Moj fant in občutki
Zdravo,
želim si deliti svoje občutke v vezi z mojim fantom. Sva skupaj približno 5 let, z njim se počutim ljubljeno, ga ljubim, spoštujem in mi je res lepo. Problem je pa v tem, da imam občutek, da mu je veliko stvari, ki jih jaz želim teško narediti in dela predvsem z muko. Imam občutek, da se mu zadeve ki jih jaz predlagam zdijo nesmiselne in je on pametnejši.
Če pa preidemo k spolnim odnosom je pa zadeva takšna, ko si on želi moram vedno skočiti in če ne je užaljen. Ko pa sem jaz pobudnik pa nima energije in volje.Velikokrat mi daje občutek da je z mano še samo zato, da pač ima nekoga in da ni sam. Ko ga pa to vprašam pa trdi, da če ni srečen bi raje bil sam. Sploh nevem kako naj postopam počutim se velikokrat osamljeno in nezaželjeno. Kot da to nisem jaz.
Pišete o diametralno nasprotujočih si stvareh.
Po eni strani se čutite “Ljubljeno”, hkrati za vas ni prostora, čustveno, spolno..
Ne moreš biti ljubljen, če se vas pogojuje, izsiljuje!
Ljubi vas toliko, kot se ljubi avtomobil. Ta mora namreč “skočiti”, ko zavrti ključ.. in vi pač skočite, ko se mu zljubi.
Zakaj je z vami?
Ker ne želi okoli hoditi peš!
Beri: mastrubacija je ekvivalen pešačenja. In bo v primeru, da ga pustite (visoko priporočljivo čim prej – zdaj!) našel novo “prevozno sredstvo”, do katerega se bo vedel na enak način.
Kdaj konkretno pa se počutiš ljubljeno?
Veliko stvari mu je težko naredit, kaj pa vseeno naredi?
Seks oziroma bom rekla telesna ljubezen je pa TISTO ENO področje, na katerem bi se v resni zvezi morali (skoraj) vedno počutiti ljubljeni, varni, zadovoljni, srečni, slišani, razumljeni, tudi če nismo vedno uslišani.
