Pozdravljeni,
imam manjši problem pri razumevanju punce. Skupaj sva že 7 let, ampak še vedno živiva vsak pri svojih starših ker enostavno ni financ za skupno življenje. Ona študentka, jaz zaposlen nekaj let z bolj slabo plačo.
Načeloma med nama vse štima in se dobro razumeva, ampak sedaj ima partnerka manjšo krizo glede avta. Sama si ne more privoščiti nakupa avtomobila, mojega denarja pa ne želi sprejeti. Sem ji tudi ponudil, da ji samo posodim denar, če že noče sprejeti denarja za avto kot darilo.
Ampak ta opcija ji nikakor ni všeč in noče tega sprejeti. Sedaj pa pravi da ni pri volji da bi se kaj videla in na splošno je slabe volje. Krivi našo državo in kapitalizem, zakaj je vse tako drago in zakaj si ne more tega privoščit. Kot študentka med korono res ne zasluži kaj veliko, ampak zato bi ji jaz rad pomagal.
Ima kdo kakšno idejo zakaj partnerka ne želi sprejeti moje pomoči ampak je rajši slabe volje zaradi tega že več mesecev?

Spoštovani,

da bi zares razumeli partnerkine razloge, bi se seveda morali pogovoriti z njo. Šele takrat bi zares razumeli zakaj tako globoko doživlja to, da si v študentskih letih ne more še privoščiti lastnega avtomobila. Kar se najbrž večini zdi čisto normalno. In tudi zakaj to povezuje z vajinim partnerstvom. V tem trenutku vemo, da je za njenim počutjem in vedenjem natančna psihološka logika – kot vedno – ne vemo pa kakšna. Ena možnost bi bila, da to dejstvo z denarjem na nek način povezuje z lastno osebno vrednostjo. Ljudje v tem primeru pogosto ravnamo podobno kot vaša partnerka. Ker si je težko priznati, da zaradi nečesa sami o sebi slabo mislimo, naredimo nekaj, čemur se v psihologiji reče eksternalizacija. V smislu, ker nam je težko prevzeti lastno odgovornost za svoje počutje, nezavedno to odgovornost prenesemo na zunanje faktorje. Recimo, mislimo, da je za to kriva država ali kriza ali kdo drug. Tako počutje bi lahko bilo blizu rahli depresivnosti. In kadar se tako slabo počutimo sami s sabo, je lahko neprijetno biti v bližini drugih. Saj lahko ti, recimo s ponujeno pomočjo, le še krepijo to notranje obsojenje samega sebe. To je seveda samo hipoteza, ki bi jo bilo potrebno preveriti v okviru svetovanja.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Torej nimata denarja za skupno življenje, za avto pa bi ga napraskala, čeprav je z njim potem vsak mesec ogromno stroškov? Zavarovanje, bencin, vinjeta, servis, nove gume, izredna popravila … tudi če se ne voziš veliko in je majhen avto, pride za vsaj 70 do 100 evrov stroškov na mesec.
In zakaj v teh časih rabi avto, ko pa skoraj nikamor ni mogoče iti? Midva s partnerjem sva en avto prodala, pa nimava denarne stiske, ampak ker ga ni racionalno vzdrževati za par kilometrov na teden.
Ampak to niti ni bistvo. Ponudil si pomoč, ni bila sprejeta, s tem se moraš sprijazniti in njeno odločitev spoštovati. Kaj vse se skriva za njenim nezadovoljstvom, boš pa mogoče izvedel s pogovorom.

Prvo kar mi je padlo na misel je bilo vprašanje za vas:
Ali ste do nje morda pokroviteljski?
Veliko “pametujete”, jo “popravljate”?
Morda se noben od vaju tega sploh ne zaveda, a je to lahko tudi nezaveden razlog, da je odklonila vašo pomoč.
Podzavestni strah, da boste imeli, dokler vam ga recimo ne odplača, nekako tiho pre-moč, da je avto pravzaprav vaš in vam bo to dalo možnost nadaljevanja pokroviteljske drže in “pametovanja”, v trenutkih, ko med vama ne bo vse rožnato, npr. v konfliktnih situacijah?
Samo in zgolj hipoteza in odg na vaše vprašanje, zakaj odklanja vašo radodarno pomoč.
Na vas je pa, da postavite to vprašanje njej osebno in se odkrito pogovorita.