Žaljenje
Pozdravljeni,
s partnerjem sva skupaj dobrih 7 let, oba čez 30. Imava nekaj težav, na katerih bo potrebno delati (kar trenutno ne znava, ker meni zmanjka znanja kako zadevo rešiti, on pa je nesposoben za pogovor in se vse skupaj prehitro sprevrže v kreg – se priporočam za kako usmeritev), sicer sva pa “za skupaj” in želiva tako ostati. Sem redno zaposlena in trenutno delam od doma, poleg tega pomagam pri domačem podjetju in se ukvarjam s hobiji, on redno zaposlen in ima tudi popoldanski sp. Pred kratkim sva se zelo sporekla, ko je mimogrede omenil, da si je vse ustvaril sam, Mene je prizadelo, ker je preden me je spoznal praktično blodil po svetu in se iskal, iz ene neperspektivne službe v drugo. Skupaj sva potem posodobila življenjepis, pregledala prosta delovna mesta, v glavnem celo proceduro, in kaj hitro našla zelo primerno delo, ki ga veseli in je dobro plačan. Hkrati s tem je prišel tudi do potrebnih financ, katerih prej nikoli ni imel, in odprle so se mu razne ambicije za nadaljnje življenje, zato je tudi odprl popoldanski sp, pri čemer sem mu precej pomagala in s papirologijo in financami (kot je tudi on meni, ko nisem imela..). Bistvo tako je, da mi je navrgel kako si je vse ustvaril sam, pri čemer nisem ostala ravnodušna in mu res ne na prelepo odvrnila, da je bil dokler ni mene spoznal skoraj da navaden luzer. Od takrat naprej me je parkrat kar konkretno užalil (nisem odreagirala, ker nisem vedela kako, saj je bil to zame čisti šok) v smislu kako sem lena, ko sem gledala televizijo. Ali ko sem pozno zvečer prala in obešala oblačila, kar mi čez dan ni uspelo in ker gledam na poceni tok “si se pa dobro naspala popoldne, da si še tako poskočna”. Ali ko se je končno začelo lepo vreme in sem šla malo kolesarit “pojdi raje delat”. V splošnem sem dobila občutek, da me ne spoštuje in ceni, dvomim da dejansko misli da nič ne delam (ali pač?), mogoče pa da manj kot on, verjamem pa tudi da njemu ni lahko in to žaljenje iz nečesa izhaja. Verjetno bi rada slišala, naj ne vzamem osebno 🙂 Prosim za kako razlago, če je mogoča in kako stvar rešiti v dobro obeh. Predvsem kaj lahko jaz naredim, ker nekih globokih pogovorov in sprememb vzorcev (kakorkoli že v psihologiji rečete..) od njega ne pričakujem.
Hvala za odgovor in lep pozdrav.
Spoštovani,
Da bi natančno razumeli psihološko logiko v ozadju opisane situacije, bi potrebovali nekaj svetovalnih srečanj za analizo. Lahko pa napišem hipotezo, ki se nakazuje v vašem zapisu.
Videti je, da vam partner vrača prezir s prezirom. Ko ste partnerju rekli, da je bil prej »skoraj da navaden luzer« ste začutili in izrazili prezir. Odgovor na vaše vprašanje, se skriva v razumevanju prezira in s tem povezane igre ničelne vsote.
Čustvo prezira ima, kot vsako drugo čustvo, v ozadju natančno določeno psihološko logiko in namen. Logika je naslednja. Oseba, ki čuti prezir, določeno lastnost, recimo delavnost ali poslovno pismenost, povezuje z lastno osebno vrednostjo. Torej globoko v sebi verjame, da je sama v jedru, kot bitje, več vredna, če ima to lastnost bolj razvito. Enako to lastnost pri drugih povezuje z njihovo osebno vrednostjo. Posledično ta oseba druge doživlja kot več ali manj vredne od osebe, odvisno od te lastnosti. Koliko nižje od sebe doživlja drugega nam pove stopnja izraženega prezira. Najblažji prezir izražajo žaljivke, ki so še ljudje, bili pa naj bi manj vredni. Recimo kurba, kmet, luzer, idiot. Naslednjo stopnjo predstavljajo žaljivke, ki niso več ljudje, so pa še bitja: prasec, golazen, svinja. Najgloblji prezir pa izražajo žaljivke, ki niso več niti bitja: drek, gnoj, smrad. In psihološka funkcija prezira je tarči prezira pokazati, da je kot bitje manj vredna od osebe, ki prezir izraža. In, če le gre, tudi tarčo prisiliti, da to prizna. Če bi sporočilo »luzer« psihološko ubesedili, bi to bilo: »priznaj, da sem več vredna in boljša od tebe, ker sem bolj poslovno pismena«. Da se globoko v sebi ne počutite gotovi, navzven pa v določenih situacijah nastopate iz večvredne pozicije, bi lahko poleg »luzerja« nakazovale še posamezne izjave v vašem zapisu: »kakorkoli že v psihologiji rečete« in »od njega ne pričakujem«
Običajno je tako sporočilo za tarčo zelo boleče, saj mu nekdo sporoča, da je kot bitje manj vreden. Pogosto bo tarča prezira poskušala svojo osebno vrednost, svoje dostojanstvo, reševati na isti način. Torej, da bo poskušala tistega, ki je prvi izrekel prezir, ponižati s kontra-prezirom. To pomeni, da tudi ta, enako kot prva oseba, določene lastnosti enači z osebno vrednostjo. In enako kot prva oseba globoko v sebi nosi slabo mnenje o sebi. Na tej točki nastane igra ničelne vsote. Ko oseba verjame, da je sama vredna le če uspe druge na svoji lestvici ponižati pod svoj nivo. V smislu: jaz sem dober toliko, kolikor je drugi slab. Najbrž je partner iz tega razloga sploh izrekel to, da je vse dosegel sam. Da bi s tem izničil vaš prispevek in sam pri sebi rešil svoje dostojanstvo. Zelo verjetno tudi sam zase misli, da je luzer, ker tega ni dosegel sam.
Rešitev je v razumevanju te lastne logike ter spremembe v smislu, da pričneta ločevati temeljno osebno vrednot od posameznih lastnosti in dosežkov. Nekdo, ki sebe kot bitje brezpogojno sprejema sploh ne more čutiti prezira in ga tudi nikoli ne bi izrazil. Pa tudi na prezir ne bi reagirala s kontra-prezirom, ampak bi bolj odraslo zaščitila meje lastne integritete. Taka oseba bi drugemu priznala dostojanstvo ne glede na lastnosti. To je seveda ideal in nihče ni čisto tam. Se je pa mogoče pomikati v tej smeri in odnos brez takih brutalnih udarcev prezira je veliko bolj prijetno.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Imam najbolj neromantičnega in hlodastega partnerja na svetu, po mojem. Nikoli me ne pohvali z besedami, nima smisla za kakšne romantične geste in tako naprej, mi pa ljubezen kaže z dejanji, na meni pa je, da to razumem in vzamem na znanje. Tu in tam se še vedno zgodi, da skušam izsiliti kompliment, ker bi pač rada kdaj tudi slišala, da sem mu še vedno všeč, da me ima rad, da … vsi imamo kdaj šibke momente.
Mogoče si je tudi tvoj partner želel samo slišati, da je kljub vsemu sposoben, potreboval je samo začetno spodbudo. Idealno je, če se par tako kot vidva dopolnjuje in si daje dodatno moč, naj bo psihična ali tako kot pri vama tudi konkretna, da sta si lahko ustvarila lepše življenje in se poklicno izpolnila (kar je tudi zelo pomembno). Tvoj partner je morda res nekoč malo taval, ker mu pač ni bilo treba na nikogar misliti in je lahko kradel čas bogu, kar pa ne pomeni, da ni priden, deloven in sposoben. Močne ženske včasih lahko v moškem zbudijo občutek manjvrednosti, pa ne nujno hote. Mogoče se ob temi preprosto ne počuti, da nosi hlače, ampak bo vedno ponižan v vlogo rešenčka, ki brez ženske (tebe) nikoli ne bi ničesar dosegel (kar absolutno ni nujno). Skratka, kolikokrat v teh sedmih letih si mu povedala ali dala vedeti, da si ponosna nanj ne samo zaradi biznisa, ampak tudi zaradi njega samega, ker ti je dober partner? Si mu kdaj povedala, da ceniš, ko ti priskoči na pomoč? Ni pomembno, ali je on tebi kdaj rekel hvala. Sprašujem tebe, ali se ob tebi lahko počuti kot moški?
Vsej emancipaciji navkljub se meni osebno za zvezo zdi zelo zdravo, če se moški ne počuti kot copatek.
Ne me narobe razumet, spoštujem vaš trud in vašo pripravljenost pomagati nekomu. Vendar ene stvari pa niste povedali: a je bil vaš partner pripravljen na te spremembe, ki ste jih uvajali po začetku veze, ali pa je bil preprosto prisiljen v njih. Izpostavili ste, da se je iskal, in z vašo pomočjo tudi našel. Res je, da ljudje včasih potrebujemo brco v rit, vendar je bolje, da je ta brca boleča, zato da sami sprejmemo potrebne odločitve in vzamemo odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Z vašo pomočjo je res prišel do boljše službe, zanima pa me, kako bi se vi počutili, če bi vstopili z nekom v razmerje in bi vam predlagal, da začnete iskati novo službo, ker je ta, kjer ste trenutno, neperspektivna. To samo pomeni, da mi nismo zadovoljni z njegovo situacijo in ga želimo spremeniti. Poglejte iz tega vidika, partner je vse to videl, pa vseeno vam je pustil, da mu pomagate. Zakaj? Ker je z vami mislil resno. Past pomoči ni v tem, da nekaj nudimo, ampak da zato zahtevamo nekaj v zameno. In ker pomoč ni bila nesebična, ampak zelo premišljena (od tega imate tudi vi veliko korist), ste mu vrgli to pod nos. Zakaj? Da vas ceni, da vas spoštuje, postavi na piedestal, ker ste mu pomagali. Ne vidim problema v njemu, ampak v vas, ker vsega tega ne vidite. Res je, da ste mu pomagali napisati življenjepis, v službi se je moral pa on izkazati, ne vi. Mogoče ste res bili potrebno stikalo, da se je premaknil, vendar vseh zaslug ne morete pripisati sebi. S tem, ko ste mu rekli luzer, ste razvrednotili vsa njegova dejanja, prikazali ste ga kljub vsem trudu, za totalno nesposobnega in še vedno bi taval v temi, če ne bi bilo vas. In s tem ste svoja dejanja postavili pred njegova. Veste kaj, menim, da si zasluži iskreno opravičilo, ker ne vidite vsega tega, kar je naredil, vidite samo to, kar ste vi doprinesli. Trud, ki ga vlagamo v zvezo, naj bi bil nesebičen. Če nekomu pomagamo, naj bi to delali iz srca in zato, ker nas je ta oseba prosila za to, ne zato, ker mi želimo spremembe in hočemo, da nas ta oseba nosi po rokah. Če hočemo to, potem pomoč ni bila nesebična, ampak jo bo nasprotna stran plačala z veliko višjo vrednostjo, kot pa v resnici je. Upam, da najdeta skupno besedo, da to rešita. Začela se bo pa z iskrenim opravičilom. Vse najlepše.
Ha, ti si ga užalila in on bo tebe. ranila si mu ego in ponos, on bo tvoje.
kaj mu ves čas očitaš, kaj vse si mu naredila. pač si mu. pojdi naprej, ker ni pomembno. meni je mož pomagal pri tuširanju, ko sem imela nesrečo in nisem mogla, pa mi ne blodi ves čas, kako sem mu lahko hvaležna, ker mi je pomagal pri umivanju (in sva mlada veš).
opraviči se mu, sprejmi da imata drugačno mnenje, mu to tudi povej in da je čas, da skupaj urejata stvari. res je, pri tem in tem mu nisi pomagala, si mu a pri drugih stvareh, kjer ti znaš, zmoreš in si boljša. on je pač boljši v tem, ti pač ne. to je vse
OPRAVIČI S EIZ DNA DUŠE in prenehaj biti tako vzvišena. Ni tak luzer, če je vse sam ustvaril in nisi mu toooliko ti pomagala, bi se verjetno tudi sam znašel in pazi, da se ne bo, če boš vzvišeno prezirljiva do njega in še naprej mislila, kaj vse si…Da ne bosta pobrala vsak svoje in se bo potem vidi, kdo je večji revež in luzer…Ne bodi preveč prepričana vase, če znaš sekirat, d asi boljša od njega, boljši je on, ker zna delat. Tako poniževanje ne bo šlo, to žge do smrti, če se ne opravičiš in nekaj spustiš ego. Nisi nič več vredna od njega, ampak manj…
No, vidiš tako zgleda tako direktno, iskreno in boleče….sedaj pa opravičilo njemu, ki ti je veliko ustvaril, ti si ga pa le priganjla, če ne sekirala….no službo imaš ok…
Vzemi prvi odgovor, mnenje Uroša Drčića kot vodilo. Tudi stavki, da je nesposoben za pogovor in da od njega “globokih” pogovorov ne pričakuješ, nakazuje na to, da si nad njim v določenih trenutkih vzvišena. On to lahko čuti in “globoka” komunikacija na takem nivoju ni mogoča. Mogoče si ti večji del problema, kot misliš sama.