Hladen partnerski odnos
Pozdravljeni,
nikoli si nisem predstavljala, da bi me neka situacija v življenju pripeljala tako daleč, da bom pomoč iskala tukaj na internetu in nikar me ne razumite narobe, saj ne mislim nič slabega o tem, le nisem navajena situacij v katerih ne bi sama našla rešitve, se potrudila in se uspešno premagala neko določeno oviro. Stvar je torej sledeča. S partnerjem sva v zvezi 3 leta, pred pol leta se nama je rodil otrok in najin odnos je srednje hladna žalost … Kriva sem tudi sama, ker me je vse skupaj pripeljalo do točke, ko se mi niti ne da več ponavljati enih in istih stvari, ko se tudi sama vedno bolj odmikam od njega in pozornost raje posvečam otroku. Saj sploh ne vem kdaj se je vse to začelo, pravzaprav sva imela že pred otrokom dokaj “burno” razmerje, jaz sem odrasla v družini kjer si vedno izkazujemo ljubezen, smo povezani in se radi zberemo skupaj ob družinski mizi, on je na svojo žalost popolno nasprotje. Ravno zaradi tega, sva imela in še imava nenehne konflikte glede izkazovanja čustev. Čisto konkretno, vse kar dobim od njega je bežen poljub za lahko noč in to je vse. Nobenega toplega objema, nobenega ljubkovanja. Da o spolnosti sploh ne govorim, že več kot leto dni nisva imela odnosov sploh. Glede tega je tako, da sem jaz imela že od vsega začetka večjo željo po odnosih in jaz sem bila tista, ki je v 90% dajala pobudo zanje. No, ko sem se odločila, da se ne mislim več samo jaz angažirati, ker oprostite sem se počutila skrajno neumno ob tem, pač ne seksava več. Lepa reč, kajne. Skratka ne razumem te njegove pasivnosti in nezainteresiranosti. Pa tudi nasploh v življenju sem jaz dokaj živahna in nasmejana, vesela punca, no ob njem se mi zdi da sem povsem zamrla. Z otokom sva večino časa cele dneve sama. Zvečer ga dajem spat jaz, hranim in previjam in ukvarjam se z njim čez dan sama. In še ko mu rečem, da naj mu vsaj pokaže malo ljubezni in naj mu da poljubček ko pride domov in gre mimo njega in ga otrok tako z navdušenjem gleda, ker logično če ga vidi tako malo mu je pač zanimiv, je vse kar naredi bežen, hej mali pozdrav in to je to. In njegov odgovor na to, zakaj ga ne poljubi je bil, da mu ljubezen lahko tudi drugače pokaže. Oprostite prosim? Kako torej, tako da ga nikoli ni in še ko je doma ima skos telefon v rokah ali pa spi ker je izčrpan od dela? In ko smo ravno pri delu, ko bi vsaj prinesel nek soliden denar k hiši oziroma, da bi lahko kaj našparala, da bi kupila kakšno nepremičnino, seveda ne – ker tudi z denarjem ne zna in je treba pač vse takoj zapraviti. In za otroka itak večino stvari kupim sama, ker sama pač znam kaj dat na stran ob koncu meseca …
No, zdaj sem se res razpisala, ampak tako enostavno več ne gre. Večkrat sva že govorila o vseh teh težavah, pa nikoli nobene spremembe/posluha na njegovi strani. Jaz bi se mogla prilagoditi vsemu in razumeti vse njegove čudne navade. Figo, ne mislim se več truditi in utrujati. Sploh ker želim otroku omogočiti družino v kateri bo zrastel v ljubezni in ne ob tako medlem medstarševskem odnosu. Resno razmišljam, da bi šla z otrokom na svoje, on pa se naj odloči kako bo naprej in ali bo sploh imel kaj interesa do otroka ga kdaj obiskati/videti. Še najbolj me pri vsem tem boli, da moji straši in moj brat najinemu otroku pokažejo več ljubezni, časa in zanimanja kot njegov lastni oče. Mislim, da me je to pahnilo do te skrajne točke in resnično ne vem, ali se še sploh splača poskušati s kakšno partnersko terapijo, ali bo vse samo zapravljanje časa in se bova ciklala naprej v istih krogih. In dobro se zavedam svoje napake, ker bi lahko že prej predvidela kakšen “nedružinski” človek je, vendar priznam zavedla me gromozanska želja po otroku in ni mi žal da se nama je rodil čudoviti otrok, le družine kakšno pozna on, jaz nikakor ne morem razumeti in za moje pojme niti ni prava topla družina sploh. Takšne družine si ne želim ne zase, še manj pa za otroka … 🙁 🙁 🙁 🙁 🙁
Najlepše se zahvaljujem za odgovore in mnenja. lp
Spoštovani Razočarana666,
opisali ste vaše doživljanje partnerskega odnosa, ob čemer je čutiti vaše precejšnje nezadovoljstvo in vedno večjo jezo nad partnerjevo pasivnostjo in neizkazovanjem čustev. Ne vem koliko se že zavedate svoje jeze, jeze v smislu odločnosti, ki vam daje moč za ukrepanje, koliko pa je to zgolj pritoževanje in ventil za sprostitev in trenutno olajšanje, do prave jeze pa še kar ne morete priti. Na tem bi bilo pametno delati.
Vprašanje je ali je partner, ko sta bila še zaljubljena, izkazoval čustva in jih je potem prenehal, ali pa jih že tudi na začetku ni izkazoval, pa tega morda niste tako jasno opazili oz. niste temu pripisovali pozornosti. Opisujete, da vas oz. pravzaprav samega sebe partner ne vzame resno in se ni pripravljen kaj dosti spreminjati, njemu je tako kar ok. Vam pa ni in vas v tem lahko zelo razumem, da si želite več njega, več njegove drže, s čimer bi izražal samega sebe in svojo pristnost, moškost. Če ima partner nezavedno vgrajen model, da je njegova naloga, le to, da hodi v službo, potem pa lahko da vse 4 od sebe in za vse ostalo (gospodinjstvo, otroci, vrt… ) poskrbi ženska, bo to kar zahtevno spremeniti. Vendar je za to najprej potrebna njegova odločitev, brez tega je vse zaman. Odločitev pa pride včasih prepozno, potem, ko je druga oseba že daleč stran.
Mene bi v terapiji zanimalo kaj vaju (še) druži in tudi kaj vas je na začetku pritegnilo, da ste se vanj zaljubili. Pomembno bi bilo ugotoviti kaj je delal oz. koliko se je potrudil za vas, pa tudi kaj je pritegnilo njega na vas. Zanimivo bi bilo raziskati kako to, da vam je (bil) takšen partner privlačen, kar vam toplo priporočam, saj se utegne zgoditi, da vas ob morebitnem razhodu in iskanju novega partnerja pritegne podoben tip človeka. Obstajajo namreč globoki nezavedni vzorci odnosov iz zgodnjega obdobja razvoja, ki smo jih dobili vsak v svoji družini. Seveda bi bilo za celotno sliko dobro videti še njegovo plat zgodbe.
Glede na to, da je med vama prisotna distanca in odtujenost, da se čustveno in telesno vedno bolj odmikata in odtujujeta, je verjetno le še vprašanje časa, kdaj vam bo dokončno dovolj. Ne vem kako jasno mu dajete (z ubesedenjem vašega doživljanja) vedeti, da vam takšno njegovo ravnanje ne zadošča in da imate resen namen oditi, če se v določenem času stanje ne spremeni ali se pa zgolj distancirate in preusmerite in se veliko ukvarjate z otrokom (kar je lahko čustvena zloraba otroka!), njemu pa ne poveste kaj se dogaja z vami.
Partnerska terapija ni čudežna palčka, je konkretno in zavestno delo obeh partnerjev na sebi in na partnerskem odnosu. Zato tudi sama odločitev za terapijo še ne pomeni rešenega partnerskega odnosa, lahko pa se z odločitvijo obeh za odnos začne nekaj spreminjati. Vsekakor jo priporočam, ker marsikatere stvari pogledamo še z drugih zornih kotov, izrečemo oz. povemo neizgovorjeno, iščemo čutenja, nezavedna prepričanja, telesno doživljanje in nakazujemo rešitve. Če sta pripravljena oba, super, če ne, pa si terapijo privoščite sami, da boste morda lažje speljali vašo odločitev. Predvsem pa vama terapijo priporočam zaradi otroka, ker bosta kot starša morala še vseeno sodelovati, če se bosta (morda) kot partnerja razšla. Odvisno kako si bosta razdelila skrbništvo, oče vsekakor ima pravice in tudi dolžnosti do otroka!
Vse dobro vam želim.
Najlepše se zahvaljujem za vaš odgovor. Bolj ali manj se strinjam z vsem kar ste napisali. Moje razočaranje in upanje, da bova enkrat našla skupni jezik se je z njegovim nenehnim vračanjem k starim navadam sčasoma spremenilo v jezo, ki jo držim v sebi in se izogibam konkretnemu pogovoru o tem. Morda me je pa vseeno strah, da se bo vse skupaj zaključilo. In ne, ni me strah da sama nebi zmogla, ker sem zelo samostojna in odločna ženska, in to je tudi nekaj kar je njega pri meni pritegnilo, temveč se bojim zaradi otroka, ker bi vseeno rada, da odraste v »normalni« družini z obema staršema. Jaz mu lahko dam vso ljubezen na svetu, ampak vem da očetovska figura je pa le očetovska in tega mu ne morem nadomestiti.
Glede njegovega izkazovanja čustev je bil na začetku še bolj zadržan ampak nekako naju je zaljubljenost vseeno povezala in jaz sem, lahko bi rekla prebila zelo trd oreh že s tem ko sem ga navadila na večerno objemanje ob gledanju filma in crkljanju zvečer preden sva zaspala. Kot rečeno vedno sem bila jaz pobudnica vsega, vključno s pobudo za odnose. Saj mi je prinesel tudi rože, me peljal v kino, na morje, … No, potem pa se je začelo vse krhati ko sem zanosila, saj mi tudi v nosečnosti ni bil v neko hudo oporo in že takrat me je dosti puščal samo.
Kaj me je pritegnilo pri njem? Pravzaprav se sama zadnje čase isto sprašujem in verjeli ali ne, nimam pametnega odgovora. Bil mi je simpatičen in seveda privlačen, miren karakter se mi je zdel nekaj odličnega po tem ko sem imela precej divjega bivšega partnerja. Ujela sva se na nek čuden način, oba sva preprosta človeka, ki nerada komplicirata stvari. Njemu je bilo všeč da sem ženska, ki ne bo nikoli odvisna od moškega, to mi je enkrat dal jasno vedeti ko mi je rekel, da se dobro zaveda da bom zmogla in se znašla tudi brez njega, če se njemu kaj zgodi.
Kaj naju zdaj povezuje? Tudi to se sama sprašujem in me res zanima kaj bi on odgovoril na to. Jaz nimam odgovora na to in to me zelo žalosti. Ker otrok ni nekaj zaradi česar bi jaz želela vztrajati na vsak način z njim. Prav tako se zavedam da partnerska terapija ni čudežna palica in da se bova morala najprej sama konkretno pogovoriti kako in kaj. Le to me skrbi, da bo potem ostalo vse enako kot do zdaj. Vedno ko sva se pogovorila je bilo kak teden ok, potem pa vse po starem naprej in tega več ne zmorem. Počutim se kot osel, ki je šel že stokrat na led in to samo zato, ker bi on njega rada čas in pozornost, da smo skupaj kot družina, da skupaj kaj počnemo in da nama obema z otrokom pokaže, da sva mu pomembna.
Še enkrat se zahvaljujem za vaš odgovor, ki mi je dal material za nadaljnjo razmišljanje in pomoč pri odločitvi, kaj je najbolje storiti. Vsekakor bo najprej padel temeljit pogovor s partnerjem in bova videla kako bova naprej, če sploh …
Hvala in lepo pozdrav.
Autorica, teh zgodb je očitno več, kot si kdo misli. Bom poskusil biti kratek, kot bi vstrelil iz topa in to prvo, kar mi pride na pamet: Komaj sedaj je ugotovil,da družinsko življenje ni zanj in da niste vi tista prava ženska zanj, saj vas je v njem izbral razum, ne pa njegovo srce. Ljubiti na silo pa NE GRE. Srce se odloči samo, koga bo ljubilo. Velikokrat se slepo in nelogično odloči in razuma ne posluša:(. Vso srečo LP
JA res je. Učasih pogovor in kot pravi strokovnjak terapije pomagajo, ne pa vedno. Vredno je poskusiti, zgubiti nimate kaj. Sploh če so še otroci, a žal čudežev se pa vseeno ne sme pričakovati od tega. Ker ko ljubezen(če je sploh prava kdaj bila)umre, se več u glavnem ne zbudi in skupaj se ostane, ker “SE MORA”, iz razuma. Zato pa nastanejo ljubezenski trojčki itd. Tolažite se,da niste edini v taki situaciji, kar pa je bore mala tolažba. Pa srečno!.
Tukaj se ne strinjam. Ostati z nekom ker moraš, ker se spodobi, ker blablabla… Nikakor! Sploh pa ne ko je otrok vmes. Bolje se je raziti, saj sem mnenja da odraščanje brez enega starša na otroku pusti dosti manjše in neprimerljive posledice kot če partnerja vztrajata skupaj pa nista srečna sploh, si ne izkazujeta ljubezni, spoštovanja itd bognedaj da pa se še prepirata in sta skos v nekem konfliktu. Je pa res, pogovor in terapija pomagata le, če je tudi intetes ozirom volja na obeh straneh. Lp
Spoštovani Razočarana666,
morda nisem dovolj poudarila, toda terapija je učinkovita in se da z njo marsikaj doseči, vendar le za tistega, ki je pripravljen uvideti kake stvari in narediti neke spremembe. Prepričanega pa nihče ne more prepričati! Tako da je vprašanje kakšen je vaš cilj – če je to ostati skupaj in da bi se partner spremenil – tega vam ne more dati nihče, ker je odvisno od partnerja. Partnerja vam ne more nihče »popraviti« v sprejemljivejšega. Edino sam se lahko z zavestnim delom na sebi in motivacijo trudi presegati podzavestno vgrajene vzorce. Če pa je vaš cilj razjasnjenje vpogleda v svoje doživljanje, razumevanje zakaj se vam to dogaja (vpogled v zgodnje obdobje razvoja in transgeneracijske prenose…), pomoč sebi (npr. pri premagovanju strahu in negotovosti, pri separaciji…), vpogled s čim vi sodelujete v vsem tem, okrepitev in podpora na novih poteh (z njim ali brez njega), potem to gotovo ni zgrešena naložba. Prav vsi pa imamo izzive za rast.
Rada bi poudarila še, da ne vem, če se najbolje razumemo glede tega, da bi otroku vzeli očeta. Oče bo vedno ostal oče in bo stike z otrokom imel, bodo pa verjetno ti stiki manj pogosti in drugačni, kot če bi živeli skupaj. Tudi oče bo po morebitnem razhodu moral obvezno imeti stike z otrokom, ki so dogovorjeni oz. določeni preko CSD oz. sodišča. Kako si bo očetovsko držo do otroka pisal sam in kako kvalitetne stike z otrokom bosta imela, pa je odvisno samo od njega. Kakor ste zapisali, vi ste otroku lahko samo mama. In vem, da se trudite biti to kar se da.
Ostajati skupaj samo zaradi otroka – to si pogosto rečemo kot izgovor, ker nam je samim pretežko narediti korak stran. Tudi to je ok, če si priznamo, da smo ostali zaradi sebe, in ne zaradi otroka. Mnogi odrasli otroci pa kasneje povedo, da od tega, da sta starša ostajala skupaj, ni bilo prav nič dobrega in prijetnega, pač pa so otroci doživljali same travme in konflikte, ob ujetosti staršev v njihov oz. njun začarani krog… Samo vi pa veste kaj je oz. bo najbolj prav za vas.
Vse dobro vam želim.
Oprostita, ker se nenehno vtikujem v vajin pogovor, sem si vzel to pravico,ker je tema pač javna. Lepo napisano imata prav. Vmešal sem se v to temo, ker ima pač sorodnica in kolega popolnoma enak primer, ki pa se me je “dotaknil”. Čeravno pravi pregovor, pometaj prvo pred svojim pragom. VEm,da sem stavek terapevtke, nepošteno vzel iz konteksta(nanaša se na kompleten tekst) : “Tudi oče bo po morebitnem razhodu moral obvezno imeti stike z otrokom, ki so dogovorjeni oz. določeni preko CSD oz. sodišča”, očeta nišče ne mora ravno prisiliti,da se bo ukvarjal z otrokom, lahko pa ga prisilijo v plačevanja skrbi za otroka. sam vidim pri teh dveh primerih tak primer, da v prvem, oče se res trudi z otrokoma in res vskoči, če ga rabijo tudi izven predpisanega časa, ki mu dodeljuje CSD z otrokom, saj tudi razhod z partnerko ni bil ravno njegova zamisel, v drugem primeru spet razhod ni bil zamisel moškega, tam pa je žal šlo v drugo skrajnost in se očetu preprečevalo srečevanje z otrokom z takimi ali drugačnimi, prijemi izgovori itd. No ta očka je potem obupal po več kulturnimi pristopi,da sreča otroka v času dodelitvenega termina CSD, ki je čudežno bil takrat vedno nekam “skrit”in mel nujne obveznosti z enim od sorodnikov in otroka prenehal obiskovati. ČEravno ga to bolelo se pa v neko podlo vojno res ni hotel spuščati, saj mu je namreč že razveza pobrala doberšen del življenske energije. To so žalostne zgodbe našega življenja.Lp srečno.
Pozdravljena,
med branjem tvojega zapisa sem pomislila, kaj pa če ima tvoj partner Aspergerjev sindrom? Sicer si premalo napisala o različnih vidikih, a ta nezmožnost čustvenega povezovanja in bližine, bi lahko to nakazovala. Na to misel me je napeljala moja situacija doma. Mož sicer nima potrjene diagnoze, a vsekakor ima mnoge poteze Aspergerja, ki dnevno postavljajo partnerski odnos na preizkušnjo.
Imam precej podobno osebno izkušnjo. Imava tudi otroka.
Rezultat: nisva ostala skupaj. Ko je bil otrok star 3 mesece, sva se razšla. Enostavno nisem več prenesla te hladnosti in distance, on pa ni želel nič narediti za to, da bi bilo boljše. Imava skupno skrbništvo in zaenkrat nekako shajava. Je bolje tako. Ta veza me je popolnoma izžela, ker sem vložila ogromno čustev, energije, truda. Od konca veze je že skoraj leto dni, pa še vedno predelujem.
V glavnem, nikoli ne bo bolje. Tak je in če ne bo naredil nič za to, da bi bilo drugače, potem se boš ti morala odločiti: ali to sprejmeš ali ne. Jaz nisem mogla. Ne pusti, da te popolnoma izmozga. Bo imel tudi otrok več od tega.
Dolga in iskrena izpoved, ki je ena stran zgodbe….Glede otroka mu postavi ultimat…aktivne ure..vsak dan določeno število, ti pa pojdi stran. Glede sexa se pogovorita. Je pa možno, da ima tip težave na fizičnem nivoju (in bi moral do zdravnika) ali pa je enostavno izčrpan ali depresiven…tudi to bi bilo treba reševati. A v vsen zgodbi bi se jaz vprašala kako to, da sta se sploh našla v zvezi? A imata kakšno skupno točko in kaj je to? Negujta skupni interes…Ali je bil razlog biološka ura in želja po otroku pa ni važno s kom, zdaj pa panika… Skratka nekaj je tipa pripeljalo v tvoje življenje, ti pa dobro razmisli in poišči življenjsko lekcijo…kaj se moraš naučiti o sebi ob njemu…Potem ti bo tudi odgovor na tvoja vprašanja jasen..Srečno.
Veliko besed, za katerimi so preproste zgodbe:
– tip ima drugo
– tip ima drugega
s katerim/o neguje odnos.
Doma imam istega moža. Navzven deluje samotar.
Po dvajsetih letih sem odkrila preko 70 online dolgoletnih stikov, s katerimi neguje odnose. Na dnevni bazi online, mesečno pa tudi v živo. Vse je vedno skrival. Do podatkov sem prišla slučajno, ko se je pozabil izpisati iz anonimnega gmaila.
Domov še ni pripeljal nobenega prijatelja/ice. V vseh letih.
pozdravljena, mlada si. Razmisli ali si želiš živeti celo življenje brez čustev, živeti z nekom ki ti neprestano jemlje energijo in posledično življenje. Ne spoštuje tvojih interesov, živi mimo tebe in otroka. Otroci v takšnih okoliščinah trpijo in odrastejo v razvaline. Jaz sem to prestala oz. še prestajam. Jaz sem šla stran od moža in zaradi resne grožnje prišla nazaj, saj sem se bala posledic. Saj vemo, da ko ti nekdo streže po življenju, to lahko naredi. Moji otroci so sedaj že odrasli, ne obsojajo me ker sem se vrnila k možu, ker vedo da druge rešitve takrat ni bilo, vendar me ne razumejo, ker sedaj ostajam. Obsojam se sama, ker bi otrokom morala dati lepše življenje.
Takole bom rekla, če pogledam 10 let nazaj, ko sem z majhnim otrokom odšla od takega hladnega, brezčustvenega človeka, je to najboljše kar sem takrat naredila in hkrati rešila otroka in sebe. Ne rečem, da je bilo lahko ampak šele v taki situaciji ugotoviš, česa si sposoben in česa ne. In kar naenkrat je bilo ogromno svetlih momentov v najinem življenju, veselila sva se vsakega dneva posebej. Ni bilo nikjer več mrkih pogledov, nezanimanja za otroka, hladnega odnosa in podobno. Otrokov oče je pa še vedno tak, nikoli ni pokazal nekega zanimanja zanjga, niti voščil ni poslal za rojstne dneve. Edino kar je pozitivnega z njegove strani, da dokaj redno plačuje preživnino.
Nekateri so preprosto taki, tudi njegovi so zelo hladni med seboj, brezčutni. Zato pa je pomembno, vsaj meni je bilo, da se otroka odpelje iz takega toksičnega okolja in se ga nauči ljubezni, razumevanja in kazanja čustev kajti v takem razmerju vsega tega ne bo deležen, vsaj iz ene strani ne.
Meni ni bilo niti za delček sekunde žal, da sva takrat šla stran.
Srečno!