Partner s katerim sem si ustvarila življenje , kot očitno ima potrebo po več ženskah . Imava dva sinova oba končujeta OŠ. Postavljena sem pred dejstvo, da življenska skupnost z njim nikoli ni tekla in ne teče v smeri spoštovanja in zaupanja . Spoznanje reže kot nož. Nenehno dodajanje novih in novih žensk vseh starosti na družbena omrežja , spogledovanja, dopisovanja in srečanja so stalnica v njegovem življenju . Partner ni sposoben resnega pogovora oziroma zanika sebi in meni da ima hud problem . Drugače funkcionira na drugih področjih kot je skrb za družino relativno dobro . Vendar ima partner še nek dodaten problem, ki pa se meni zdi popolnoma izven meje normalnega in sicer ne skrbi ga kaj bo izgubil , in namesto tega čuti silen odpor po odrekanju tega čemu daje prednost , če to poenostavim je to tako kot bi hotel povedati , da bo počel kar bo hotel in da jaz njemu ne bom komandirala česa sme in česa ne in kar je še slabše verjame da ima do tega vso pravico. Bil je že v resnem razmerju ,sicer skritem in ni dojel da me je prizadel , nasplošno ima problem z doživljanjem resnih posledic na odnos . S svojimi bivšimi seks prijateljicami brez problema ohranja spremljanja na družbenih omrežjih. Najbolj me skrbi njegovo nedojemanje kaj počne narobe in dobim občutek da ni na realnih tleh . Kot da se ga čustva drugih ( mene) ne dotaknejo na pravi način. V partnerskem odnosu ( poročena nisva) na vsak način želi ohraniti svobodo. Ker imam opravka z zmedenim človek me zanima koliko manipulatorskih težav lahko imam z njim ko ga zapustim ? Tu imam predvsem v mislih nabijanja občutka krivde z njegove strani, ignoranco do sinov in obveznostih do njih, namerno sproženih ljubosumnih scen in na koncu celo zaigranih čustev s prepričanji da sem zanj edina ki jo ima rad. Kako ravnati s takim človekom po odhodu?

Spoštovani,

na podobno vprašanje sem odgovoril tukaj:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=140&t=11262121

Bistvo vidim v tem, da partner svojega vedenja ne vidi kot problem. In do tega ima pravico. On že ves čas živi tako kot hoče in to tudi jasno pove. Vem, da se čudno sliši, ampak problem vidim na vaši strani. Namreč v vaši razdvojenosti. Po eni strani mislite, da tako partnerjevo vedenje za vas ni sprejemljivo, po drugi strani pa je videti, da hočete ostajati s partnerjem, kljub njegovemu vedenju. To ni nič nenavadnega. To niso lahke življenjske odločitve. Je pa dejstvo, če vi ne bi imeli te notranje razdvojenosti in bi bili prepričani, da za vas tako vedenje ni sprejemljivo, vas že dolgo ne bilo več v tem razmerju.

Kar lahko storite je, da najprej razrešite ta notranji konflikt. Da izberete med dvema možnostma: ali partnerja sprejmete takega kot je ali pa ga zapustite. Tretje možnosti ne vidim. Glede na vaš zapis sklepam, da partner svojega vedenja zelo verjetno ne bo spremenil. Če bi se odločili za prekinitev veze, običajno svetujemo da se to naredi kratko, jasno in dokončno. Brez nekaj na pol ali postopoma ali s preveč pregovarjanja. V smislu, ko je konec, je konec. Če je potrebno, CSD in sodišče pomagata urediti komunikacijo glede otrok. Za oba partnerja pa je običajno dobro, da dokončno prekineta se oddaljita in svoja čustva usmerita vsak v svoje nadaljnje življenje. In v nove partnerje, ki jih izberete bolj premišljeno, da ne ponovita istih napak. Tak pristop tudi zmanjša možnost težav, kar sprašujete na koncu vašega zapisa. Torej, teoretični odgovor na vaša vprašanja je: najprej odločitev, potem pa hitra, odločna, dokončna prekinitev. Seveda pa so to, kot rečeno, težke življenjske odločitve. Vsakdo jih seveda izpelje, ko se sam odloči, ob svojem času in na svoj način.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

” Partner ni sposoben resnega pogovora oziroma zanika sebi in meni da ima hud problem . “
On ga očitno nima. Njemu je tako življenje pravilno in logično.Problem imas ti. Hočeš ga imeti na kratkem povodcu zase. Odločiti se je treba, ali ga takega kot je sprejmeš ali ne. Kot pojejo Bad blue boys-“love me or leave me”. Eni ljudje rabijo enostavno več svobode in teh težko ukrotiš.