Lepo pozdravljen/a!

Sem anon x,se pravi anonimen, saj obstaja zelo dober razlog za to. Zdravim se za boleznijo ki se ji strokovno reče shizoafektivna motnja. Odločil sem se izpričati zgodbo o vzponih, padcih, krivicah, ter podati tudi kakšno konstruktivno kritiko. Po premisleku sem se tudi jaz poskril, nisem šel pred kamero, saj bi bil še bolj ožigosan in stigmatiziran. Ljudje imamo um, ki sodi, primerja, analizira.Ta je tak, oni je debel pa na zdravilih, tisti pa je fleten itd…zdi se mi da ta um nagaja večini.
SOCIALNI VIDIK: Vendar, ali je moč kljub bolezni si ustvariti normalno življenje?
Do neke mere da. Preverjeno, dan po dan sem se trudil z delom,osebnim treningom, boljšo prehrano in simptomatiko sem uspel znižati do te mere da se mi na zunaj nič ne vidi da bi bil bolan. Vendar notranjost, ljudje.. ta je tista, katera me najbolj boli, ko vidim »zdrave« ljudi kako si uspejo ustvariti družino, imeti zadovoljujoč partnerski odnos itd..Vidim, gledam, jih opazujem.Sam nikakor ne uspem dobiti partnerice, sorodne duše, čeprav pravijo da sem čeden.Imel sem nekaj zvez pa se vse skupaj ni izšlo obojestransko.Pač tako je…
BOLNIŠNICA.Kako je biti »noter« vam povem samo to. Pojdite na obisk k komu ki trpi znotraj psihiatrije. Več ne želim deliti, saj sem imel tudi nekaj negativnih izkušenj. Torej, ko sem zapustil bolnišnico polje, sem začel delati.Najprej te vtaknejo v program zaposlitvene rehabilitacije in ti dajo oceno delazmožnosti. Od 0 do 100. Srce se mi je paralo ker veljam za delovnega človeka in so mi po opravljeni oceni dali oceno, status nezaposljiv.Torej dosegam 30 odstotkov zmogljivosti normalnega človeka, moji prijatelji so mi pa vsi dali večjo neuradno oceno. Taka ocena pa je bila samo zato ker sem se upal mentorja nadret, ko meni nekaj ni bilo prav.Takrat sem razmišljal o tem da bi si vzel življenje, če me ne bi pustili delat.
Trajalo je da sem sprejel situacijo da sem nezaposljiv,( nezmožen, nesposoben). Ja, veste, v človeku se lahko pojavi ta miselni psihični pritisk in pojavijo se vprašanja, kako bom služil svoj kruh, imel partnerico, morda družino…Sanje so šle tako kaj kmalu stran.Padel sem na realna tla.
Iz 600 evri preživet in si kaj gradit? Delam v posebnem zavodu, ne bom nič omenjal kje kako pa kaj,
Samo rad bi da izveš kako se ob tem počutim.Dan je dnevu enak, na trgu dela poberemo serijska dela, kakšno pregledovanje različnih elementov, sestavljanje kulijev itd..
Seveda sem hvaležen da imam delo, saj brez dela se hitro zgubiš, in še danes ne morem razumeti kako nekateri moji sotrpini sploh nočejo delati, pa imajo diagnozo. Tako zatavajo še v večjo temo, in potem ne rata nič iz človeka.
Sam se počutim recimo temu ujet. Ujet nekam kamor v resnici ne spadam.
ZDRAVILA. Seveda absolutno MORAM opomniti, kaj nam zdravila naredijo v telesu. Večina antipsihotikov te upočasni, zmanjša življenjsko energijo, vzame libido in še kaj bi se našlo. Sam imam zyprexo in na začetku sem se zredil ko prašič, da me nobena ni hotela niti pogledati. Na meni se je »probavalo« vsaj ducat zdravil, češ, če te ne bojo, bodo pa te v redu. Da ne omenjam koliko poskusov prenehanja jemanja zdravil na lastno pest sem imel, ker sem hotel biti brez zdravil.V mojem primeru je bilo potem vse hujše, tako da sem se sprijaznil na količini zdravil pod katero kolkertolk normalno funkcioniram.
ZDRAVILA IN DRUGI LJUDJE…Vendar v sebi nekako čutim da ljudje zaznajo da jem zdravila, ali se to čuti na neki podzavestni ravni , ne vem kako bi vam točno opisal,ljudje se te kar ognejo. Počutim se brez pravih prijateljev. SOS telefon je moj redni sopotnik ko nimam koga s komer bi se pogovoril. Veste, to je boleče, da te ljudje ne sprejemajo takšnega kot si, ampak morda vidijo pred sabo koga ki se slini, trepeta z nogami , ali je pretirano tiho. Vse to, ljudje so posledice zdravil. Ne rečem, da so zdravila slaba, saj naprimer antidepresivi res pomagajo, ko gre za težjo depresijo in človek lahko normalno spet funkcionira.
Ampak vprašajmo se zares. Kdo je »kriv«? Družinska vzgoja, družba, vrednote, šolski sistem, posameznik sam?…
Tu si odgovorite sami, en človek lahko naredi na sebi kolikor pač zmore,poznam srečneže ki so ušli tej pasti z zdravili in se zdravijo na druge načine.
Pa tudi bi rekel koliko jih še je, ki so na različnih delovnih položajih in jemljejo zdravila. Bogve kam to vodi.
POMOČ V STISKI…često se zgodi da npr.mlad posameznik, ki zboli nekje v srednji šoli, ne zna najti pravega psihiatra, prave podporne družbe, psihologa itd, ali pa NE MORE, KER SO TAKO DRAGI TERAPEVTI, da si jaz npr. rajši s tem denarjem financiram športne dejavnosti in počitnice. To bi se moralo počasi spremenit, ljudje, kdo bo plačeval 40 evrov na uro terapevtu?
Za menoj je 12 letna bitka z zdravili, psihiatri, terapevti, socialnimi pedagogi, delovnimi terapevti, mentorji, vsak je v teoriji »nad mano«. Kako glupo je to in ogaben občutek je ker se ne moreš in ne smeš dobiti niti na kavi zunaj delovnega časa npr.svojim terapevtom ker poslovna etika in stroka tega ne dopušča.
MISLIM TU SE VPRAŠAM ALI SMO ČLOVEŠKI ali bomo slepo sledili nekim šolskim smernicam ki jih učijo na faxu, ALI BO DOBROTA PREVLADALA. Še vedno upam, vztrajam, čeprav bi lahko že zdavnaj
Puško v koruzo vrgel, vem da bo po nekem obdobju spet sijalo sonce, morda pa nas bo tale pandemija kaj izučila.
Če se sam nočeš učiti biti Človek, te bo pa bolezen naučila.
Hvala, ker si se odzval/a in slišal/a.
Anon x

Oo zdravo, tukaj še ena zmešana, ki pa trenutno (oz. že skoraj 3 leta) nisem na nobenih zdravilih – kaj si misliš o mojem zdravstvenem stanju:
———————————————————
Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se obsedeno ukvarjala s šolo vsa leta od ene 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Spomladi sem pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila popolnoma brez učinka, ker sem bila še zmeraj obsedena s šolo še ene celi 2 leti in četrt, skoz mojo celo takrat srednjo poklicno šolo.

Vsa leta sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Prvo noč sem prespala na zaprtem oddelku, naslednji dan pa sem odšla na odprti oddelek. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Drug folk, ki se po tujini vlači, sem začela DOJEMATI KOT NADLJUDI, ker je zame nedojemljivo in nepredstavljivo, da bi se vlačila po tujini. Kot nadljudi dojemam že samo tisti folk, ki se vlači do slovenskega morja ali pa že samo po drugih koncih slovenije, kaj šele če se vlačijo stotine kilometrov daleč v tujino … Kaj šele, če letijo z letali tisoče kilometrov daleč v tujine, KER TO SO ZAME PTIČJI LJUDJE, KI IMAJO KRILA, DA LAHKO LETIJO, ALI PA IMAJO NADNARAVNE SPOSOBNOSTI, DA SE LAHKO TELEPORTIRAJO NA DRUGE KONCE EVROPE OZ. SVETA. ZATO KER SAMA NIMAM KRIL, DA BI LAHKO LETELA, IN NIMAM NEKIH NADNARAVNIH SPOSOBNOSTI, S KATERIMI BI SE LAHKO NA DRUGE KONCE EVROPE OZ. SVETA TELEPORTIRALA OZ. PRESLIKOVALA!!!

Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred dvema letoma, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa že več kot dve leti živim v svojem svetu, sem totalno brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati z drugim folkom skupaj, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 10 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

Že skoraj 3 leta, kar sem doma, si neredno umivam zobe, ker sem si jih potem, ko sem prišla domov, ponovno začela umivati po 30-50 minut (sedaj po 20 minut). Že od decembra 2018 si konstantno ne umivam vsak dan zob (enkrat na 2-3 dni), tako da imam že od januarja/februarja 2019 vse dlesni vnete, od novembra/decembra 2019 pa mi počasi vse bolj odstopajo od zob!! Poleg tega sem se do oktobra 2020 vsaj 1 do 1,5 leta napajala s 3 litri vode dnevno, in sem šele oktobra zmanjšala naprej za pol litra (ker sem dojela, da je to baje daleč preveč), potem pa postoma do novembra po 1-2 deci do 2 litrov vode dnevno, ker sem bila tako z napajanjem z vodo obsedena.

VSE LJUDI DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s tem, da bi mogla osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti, bi hodila od ene bajte do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah (kar sem kradla že od 18. do 19. leta 6-8 krat) in drugmu folku (jih napadati sredi ceste za dnar, telefone, kolesa)!! Motiti bi morala tujo posest in vsaj praskati s ključi če ne kar razbijati avtomobile in uničevati zelenjavo po vrtovih … Potem bi mogla iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor drugega folka, tako da bi se jih dobesedno dotikala ter vdirati v njihovo zasebnost z nastavljanjem kamer in prisluškovalnih naprav v bajte in stanovanja, neupravičeno slikovno snemati (slikati/snemati folk in jih objavljati brez dovoljenja), krasti identitete (ustvarjati profile/mejle pod imeni drugega folka oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati) in avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke (javno objavljati brez dovoljenja) itd. Itd. …