Na jetra mi gre lasten otrok
Imam sina, ki je neverjetno zasanjan, pozabljiv (razen, ko jo nekaj njemu v korist), malomaren, nenatančen, zamuja, itd. Ne morem mu zaupat preprostih vsakdanjih opravil, vsak dan mu po 1000x ponavljam navodila kot so zavihaj rokave, pospravi sobo, ali si naredil to, ali imaš tisto, ali, ali… res, počutim se kot da se mi bo zmešalo. Z njim smo se že milijonkrat usedli in pogovorili, je vse razumel do naslednjega dne. Kot da se “resetira”. Z živci sem na koncu, ne morem se več niti zadržati, da ga ne zmerjam, da je butast ali pa idiot. Njegova obramba je samo cviljenje in smiljenje samemu sebi, dokler se spet ne “resetira”, ko gre ves navdušen ven s prijatelji ali pa igrat igrice. In to obnašanje se dogaja že približno 3 leta (zdaj ima 10 let). Drugače je zelo inteligenten, obožuje zgodovino, naravo, matematiko obvlada, zelo je ustvarjalen, tisto kar ga zanima posrka informacije vase takoj in pozna stvari, podatke, o katerih marsikateri odrasli nima pojma, ampak kot pravim pri vsakdanjih stvareh je pa groza od groze. Kaj naj naredim da bo bolj samostojen in vreden zaupanja brez da mi npr. zažge stanovanje ali da ga zbije avto?
Žal nimam nobenega koristnega nasveta, ker so moji otroci še premajhni.
Mogoče bi vam Marko Juhant lahko pomagal – ima tudi plačljive video tečaje o vzgoji otrok. Malo pobrskajte po spletu. Sam si bom gotovo naročil tečaj, ker me skorajda zagotovo čaka isto kot vas, saj so otroci, čeravno so mali, pravi vragci ...
Želim, da vam uspe!
In res ne veš več, zato se nauči več!
Ženska, preden komu odpovejo jetra se bo treba nehat smilit sama sebi! In to ne zaradi tvojega otroka, ampak lastnega otroka, ki ti gre na jetra. Lastiš si lahko samo sebe. Tvoj otrok je svoje bitje. Kot si ti svoje. In če tega še nisi dojela in prisluhnila lastnemu otroku, kdo je – ne vem, kako pričakuješ, da boš kadarkoli na poti do razumevanja, kdo je tvoj otrok – če mu boš dala navodila, kdo mora biti.
Star 30let bo ujet, kot si danes ti. Daj mu svobodo, ki jo potrebuje, da spozna svet in sebe – dovoli mu, da ima otroštvo. Deček je star 10let. Deček je bitje in ne program.
A veš, da večina pravi – poroka ne spremeni ničesar, otrok pa vse?
Če bi poroka bila program, ki bi od “I do” do ločitvenih papirjev, zaznaval in popisoval stanje tvojega uma, duha, telesa in bančnega računa – in enako za tvojega moža. Zaznal vse skrivnosti, vse neizrečene tenzije in pregoreval ob verbalnem ali fizičnem nasilju… Bi najbrž tudi poroka spremenila vse.
Otrok ni izdelek, ki pride in deluje z navodili, se resetira, ima 18letno garancijo. To je bitje, ki žal ni prišlo na ta svet, da tebi prinese smisel, ampak, da odraste in poišče svojega.
A ga boš čez 4leta, ko pride v puberteto peljala k psihologu na popravilo?
Ali boš po navodilih zavihala rokave in se soočila prvo sama s seboj? kasneje s psihoterapevtom? – kdo si – in od kod ves ta gnev, ki ga serviraš ubogemu otroku.
Nad kom si tako razočarana?
Kdo je tako zasanjan, pozabljiv, malomaren, nenatančen in zamuja?
Odrasla oseba, ki zamuja, zamuja marsikaj, zamuja tudi v odgovornosti, ne zgolj na sestanke – v dom vnaša vzorec zamujanja – torej ruši red in disciplino in tvori kaos.
Razumeš torej, od kod otroku zamujanje?
Tvoj otrok je star 10let. 3leta ste že v tej situaciji, torej je bil star tudi 7let – ko se mu je očitalo, da zamuja.
Od kod natančno naj otrok dojame točnost, če doma vidi zamujanje? Vsak lahko kdaj zamudi. Saj, tudi on včasih pač zamudi. Ampak on je otrok – on se uči – vidva sta odrasla – vidva znata. A res ne znata bolje, kot zamujat?
Otrok imitira in se uči izkustveno – in ne z navodili – imitira vzorec zamujanja – kar pomeni, da očitno nekdo ne zamuja samo včasih. Včasih ni navada.
Dejstvo je, da od otroka ne moreš pričakovati, da bo vse kar ti nisi – a bi bilo bolje, da si. To je nemogoče. On tebe ne more razumet, on tebe čuti. In to je njegova pravica – ker on še ne rabi razumet – ti si tista, ki naj bi razumela in sprejela odgovornost, da počne dobro zanj. Torej, on čuti tvojo nesigurnost, on čuti tvojo nevoljo, on čuti tvoj gnev in ti želiš, da on vse to pozabi – resetira – in prisluhne vašemu posedanju – kjer mu bosta dopovedovala – kot očitno v zakonu pač počneta – kdo vi ste – kakšna so navodila – kakšno igro igramo – in ko vse razume – more ugasnit vse občutke, ki jih iz dneva v dan živi – ker pri 10letih razume – da je butast, ker čuti, da sta njegova starša precej patetična in da mu dom ne predstavlja vsega tega, kar v šoli, knjigah ali filmih o domu govorijo.
1000x na dan ponavljaš navodila, rokave zaviha najbrž večkrat na dan, kot kakšen fizični radnik, za enega otroka ima dnevnih opravil, kot da živite na farmi in si ti utrujena od dela in ne kompulzivnega pospravljanja – ker več kot očitno je edino s čim se upaš spopast prah – in razumem te – tebi se bo zmešalo!
Če bi te nekdo posedel – in ti razložil, kaj vse te še čaka in kaj vse bo potrebno spremenit – sem prepričana, da bi ti to razumela – a nisem prepričana, če bi razumela dlje kot do naslednjega dne?
Kolikokrat sta z možem že resetirala zakon?
A si se kdaj vprašala, kaj ta beseda pomeni?
Precej domača ti je.
Ampak kaj ta beseda pomeni tebi?
Premisli.
Preveč jo uporabljaš, glede na svoja pričakovanja.
Resetirati, pomeni spraviti v prvotno stanje, ponovno zagnati.
A veš ta zlajnan primer, kadar kličeš operaterja, da internet ne dela – in ogromno ljudi zelo arogantno nastopi, SEVEDA SEM ŽE RESETIRAL MODEM – mnoge že po tonu in načinu zaznajo, kot ene tistih, ki jih ponovno treba peljati, skozi isti postopek – le da jim tokrat poveš, da malo počakajo, da zadeva potrebuje kakšno minutko in da prosijo za malo potrpljenja – v resnici ljudje nimamo toliko potrpljenja, da napravi dovolimo, da se resetira v svoji dinamiki, kaj šele, da se resetira oseba, odnos, zakon.
In ti vse nenehno spravljaš v prvotno stanje – in nikdar ne postaviš temeljev. Če bi vaša družina gradila hišo, bi najbrž imeli 1000x sestankov v arhitekturnem biroju in ti bi nakupovala decor še preden bi postavili temeljni kamen. Ti pa v resnici, sploh ne veš, ali imaš družino, ki si bo v tej hiši znala ustvariti dom.
A vidiš kaj počneš?
“Njegova obramba je samo cviljenje in smiljenje samemu sebi”
Kako naj ti 10letni otrok dopove, kako si v resnici ti butasta?
Prosim povej mi, kako sploh misliš da on to dojame?
Misliš, da otroci žalitev in verbalnega nasilja ne dojamejo kot nekaj, česar se bojijo, ne želijo, ne potrebujejo? Zavračajo? Se ti ne zdi, da obramba pomeni, da se nečesa brani? A se mogoče tvoj otrok brani bolečine, ki mu jo serviraš? Brani tebe, in tvojih pričakovanj, prevzemanja odgovornosti za tvojo nesrečo? Ženska, ti si en kup nesreče.
On je inteligenten, zelo ustvarjalen, posrka informacije, pozna stvari – o katerih marsikateri odrasli nimajo pojma.
Deček je otrok. In otroci so mnogokrat pametnejši od odraslih.
Niso brezsmiselni ali brezupni sami po sebi.
Verjameš ali ne, ampak ljubezen in hvaležnost ti prinesejo edina navodila, ki delujejo. Če že iščeš navodila, jih išči tam kjer so.
Vprašaj svojega otroka, kaj je narobe z mami?
In ti bo povedal vse. Če si mislila, da je otrokov smisel, da te osreči – si se precej naivno odločila, da boš mati. A to je tvoja napaka, ne njegova – in tvoja dolžnost in odgovornost je, da se lotiš popravljanja te napake. Ni več prostora za tvojo neodgovornost do sebe – ker si odgovorna zanj. In zahteva od tebe, da si odgovorna prvo ti – šele potem bo on. In to je njegova pravica. Star je 10let.
Praviš, da obvlada matematiko, zato mi malomarnost in nenatančnost ne opisujeta njega. Ker pa je to njegovo vedenje, bi se na tvojem mestu zamislila – zakaj je otrok raje zasanjan in kam v resnici beži? Proč? Proč od tebe? V svoj mir?
Ko bo star 14let in mu boš predstavila še vsa dodatna pravila, bo zbežal v droge.
Dovoli mu biti otrok, dokler še ta občutek lahko ima.
Dovoli mu biti on, ker je to edino, kar je v resnici lahko.
Dovoli mu, da te spremeni, ker te bo spreminjal samo na dobro.
Jezna si nanj, ker se veseli druženja s prijatelji in igranja igric. Nad njegovim navdušenim stanjem si nezadovoljna?
Bodi srečna, da ima prijatelje – ti jih očitno nimaš – vsaj ne takšnih, da bi jim to povedala in bi ti kdorkoli upal rečt, vzami se v roke ženska! In to, da mu video igrice dajo več energije, kot mati – je spet tvoj problem. Izpila mu boš vso veselje do življenja, še preden bo začel zares živet – zato se takoj – tukaj in zdaj – na tem mestu vprašaj, kaj mu lahko omogočiš in kaj lahko počne, počneta, počnete – da bo imel od življenja več, kot le igranje igric.
Če bo moral nonstop pospravljat in ne vem kaj vse še mora početi, ta tvoj multipraktik – A kuha? Ali zakaj se bojiš, da bo zažgal stanovanje? A ćutiš ta njegov upor, da bi raje vse skupaj zažgal, kot da vaju še prenaša? To je najbrž edino kar čutiš pravilno – a čutiš precej destruktivno – ZBIL avto – v vseh scenarijih, ga želiš poškodovat in okrivit – opaziš to? A so tudi tebi starši to počeli?
Kdo ti je govoril, da si butasta?
A si butasta, tudi za moža, ki je sicer pameten, dovolj uspešen, ampak je pri vsakdanjih stvareh groza od groze?
Nad kom si tako razočarana?
Česa se tako bojiš?
Tvoj otrok je pameten. On ve, kaj narediti, da ga ne zbije avto – le zasanjan ne sme biti – torej, živet mora življenje, ki ga čuti – ne po navodilih, ki jih ne razume in želi izklopiti. Le tako se bo naučil živeti zbrano in zavestno. Najbrž, ker mu bo zanimivo in končno prijetno. Če mu boš umirjeno in sistematično pojasnila, kako nezažgati stanovanja in da je to vaš dom – in ga končno vzpostavila – tudi tega ne bo zažgal.
Preden z nepravilnimi vzorci neuspešno zapraviš naslednja tri leta, poskrbi, da boš mama, ki bo kos pubertetniku, ki bo vzor in avtoriteta, ki mu bo življenje olajšala in oplemenitila – ne oteževala. Bodi zaupanja vredna – in bo tak tudi on.
On je najbrž edini, ki ti trenutno lahko pokaže kako ti je lahko lepo, če si dovoliš, če se odpreš – pelji ga v živalski vrt – pojdita na sprehod do njegove najljubše picerije – ne vem – vprašaj ga kaj bi počel? Nehaj se smilit sama sebi in ga pelji v muzej Iluzij, na nek grad, predstavo, v kino, pelji ga nekam, kjer se bo tudi v tebi prebudil ta otrok, ki gre že vsem na jetra, ne samo tebi. Uživaj ženska! Tvoj sin ni Cankar in ti nisi trpeča mati. Prenehaj!
Marsikaj ti več ne bo šlo na jetra, ohranla boš živce.
Težki časi so za otroke. V procesu učenja reda in discipline, življenja so – pa je vse okoli njih izven reda in discipline. Šole so bile praktično nefunkcionalne – kaos je. Otroci nimajo poligona za učenje, a rezultate pričakujejo vsi! Kako bo v tem momentu zdiscipliniran, če nič na svetu ni? In zakaj si ne zasluži razumevanja, če vsi na svetu trenutno to potrebujemo? In v družini, doma, to iščemo vedno! Da bi nas nekdo razumel. Zakaj si ti tukaj? Da bi te razumeli. Precej ironično za mati, ki ne skuša razumeti svojega otroka. Ampak te razumem, zdaj pa daj ti njega!
Ko boš sama nekaj spremenila, bo imelo smisel, da se posedete za mizo in mu pojasnite, kako slabe stvari spremeniti na bolje – dokler te formule ne uporabljata vidva, je ne bo znal niti on.
In naslednjič, ko boš spet tako daleč, da mu boš želela ****
Se spomni na mene – TI SI BUTASTA!
Spomni se tolikokrat, da boš nekaj spremenila, sicer boš slej kot prej to slišala tudi od sina.
Kaj boš takrat?
Mu primazala klofuto, ker si tega ne zaslužiš?
Točno v to smer služiš.
Izberi smer, kjer boš zaslužila več.
PS: Pegast badelj je za zdrava jetra, srečno!
– ki ima butaste starše.
In hiperaktivnost, ni bolezen med otroci, ampak bolezen med starši – ki se zavestno ne ukvarjajo, s kvalitetnim usmerjanjem energije otroka v produktivnost oz. jim dajo pozornost – za katero s hiperaktivnostjo opozarjajo nase!
Otrok je zrcalo svojih staršev in higiene doma.
In če bi starši jedli rdeče tabletke, da vidimo kako negujejo higieno svoje duše, kot preverjamo ustno higieno otrok – bi jih večina spadala med tiste, ki imajo težavo z gnilobo in zanemarjenostjo.
Seveda ima toliko otrok težave!
Alergije, gluten, laktoza, slab imunski sistem, hiperaktivnost, migrene, avtizem, vse to so sodobne bolezni – s katerimi otroci opozarjajo na tokičnost doma.
TOKSIČNI STARŠI spuščajo v svojega otroka “toksine” – strup – vse dokler mu ne zastrupijo duše – ki je bila tako čista – da je zrcalila njihovo gnilobo – oni pa tega niso prenesli!
V tem primeru me je strah, da otrok toksinov več ne bo znal prebaviti.
Da je to prenevarno za njegova jetra.
Upam, da vi, ki bi tega otroka peljali vse do avtizma – otrok nimate.
SUSAN FORWARD – TOXIC PARENTS – STRUPENI STARŠI
https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/166468-strupeni-starsi-113297-pr
Otrok se nikoli na svet ne rodi po lastni želji. In če si dva odrasla zaželita razmnoževanja, morata sprejeti, da bosta ustvarila novo majhno osebo. Osebo, ne produkt svojih želja. Otrok se ne vzgaja sam, prvič je na tem svetu, ne ve, kako se svet vrti in deluje. Tvoja naloga kot starša je, da sprejmeš odgovornost in kvalitetno, angažirano vzgojo te nove male osebe. Dokler ne bo ta majhna oseba samostojna, je treba tudi sebe prilagoditi in se zavedati, da kar vložiš, to dobiš. Ni vedno lahko in logično zaporedje, je pa tvoja odgovornost. Jamranje ne pomaga, ker se ti vrne. Otrok je tvoje ogledalo.
Če pa bi raje dresuro, manj zapletov in popolno ubogljivost, pa si nabavi psa.
https://www.iskanja.si/knjige/zivljenje-je-tvoje.html
Zgled. Preberi tole knjigo. Se grem stavit, kot 5voj otrok. A pridem pogledat, vse imaš razmetano. Sebi pospravi. Samo tiho bodi in se ne meni za njega. Moja mama je bila ista. Jaz sem se učila v knjižnici, ker je nisem mogla prenašat. Naredi greneralno čiščenje lastne sobe. Otroku ne reci nič. S cigaretom v ustih ne moreš enemu težit, naj neha kadit. Meditacija.
https://www.iskanja.si/izdali-smo-tudi/ciscenje-nereda-in-feng-sui.html
Besede imajo moč in energijo. Nikoli ne smeš govoriti otroku, da je neumen. To je meni govorila mama. Sovražila sem jo. Še čudno, da tvoj otrok sploh funkcionira. Boš videla, ko boš spremenila obnašanje, bo nehal pozabljat. Najprej discipliniraj sebe. Vse prepospravi. Nato mu povej, da ga imaš rada in da verjameš, da se bo vsega spomnil. Pomembna je beseda spomni se in narobe je, da ne boš spet pozabil. Tu je besedica pozabil, ki se u4esniči in otrok pozabi.
Nikoli ampak res nikoli ne žali otroka s takimi izjavami. To slisi bolje kot drugo in globlje zarezejo te besede.
Imam podobno raztresene otroke in sem tudi kdaj jezna. A vedno brez žaljenja. In včasih se spomni, včasih ne. Slej ko prej pa pride do situacije ko ugotovi zakaj težim. In potem se navadi.
Poznas tisti rek “kakrsen lastnik taksen pes”? No pri otrocih ni nic drugace. Otrok je ogledalo svojih starsev. Glede na to, da to traja ze tri leta, lahko recem samo sram te bodi! Ti, ki bi morala biti vzgled svojemu otroku, Ti, ki bi ga morala voditi, Ti, ki bi ga morala zaščititi, Ti, ki si sveta za svojega otroka ga zmerjas da je butast in ne vem kaj se vse?
In on se brani s cviljenjem in smiljenjem samemu sebi? BRANI?!! BRANI PRED LASTNO MATERJO?!!!!!
SRAM TE BODI!!!!!
Glede na to, da sama vidiš, da je pameten dečko ampak mu vsakdanje stvari ne gredo dobro od rok, bi mu morala pomagati, ne pa da ga grajas. In to, da dte se ze poiskusili pogovoriti z njim…….o moj bog ženska, z otrokom se je potrebno vsak dan pogovarjati in ga usmerjati ne pa samo takrat, ko vidiš da so stvari že tik pred tem da eskalirajo.
Moja hči ni še niti 2 leti stara, pa ko ji rečem “Grema spat” vzame svojo dudo in medvedka in gre v posteljo. Pa ni važno ali je to ob dvanajstih opoldne ko ima popoldanski počitek ali je to ob dvajsetih zvečer ko gre spat. In ne rabim dva krat reči. Vsak dan mi pomaga izprazniti pomivalca in po previjanju vzame svojo plenico in jo sama nese v koš v kopalnici. Pa ne da se hvalim, kako super otroke imam ampak želim samo izpostaviti dejstvo, da je otroke treba začeti vzgajati že pri enem letu in ne čakati do sedmega leta in potem pri desetih jamrati, ker ste starši čisto sami krivi za to. Tudi če otrok še ne govori, razume stvari predvsem pa opazuje kako starši reagirajo ob določenih situacijah. In tako si ustvari podlago za v naprej. Torej vse njegove težave izhajajo iz vaju z očetom. Razen če ima dokazano kakšne psihične motnje.
Ne vem ali je zgodba izmišljena ali ne, ampak ko sem to prebrala me je pograbila takšna jeza, da sem to enostavno morala dati ven iz sebe. Ker osebno poznam en tak primer in je fant tudi enakih let. Morda si to celo ti. Potem, ti povem še, da se začni ukvarjati z otrokom in ga nehaj puščati da igra igrice cele dneve.
Tvoj sin ima motnjo avtisticnega spektra ti ga pa ponizujes, unicujes in travmatiziras. Bravo res. Ne zasluzis si naziva mati. Pojdi na csd in jim preberi tale zapis. Oddaj sina, ga bodo dali v rejo ali ne se itak ne ve. Zivljenje si mu itak ze na pol uničila, ker ti je vec kot ocitno vseeno zanj. Da nisi niti enkrat pomislila ga odpeljat k zdravniku? Čarovnica. Upam da ti ga prej ali slej vzamejo, če pa ne boš pa eden izmed tistih primerov “Sin umoril mamo” na naslovnicah. In privoščim ti da boš. Zakaj morte taki stvori po svetu hodt.
Razumem vas… Doma hodimo vsi skozi to. Ampak jaz nisem čakala tako dolgo. Sem poiskala strokovno pomoč, kako pomagat otroku, spremenit na sebi kaj, da se stvari izboljšajo. Vmes je bilo tako, da niso več vedeli trije strokovni delavci, kakšen prijem bi pomagal, saj je tudi v šoli postal nesramen do učiteljice in je skoraj odkorakal iz šole. Zakaj to naredijo, ne vejo. Vejo otroci samo, da ni prav. Prijavila sem na tečaje Juhanta, s strokovnimi delavci sodelujemo tedensko, v šoli se je aktivirala razredničarka, saj je otrok odraz nečesa, kar ga doma ne učimo in ne vzgajamo tako. Ampak… Po dolgem, a vztrajnem času, smo našli izvor težave, ki je izhajala iz šole. In po tistem zelo lepo gremo navzgor. Počasi, ampak zagotovo. Dve leti iskanja vzrokov, prepirov, obupavanja pa spet iskanja rešitev… Vse se da mamica, samo dovolj si morate želet in ne obupat. Na koncu je lahko ena majhna stvar, ki jo imate pred očmi, ampak jo bo videl šele nekdo drug. Dajte možnost sebi in otroku, da ima srečno otroštvo in se za to, ker je počasen, ne pospravlja itd ne trudite. Tudi Juhant vam bo to povedal… En primer, ko ga je rekel in sem se krepko nasmejala: punce imajo rade v peresnici barve tako in zvezek tako in napisano tako. Fantje pa je važno, da je napisano in je to to! In tako je… Mogoče pa je njegova počasnost lahko za nekaj dobra. Zgodovina mu leži… Torej, arheologi delajo počasi, ampak natančno in imajo velik pomen na svetu, da se odkriva, od kod vse izvira. Pustite mu, da je kar on želi biti, vi pa ga ob tem učite, kako mora biti(sproti pospravljate, se vsakodnevno umivate, itd…) in ko odrastejo, verjemite, da imajo potem popotnico. Da pa ponovite 10000x na dan pa… Kmalu bote to pomnožilo s sto, ko bo v puberteti. Tako so mene potolažili. In sedaj sem… Pulover gre v pranje… Pulover gre v pranje… In ne da obleži pod pisalno mizo. Najprej se morate vi pobrat, šele potem se bo lahko otrok.
Morda je pa enostavno prepameten in mu je vseeno za stvari, ki mu niso pomembne.
Je navajen, da si mu do sedaj vse k riti nosila in tako je zrastel.
Pač, saj ni sam kriv.
Si pa tipična mama, ki misli da bo kričanje in tečnarjenje pomagalo, nasprotno – vsaj pri meni – ko mi je nekdo to delal, me je odbilo in sploh nisem tega naredila.
Preberi kakšno knjigo o sočutnem starševstvu in to takoj, preden bo postal najstnik.
Ne razumem starsev, sploh pa ne mame, ki ne sprejme lastnega otroka. Previsoka pricakovanja, da bo najmanj drugi einstein, popoln v vseh pogledih in najpomembnejse… kaj bodo rekli drugi. Moja tudi ni popolna, spije mi vse zivce vcasih, je posebna, slisi le tisto kar ji pase, prefrigana, ne pospravi, kar me sicer tudi skrbi, ampak jo ljubim, moja je sad mojega telesa. Ne dam je, ne zamenjam je, njene napakice in posebnosti so mi pa itak nekaj najljubsega na svetu
Kakšna oblika avtizma, ADHD, dispraksija? S serijo enostavnih testov bo vsak otroški psiholog ali pedopsihiater hitro ugotovil, če gre za kakšno zadevo na tem področju. Te stvari se kažejo v vašem zapisu – na nekaterih področjih nadpovprečen, na področjih, ki bo morala biti pa avtomatizirana, pa pod povprečjem. Medtem pa živce na hladno in ne otroku še bolj zbijat samozavesti in ga poniževat s takšnimi in drugačnimi neprimernimi komentarji. Ni to, da otrok noče, tak otrok nam samoumevnih stvari ne zmore. Imejte to pred očmi vsakič, preden odprete usta in začnete tuliti nanj. Za enostavna opravila, ki jih vsakodnevno pozablja, mu pa napišite listke s seznami, pa vam ne bo neprestano opozarjati. In ja, strokovna pomoč, čimprej, preden se zmeša vam in za zmeraj zaznamujete še otroka. Je pa to dolgotrajen proces, sploh, če se to vleče že tri leta, pa v to smer še niste niti mignili. Srečno in veliko potrpljenja.
To je OTROK in kot mama in tudi učiteljica v osnovni šoli vam lahko zagotavljam, da je vsem treba vse ponavljati 1000x. Moja služba = ponavljanje istih stavkov leta in leta… Resda so med njimi nianse in je morda en bolj vesten, drugi bolj zasanjan, a bistvenih razlik ni. Moj sin pa je ravno tako popolnoma v svojem svetu in sedaj jih ima 15 in se vedno ponavljam iste stvari vsak dan. Pozabi vse luči, odklenjena vrata, gre v šolo brez potrebščin… In ja, otroci si zapomnijo samo kar jih zanima. Ali ni to normalno? Jaz opažam isti trend tudi med odraslimi. Sama pri sebi vidim, da si neverjetno z lahkoto zapomnim, kar mi je zanimivo, ostalo pozabim, pa čeprav so “pomembne zadeve”, a očitno ne zame. To je v človeški naravi. Treba je potrpežljivo ponavljati, enkrat se bo le prijelo! In veste kaj je to ponavljanje? Vzgajanje! Vse to potem otrokom ostane in ko odrastejo se bodo vsega spomnili. Ne zalite ga, to zelo slabo vpliva nanj in mu še bolj zbija samopodobo. Ne bo se več niti trudil bit drugačen, saj bo imel v zavesti, da je itak butast in hkrati bo to izgovor, da je tak. In kot odrasel bo imel zato slabse odnose z drugimi… Vi potrebujete delat na sebi in krepiti vaše potrpljenje.
1. UVOD
2. PREDSTAVITEV KONCEPTA
3. RAZŠIRJENA RAZLAGA
4. NASVETI
1.
Osebnost je spekter, to je ful poenostavljena razlaga, jasno, da se vsi razlikujemo, ampak določene vzporednice se lahko potegnejo, in zdi se mi, da je tukaj tole smiselno napisati. Jasno DYOR:
S tvojim otrokom ni nič narobe, ni avtist, ni bolan, ni zasanjan.
Žal je del manjšinske populacije 25% intuitivnih ljudi. Ti pa nisi. Žal si del 75% senzorične populacije, tvoj otrok pa nima sreče. Še posebej, ker se mi po tvojem opisu zdi da spada met enega bolj redkih tipov intuitivnih ljudi, ENTPja. Juhu, welcome.
Liči na mene, bi rekel. Imel sem podobno otroštvo in podobno nerazumevajočo senzorično mater.
2.
Nisem ravno kvalificiran, da bi to razlagal (linki priloženi spodaj), a lahko probam? Tvoj sin liči na ENTPja. In ‘mi’ dojemamo svet malo drugače od ‘vas’. In sicer:
Po dominanci, nekako takole:
1. Ne (Intuicija, ekstrovertirano)
2. Ti (razmišljanje, introvertirano)
3. Fe (čutenje, ekstrovertirano)
4. Si (zaznavanje, introvertirano)
Iščemo vedno nove stvari, ponavljanje nas dolgočasi. Najbolj domače se počutimo pri konceptih, radi povezujemo stvari, vidimo vzorce, kjer jih drugi ne, enostavno preberemo ljudi, velik poudarek na logiki, za vsako stvar je pomembno, da je logična, drugače nima smisla. Pri čustvih je poudarek na zunanja čustva, to pomeni na okolico in ljudi v njej. Pomembno nam je ponavadi, da se ljudje okoli nas dobro počutijo, gremo večinoma čez sebe, da nekomu ustrežemo, opazimo ko nekaj ni v redu z nekom. Če je nekdo okoli slabe volje, ima to velik vpliv na naše počutje, zato se trudimo naredit nekaj, da ne bi bil. Zaznavanje je na zadnjem mestu, velikokrat gremo mimo pomembnih stvari, ne da bi jih sploh opazili. Kaos nam je domač, nove stvari mamo radi, če pa kaj ne prenašamo pa je nadzor 😀 kakršenkoli. Dobronamerni nasveti so gucci, kakršenkoli nadzor brez logike doživi hud upor v vseh pogledih. To je nekak kratek povzetek zadev, jasno priporočam, da si sami preberete več…
3.
Po kratkem povzetku, pa še malo daljši zapis na to, kako se verjetno tvoj sin počuti, glede na to, kako sem se jaz počutil.
Ni poanta, da smo zasanjani in pozabljivi, senzoričen svet, ki je na zadnjem mestu nas enostavno ne zanima. Odveč je. Ne opazimo ga, če ga ne rabimo za nek koncept. Enostavno ni pomembno. Glede pozabljivosti, ko je nekaj njemu v korist, ne prenašamo(pišem tako, ker je lažje. V bistvu mislim, da nam je precej naporno, veliko energije porabimo za to.), da nas nekdo obremenjuje in utruja s svojimi neumnostmi in odgovornostjo, ker je naša glava polna stvari, o katerih bi radi razmišljali in so bolj pomembne od vaših neumnosti. To, da mu ti 1000x ponavljaš navodila, je najslabša kombinacija nadzora in senzoričnih neumnosti, oboje zadevi, ki sta za nas izjemno naporni in neprijetni. Ker je hkrati zelo moteče, da si z njim nezadovoljna (Fe), se sili da dela stvari ki jih noče in mu niso logične, samo da bi ti bla srečna. To pa jasno ne traja dolgo, ker je zanj izjemno naporno in nesmiselno. Sploh to butasto ponavljanje nesmiselnih senzoričnih stvari (vihanje rokavov, pospravljanje, delanje vaših neumnosti, ki nas ne zanimajo…). Fora je enostavno, da razumemo, da nič ne spremeni….če je zvezek(posoda, karkoli) na tleh, ali nepospravljeno, je popolnoma isto, kot če je v polici. Dokler jaz vem kje je in služi svojemu namenu, ne čutim potrebe, da pospravim, dokler ne začne ovirati moje funkcionalnosti bolj, kot pa, me utrudi pospravljanje tega na bolj funkcionalno mesto.
10 letni otrok ti ne bo znal razložiti, zakaj ti ravnaš napak. Zaradi hude stiske, ker nas ljubljena oseba ne razume, in ji ne znamo razložiti, tako, da bi razumela, postanemo preveč žalostni, in jočemo. Tudi, ko odrastemo. Ful nismo dobri z razlaganjem stvari, kaj šele sistematičnim, tako bi nas ljudje vsaj približno razumeli. V naši glavi je koncept super in smiseln, vemo, da imamo prav, ampak to na besede prenest, da jih nekdo drug razume je svojevrsten izziv in precej naporno. Zato pa je tukaj taki zmazek napisan, ne glede na to da ga pišem že kako uro in se puneka fuleka trudim. ENTPji majo zelo dobro lastnost, da imajo skoraj neomejen prag tolerance takšnih zlorab, in je nekak res, da se to resetira po spanju. Nekak potlačimo. Je pa ene stvari treba prespati 100x. Smili se sam sebi, ker bi rad, da si zadovoljna z njim, pa da ga sprejmeš, in ga imaš rada, ni pa dovolj močen, da bi se silil v delanje neumnosti, ki so pomembne samo tebi, in to ustvarja notranji konflikt.
Menda s(m)o entpji najbolj introvertirani ekstroverti. Ful dobro nam gre z ljudmi, največja vrednost, ki si jo bo tvoj sin ustvaril, je socialni kapital. Na koncu bo poznal vse, zrihtal vse, se dobro razumel z vsemi. Dovoli mu druženje, ustvarjen socialni kapital je še dandanes najboljša zadeva, v katero sem vložil svoj čas. Življenje postane precej lažje kasneje s tem.
To z znanjem je res, najmanj energije nam troši, ko iščemo nove informacije in koncepte, zato smo v tem izredno dobri. Določene informacije si zapomnimo, ampak to nam v bistvu gre ful slabo. Tu pa tam kaki snippet ostane.. To, kaj ti misliš, da tvoj otrok ve, je 1-5% tega, kaj je ‘posrkal’. Točnih podatkov se sicer ne bo spomnil, mu pa ostane koncept, in to je ful več vredno, v realnem svetu, ker so vsi podatki na dosegu telefona. Pozna stvari, ki jih odrasli ne poznajo, ker vas je večina ‘odraslih'(vseh ljudi) senzorikov in ne vidite konceptov v teh merah in ne razumete stvari. Vsakdanje stvari pa so…hja, ponavljanje istih senzoričnih neumnosti vsaki dan…na zadnjem mestu, popolnoma spregledano, ful nam je naporno, ful ne maramo, oh joj ponavljanje, rutina, groza. Ne res, ful ni kul. Ubija nas. Kaos nam je kul, vsakič nekaj novega, pa to, ampak rutina pa trivialne stvari kot pranje posode, pospravljanje, nošnja smeti ven…takrat, ko nas začne motit. Prej ne. Tak pač je, deal with it (nauči se pozitivno motivirati nekoga, da v majhnih korakih napreduje pri stvareh, ki so mu naporne, drugače dobiš upor in kreg, ne bo boljše, in ne da se spremenit.) Aja, pa jeziki nam ful grejo. Isti koncepti vsega pa to, neki skupen izvor.
Drugače, tvoj sin je že samostojen. 1x mu razloži koncept, da si ga zapomni (= če se igraš s svečami, lahko zakuriš hitro bajto, pokaži mu kak hitro se nekaj vžge, kak se pogasi, pa si gucci), pa ga pusti. V redu bo, samo mir mu daj, da se razvije v sebe, pa ga nehaj dušit, da se razvije v tvoja pričakovanja. NE BO SE. Če se bo, bo ful trpel v življenju, ali pa se bo na smrt skregal s tabo.
Kaj lahko narediš, da mu bo lažje (in jasno tudi tebi):
Ne ga silit. Kakršnakoli oblika nadzora bo naletela na hud odpor. Ni važno če mu rečeš da naj opere posodo, odnese smeti, pospravi sobo ali da ti naj pripravi hlače za pranje (če jih še hoče nosit). Kaznovanje je precej neučinkovito, ker bo enostavno svoje potrebe zmanjšal na minimum. Primer: Če ne pospraviš sobe, nimaš računalnika. Če mu bo dovolj pomembno, pa se bo sam odločil, jo bo pospravil, če ne pa bo dva tedna bral knjige namesto tega. Nadzor enostavno ni učinkovit. Smiselno je postaviti pravila, katerih se lahko drži, ali ne, v zameno pa ima bonuse. Druga možnost je, da delaš stvari z njim. Ne maramo delati napornih stvari sami, v dva se lahko pogovarjamo in je bolj zabavno. Samo najprej moraš popraviti odnos z njim. Aja, pa bodi dober zgled. Če enkrat zajebeš, opazimo, si zapomnimo in vemo da je ničvredno. Pa če ne znaš logično razložit zakaj naj nekaj naredimo takrat ko rečeš, je konec in se ne bo zgodilo. “Ker sem jaz tak rekla” ne pali. Otrok te vidi. Vidi vso nelogičnost v tebi, ves bullšit, vse, kaj govoriš da je prav, pa delaš obratno. Nekak tak, da kadiš, pa govoriš, da je kajenje škodljivo. Ali pa da mu težiš da odnese smeti, pa jih ti tu pa tam tudi pozabiš, ali se ti ne da.
Glede pospravljanja, je najboljše, da mu pustiš, da ma tak kot hoče v sobi. Dovoli mu eno točko brez tvojega NADZORA. Vsepovsod drugje, naj se drži tvojega reda, v svoji sobi pa mu dovoli njegov sistem. Najboljše funkcionira, ker ve, da ma tam mir, se bo drugje bolj potrudil. Pomembno je, da delaš MAJHNE napredke. Ne pretiravat. Navadi ga z malimi zadevami, dokler ne postanejo rutina. Ker so senzorične stvari za nas ful naporne, sploh ponavljanje teh neumnosti, naj začne z eno stvarjo ki traja 5 minut na teden, to dela par tednov, pol stopnjuje.
Omogoči mu čim več izkušenj in novih informacij, UKVARJAJ se z njim s stvarmi ki NJEGA zanimajo, čeprav tebe ne, hvaležen ti bo. Če boš mela v redu odnos z njim, boš mu poleg očeta najpomembnejša oseba na svetu in bo vse naredil zate, dokler bo imelo smisel. “Ker jaz to hočem, ker sem jaz tak rekla, ker se jaz tako počutim, ni smiselno.)
Najhujše kar lahko narediš je, da ga nadziraš, ga žališ, odrivaš od sebe, in mu ne dovoliš, da se razvije v osebo, kot je. Aja, pa ne ga primerjat z ostalimi. (“Glej, kako je sosedov janezek super priden). Nima učinka, kvečjemu prezir.
Drugače bo delal vse, samo da bo mel mir pred vami, da bo lahko delal svoje stvari, ki ga zanimajo. Čustveno inteligenten je/bo precej, zato bo tut rekel vse, samo da bo mel mir (“vse je razumel, pol pa se je resetiral”).
Drugače je kasneje isto, naredimo vse da mamo mir, minimum od minimuma, ker se hitro naveličamo menjujemo službe, načeloma se vedno znajdemo in je vse gucci k smo amazeballs..
Vem, da ti bo težko se potrudit, ker koncepti ful niso tvoj comfort zone (iz napisanega bi sklepal da si nek senzorik, jasno, Si dominant :D)
Tukaj je še link, do zanimih vsebin, kjer se lahko kaj naučite o različnih tipih osebnosti in kaj jim je pomembno, kako dojemajo okolje in informacije…blabla DO YOUR OWN RESEARCH
https://www.youtube.com/user/DaveSuperPowers
GOOGLE:
OBJECTIVE PERSONALITY
V upanju, da bo nekaj koristilo pri razumevanju, in manj pri zgubljanju živcev….
Lep pozdrav? 😀
__________________________
offtopic: (not investment advice) HODL GME & KRIPTO