj v takšnem stanju, kot živita, samo trpita bolečine, ki si jih ne zaslužita. Enako tudi otroci, ki vse čutijo. Odpuščanje kot proces je resnično veličastno dejanje, ne glede na vse stiske, občutke prizadetosti, in hkrati ključno za bolj osrečujoče življenje naprej. Ko človek spozna in razume izvore, pomen in namen vseh svojih dejanj v odnosih, ko spozna, zakaj se mora soočiti z nekaterimi stiskami, jih občutiti, zakaj se mu nekaj dogaja, ko vsa spoznanja lahko umesti v svoje življenje, potem gre lahko naprej, potem imajo takšni odnosi smisel, upanje in vrednost.
Vse dobro želim.
Čeprav je ogromno delal, tudi za vikende, ti je namenjal veliko pozornosti in te razvajal, a tebi to ni bilo dovolj in si se šla zapletat s sodelavcem – kaj je bilo in kaj ni bilo med vrsticami, veš sama.
Ne bom rekla, da je tvoj mož lahek karakter, ker očitno ni. A predstavljaj si sebe, da bi se kljub obveznostim in obremenitvam tako posvečala nekomu, on bi pa ob prvi priliki tolažbo iskal drugje. Ko boš prevzela odgovornost za svoj del krivde, se bo mogoče med vama kaj premaknilo na bolje. Tudi ti moraš marsikaj počistiti pri sebi – vidim te kot razvajeno princesko na zrnu graha, ki nemudoma zapade sladkim besedam drugega, ko se pozornost moža zmanjša za deset procentov zaradi obremenjenosti. Namesto da bi mu stala ob strani, si si dopisovala s sodelavcem. Si sploh lahko predstavljaš, kakšna izdaja je to?
On pa mora prevzeti odgovornost za to svojo koleričnost in jo skušati obrusiti. Prekinit odnose zaradi problemov in zapletov, ki niso usodni in so rešljivi, tudi ni odrasel način.
Ostali sogovorniki so očitno gladko spregledali tvoje dopisovanje. Ki nikoli ni samo dopisovanje.
Najlepša hvala vsem, ki ste se potrudili in mi odgovorili. Hvala za vse prijazne nasvete in tudi kritike.
Vem, da sem sama kriva ker sem se dopisovala, mož je zelo ljubosumen in je prepričan, da sva imela vse mogoče in je tudi po njegovem našel dokaze, ki ne pomenijo nič, ampak on je zdaj to vzel za trdno prepričanje, da tako je in nič drugače in, da je opazil znamenja in da zdaj mu je vse jasno.
Ni ga psihologa, ki bi ga lahko prepričal v nasprotno pa tudi sam ne bi nikoli šel nikamor razkrivati svoje težave. Raje hodi v službo nasmejan in se dela, da ni nič, doma se pa umakne in z menoj ne govori skoraj ničesar, razen običajnih stvari, nabava iz trgovine in tako naprej.
Ničesar več ne delava skupaj, prej sva tičala skupaj 24 ur. Na začetku je še bilo nekako, čeprav mi je vsak dan očital in prav začela me je boleti glava, ko sem vedela, da prihaja iz službe, ker sem vedela, da sledijo očitki in obtoževanja.
Ampak, ko se je on odločil, da bo dan lep, je recimo tisti dan pozabil na to, me je peljal na kavo, sva šla na večerjo, nato čez dva dni se je pa spet spomnil, da sem ga prevarala po njegovem in zopet očitki in jaz, ki se branim, on, ki napada in otroci, ki to gledajo in poslušajo.
Ker ga obožujejo se nisem upala ničesar spreminjati pa tudi bilo je dva dni dobro, pa kak dan slabo, nato en dan dobro pa tri dni slabo….
naučila sem se živeti z grčem v želodcu in z večnim nelagodjem v telesu, ker nisem vedela, kako se bo odločil, da bo potekal dan.
Prej je bil tak do drugih, takoj jih je kaznoval, če kaj ni bilo po njegovem, do mene je bil super.
Od tega dopisovanja naprej pa name zliva takšno sovraštvo, ljubezni ne kaže niti z besedo, niti z dejanjem, ves čas se počutim, kot da me kaznuje, čeprav mi ne reče kaj smem ali pa da bi mi kaj prepovedal.
Ampak mene je strah čisto ohromil in ne hodim niti več na rojstne dneve prijateljic, da ne bi spet doma prišlo do novih prepirov, skratka živim, ampak kot da umiram.
Zdaj seveda po več dni ne govori z menoj, kar pa reče je pa hladno, ves čas je pa itak zamišljen ali pa se umakne v drugo sobo, da je sam ali pa se gre sprehajati sam ali pa vzame s seboj otroke, meni ne reče več, da greva skupaj.
Se pa zavedam, da sem vse to povzročila sama in po eni strani ga preziram, ker se tako obnaša, po drugi pa krivim sebe, ker sem jaz pripeljala vse to do tega stanja.
Zdi se mi, da živim v neki votlini iz katere nikakor ne morem preplezati ven na sonce.
Še enkrat hvala vsem.
Ja … zelo dobro poznam taki tip moških … midva si sicer z nikomer ne dopisujeva, ne jaz, on tudi mislim, da ne. Je pa tudi moj tako zamerljiv … saj sem že enkrat pisala sem gor o tem, kako težko mi je z njim, ker je hladen do mene, sploh pa ker imava skupaj podjetje.
V glavnem, tema “težko mi je”, je bila in je moja …
Jaz ne verjamem, da je zgodba izmišljena, ker vem, da takšni zamerljivci in hladnokrvneži dejansko obstajajo. Lahko pa rečem, da ste res naredili napako. Ne vem, kaj je bilo napisano. Mogoče res nič takega, ampak takšen tip človeka nima vmesne mere, če me razumete. Ali je hudo ali pa vse ok, vmes za njih ne obstaja. Zanj je to, kar ste počeli, varanje predvidevam. Zelo težko spreobrnili in vam je najbrž zameril do konca, s tem da tudi resno misli, da bo odšel, ko otroci gredo proč.
S takim človekom je zelo težko živeti. Človek dela napake in niso vse vedno nalašč. So pa ljudje, ki niti malo ne dopuščajo zmot, medtem ko njihovih napak ne smeš videt oz. jih po njihovo ni.
Pozdravljena,
za moje pojme s tem obnašanjem, ki ga imate sedaj ( pretiran strah pred njim) kažete njemu točno to, kar misli. Da ste ga varala. Vem, da je težko, ko imate nekoga radi, vendar bi se jaz na vašem mestu iskreno opravičila, pojasnila svoje stališče, pote pa ali sprejme ali ne. To ni več na vas. Vsekakor pa bi se potem poskusila obnašati samozavestno. Pač ste storila napako, iskreno in neobtožujoče se probajte pogovoriti z njim. Nato pa naprej z življenjem, predvsem pa brez strahu.
Lp in srečno